Jedro

Začasna odločba o odvzemu otroka po prvem odstavku 221. člena ZUP ni v nasprotju z 88. členom ZSV. Postopek za dosego končne odločitve je tudi po izdaji začasnih odločb v teku, vendar pa je bila v obravnavani zadevi prav zaradi dobrobiti otroka potrebna takojšnja (začasna) odločitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno odločbo Centra za socialno delo (CSD) Ptuj z dne 30. 10. 2013 je bilo odločeno, da se mladoletni A.A., rojen …, odvzame staršema, to je tožnikoma, in se namesti v Hišo zavetja Palčica (1. točka izreka). Tožnika sta namestitev A.A. v Hišo zavetja Palčica dolžna dovoliti in omogočiti (2. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 119. in 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi s prvim odstavkom 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Iz obrazložitve izhaja, da je bila B.B., skupaj s sinom A.A. od 5. 7. 2013 nastanjena v Varni hiši z namenom pomoči pri izvajanju in učenju opravil povezanih s skrbjo in nego otroka. Pred tem je CSD Ptuj izvajal storitev prva socialna pomoč ter storitev pomoč družini za dom. Družina živi v nedokončani hiši, ki je v lasti C.C. starejšega. Bivalni pogoji so slabi. Za bivanje uporabljajo en sam prostor, ki služi kot kuhinja, dnevni bivalni prostor in spalnica. Na tleh je beton, stene so delno brez ometov. Vhodna vrata v hišo so hkrati tudi vhodna vrata v ta prostor. Strokovni delavci CSD Ptuj so ob obiskih na domu opažali higiensko zanemarjenost prostora (ni bilo pospravljeno, posoda je bila neumita, bilo je neprezračeno, zaznan je bil vonj po miših, tudi po mišjih iztrebkih). V času od 6. 8. 2013 do 13. 8. 2013 je bil mladoletni A.A. hospitaliziran, ker ni pridobival na teži. Ugotovljeno je bilo, da je razlog za to pri starših. Iz bolnišnice je bila mama z otrokom odpuščena v Varno hišo Ptuj. Tukaj je bilo treba tožnico intenzivno učiti rokovanja z otrokom, jo opozarjati na pridržanje glavice, na držo otroka v naročju, nadzorovati jo je bilo treba pri kopanju in ji pri tem svetovati. Nenehno jo je bilo treba opozarjati na redno umivanje stekleničke ter prekuhavanje le-te. Opozarjati jo je bilo treba tudi na otrokove prehranske obroke, na redno previjanje in preoblačenje. Pri skrbi za otroka ni bila samostojna, delovala je površno in funkcionirala le v primeru sprotnega vodenja. Pri tem je potrebovala konkretna in natančna navodila oziroma neposredni vzgled. Navedeno izhaja iz poročila Varne hiše Ptuj z dne 22. 8. 2013. Strokovni tim je pri sestavi poročila z dne 26. 9. 2013 zapisal, da v Varni hiši pri materi napredka glede skrbi in odnosa z otrokom ne zaznavajo. Prav tako ne zaznavajo čustvene navezanosti matere na otroka. Z otrokom se ne ukvarja, ga ne pestuje, ne ljubkuje. Težave v interakciji matere z otrokom ugotavlja tudi fizioterapevtka, h kateri je bil otrok napoten glede na nevrološko simptomatiko. Pri fizioterapiji je mati dobila navodila, kakšne vaje naj dela z otrokom, vendar teh ni delala in je fizioterapevtki dejala, da jih tudi ne misli delati. Tudi v nadaljevanju je bilo ugotovljeno, tako v Varni hiši kot s strani fizioterapevtke, da mama z otrokom sodeluje samo, ko se ji naroči ali ko se jo opazuje. Samoiniciativno ničesar od naročenega ne stori.

Tudi oče otroka tožnik C.C. skrbi za otroka ni prevzel, prav tako z njim ni vzpostavil kontakta, ampak se je omejil na to, da je tožnici dejal, naj poskrbi za otroka. Ob tem je tudi on dejal, da ga B.B. ne uboga, čeprav ji on velikokrat reče, naj poskrbi za otroka. Ob opozorilih CSD glede slabih bivalnih pogojev in vzpodbudi k ureditvi le-teh je oče izpostavljal materialno stisko, krivil CSD in državo ter B.B. sorodnike, ki so mu obljubljali finančno pomoč, sedaj pa je ne realizirajo. CSD Ptuj pri skrbi za otroka pri starših ne zaznava občutka za A.A.-jeve razvojne potrebe. B.B. sicer pove, da ima otroka rada, vendar do njega ne izkazuje posebne naklonjenosti in se zanj zanima le formalnem nivoju (v smislu obveznosti). Pri njej ni zaznati čustvene navezanosti otroka. Ne razume, kaj otrok potrebuje in ne kaže zanimanja za to, da bi se naučila opravil v zvezi z nego, varstvom in oskrbo otroka. Otrok se na mamo ne odziva in zdi se, da ni uspela vzpostaviti odnosa z otrokom. Ob otroku se ne osredotoča, ampak govori z drugimi, se ukvarja z razmišljanjem o partnerju, o poroki z njim, gleda televizijske nadaljevanke, se ukvarja s telefonom.

CSD Ptuj ugotavlja, da ob intenzivni in stalni strokovni podpori in delu z družino B.B. in C.C. ni napredka v smislu prepoznavanja otrokovih razvojnih potreb in v skladu s tem izvajanja osnovne nege, oskrbe in varstva otroka. Kljub številnim vzpodbudam in denarni pomoči z namenom ureditve bivalnih razmer v času obravnave, starša nista storila ničesar za nujno izboljšanje bivalnih in družinskih pogojev za bivanje mladoletnega otroka. Starša ne zmoreta opravljati svoje starševske vloge. Ne razumeta razvojnih potreb otroka in ne uvidevata posledic svojega ravnanja – opuščanja skrbi in vzgoje otroka. Starša ne znata otroka samostojno negovati, zanj skrbeti, niti mu zagotoviti najosnovnejših pogojev za življenje. Kljub prizadevanju vseh strokovnih služb ne kažeta pripravljenosti in zmožnosti za učenje in spremembe v smeri omogočanja ustreznih pogojev za otrokov psihosocialni razvoj. Glede na konstantno opuščanje skrbi staršev za mladoletnega otroka CSD Ptuj ocenjuje, da je ogroženo otrokovo življenje.

CSD Ptuj je na podlagi dokumentacije, s katero v zadevi razpolaga, ocenil, da je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja zaradi takojšnje zaščite mladoletnega otroka in je zato na podlagi 120. člena ZZZDR odločil, da se mladoletni A.A. odvzame staršema ter namesti v Hišo zavetja Palčica. Zaradi opuščanja skrbi in vzgoje staršev je ogroženo otrokovo življenje, kar zahteva takojšnje ukrepanje in izločitev mladoletnega otroka A.A. iz domačega okolja ter namestitev v varno okolje.

Drugi odstavek 236. člena ZUP omogoča, da se odločba, zoper katero še teče pritožbeni rok, izvrši, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. V konkretnem primeru gre za mladoletnega otroka, ki po samem zakonu potrebuje varstvo, ki naj bi mu ga zagotovila država, saj je naloga države, da mladoletne otroke zaščiti in ukrene za njih vse, kar je potrebno. Nepopravljiva škoda v konkretnem primeru ni materialna škoda, ampak škoda, ki bi jo A.A. utrpel tako na telesnem, čustvenem kot na socialnem področju, če bi še nadalje živel v domačem okolju, ob prisotnosti ogrožajočih dejavnikov za njegov nadaljnji razvoj, kar je tukajšnjemu CSD-ju narekovalo odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Z odločbo CSD Ptuj z dne 14. 11. 2013 je bilo odločeno, da se mladoletni A.A., ki je bil z odločbo z dne 30. 10. 2013 nameščen v Hišo zavetja Palčica, z dnem 18. 11. 2013 namesti v rejništvo v rejniško družino D.D.. Iz obrazložitve izhaja, da je bivanje v Hiši zavetja Palčica možno do 21 dni, pa tudi z vidika otrokovih čustvenih potreb je nujna namestitev v ustrezno rejniško družino. CSD ocenjuje, da so podane okoliščine iz prvega odstavka 221. člena ZUP za izdajo začasne odločbe, saj je to neogibno potrebno. Upoštevajoč določila ZZZDR, Ustave RS ter Konvencije organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah CSD Ptuj na podlagi razpoložljive dokumentacije ugotavlja, da je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja zaradi varstva koristi mladoletnega A.A., zato je odločil, da se na podlagi 158. člena ZZZDR le-ta namesti v rejniško družino D.D. Enako kot v odločbi z dne 30. 10. 2013 ugotavlja, da so na podlagi drugega odstavka 236. člena ZUP izpolnjeni pogoji za takojšnjo izvršitev odločbe.

Pritožbo tožnikov zoper zgoraj navedeni odločbi je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo. V obrazložitvi povzema ugotovitve CSD, poročila Varne hiše in Splošne bolnišnice dr. Jožeta Pučnika Ptuj, ugotovitve strokovnega tima ter po preučitve celotne spisne dokumentacije ugotavlja, da sta izpodbijani odločitvi pravilni. CSD Ptuj je po rojstvu A.A. spremljal družino in v zvezi s tem družini nudil storitev pomoč družini za dom ter omogočil namestitev matere v Varno hišo, kar pa glede skrbi za otroka ni prineslo izboljšanja. Mati je ves čas bivanja v Varni hiši potrebovala vodenje ter tudi po treh mesecih ni opaznega napredka v skrbi za otroka. Ko sta starša dne 18. 10. 2013 navedla, da bo mati odšla iz Varne hiše, je bil CSD dolžan pripraviti oceno otrokove ogroženosti. Drugostopni organ se tako pridružuje ugotovitvam prvostopnega organa, da starša ves čas spremljanja in pomoči nista zmogla osvojiti osnovnih prvin za nego in skrb za otroka. Mati je lahko skrbela za otroka izključno pod stalnim nadzorom strokovnih delavcev Varne hiše ne pa tudi samoiniciativno. Oče se ni vključeval v nego otroka, pač pa je skrb prepuščal izključno materi ter jo pri tem skušal nadzirati, a sam se v skrb za otroka ni vključil. Temu je dodati še, da iz spisa in izdelane ocene ogroženosti izhaja, da so bivalne razmere v domačem okolju neustrezne za otrokov razvoj. Po oceni pritožbenega organa je dodatno ogrožajoče dejstvo, da sta starša do navedenih pomanjkljivosti nekritična, ne zaznavata razvojnih potreb otroka ter sta izražala odklanjanje pomoči CSD, zato je bilo treba še pred koncem posebnega ugotovitvenega postopka odločiti na podlagi 120. člena ZZZDR z začasno odločbo v skladu z 221. členom ZUP. Otroka je namreč mogoče odvzeti staršem že tedaj, če je otrokov razvoj ogrožen in ni treba, da nastane škoda v njegovem razvoju, saj je treba to v najnežnejših letih otroka preprečiti.

Pritožbeni organ zavrača pritožbene navedbe glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopni organ je imel v mnenjih strokovnih delavcev CSD Ptuj, Varne hiše Ptuj, pa tudi mnenja Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj dovolj podlage za izpodbijano odločitev. Glede pritožbenih očitkov, da je za odločitev potreben poseben ugotovitveni postopek in pridobitev mnenja strokovne komisije ter razpis ustne obravnave po 88. členu ZSV, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je ta postopek v teku. Tudi sodna praksa dopušča možnost izdaje začasne odločbe odvzema otroka pod pogojem, da so podani razlogi o neogibni potrebnosti izdaje takšne odločbe. V predmetni zadevi je ravno nujna zaščita štirimesečnega otroka pred nezadovoljivo skrbjo staršev, ki je bila glede na zgoraj navedene ugotovitve izkazana, narekovala izdajo začasne odločbe še pred koncem postopka, vendar pa ta odločba ni bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, temveč med posebnim ugotovitvenim postopkom.

Na podlagi navedenega je drugostopni organ potrdil odločitev prvostopnega organa, da se mladoletni A.A. odvzame staršema in se namesti v Hišo zavetja Palčica, v nadaljevanju pa je drugostopni organ zavrnil tudi pritožbo zoper odločitev, da se A.A., ki je bil najprej nameščen v Hišo zavetja Palčica, z dnem 18. 11. 2013 odda v rejništvo. V strokovnem timu CSD z dne 12. 11. 2013 je bilo ugotovljeno, da je v korist mladoletnega A.A., da je čim prej nameščen v rejniško družino, kjer bo poskrbljeno za njegove razvojne potrebe in psihofizični razvoj. S tem se otroku za čas trajanja ukrepa zagotavlja stalno in stabilno družinsko okolje, kjer je nega in skrb za otroka zagotovljena s strani ene osebe, kar je življenjskega pomena za nekajmesečnega otroka. Glede pravilnosti in zakonitosti ukrepa odvzema otroka z začasno odločbo pa se pritožbeni organ sklicuje na razloge navedene v zvezi z odločbo z dne 30. 11. 2013. Tožnika v vloženi tožbi predlagata, naj sodišče razveljavi odločbi CSD Ptuj, št. 1203-49/2013-27 z dne 30. 11. 2013 in z dne 14. 11. 2013, CSD Ptuj pa se naj naloži, da otroka takoj vrne staršema. V tožbi navajata, da je bila začasna odločba izdana preden se ju je seznanilo z ugotovitvenim postopkom samo zato, ker je tožnica izražala zahtevo, da zapusti Varno hišo in ker sta starša odklonila možnost namestitve njunega otroka v rejniško družino. Pri tem ni obstajala nobena neposredna nevarnost za življenje ali zdravje otroka. Zatrjujeta, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da življenje otroka ni ogroženo, da lepo napreduje ter da mati za otroka ustrezno skrbi. Do namestitve matere in otroka v Varno hišo sta za otroka sama ustrezno skrbela. Z namestitvijo matere v Varno hišo, katere lokacija je tajna, pa se očeta izključi iz aktivne vloge in tako ni imel možnosti spremljati dogajanja v hiši. Mater se prične omejevati v izhodih iz Varne hiše in se ji zagrozi, da bo v primeru, da Varno hišo zapusti brez odobritve CSD Ptuj, otrok nameščen v Palčico. Tožnika navajata, da CSD od vsega začetka zasleduje cilj namestitve otroka k rejniški družini. Delavke Varne hiše mater povsod spremljajo in zapisujejo svoje ugotovitve. Zatrjujeta, da mladoletni sin ni bil ogrožen, zato ni bilo razlogov za izdajo izpodbijanih odločb. V nadaljevanju navajata, da odvzem otroka po skrajšanem postopku ni možen. Določbe ZSV in ZUP niso materialna podlaga za odločanje po skrajšanem postopku. Prav tako ni podlage za izdajo odločbe po prvem odstavku 221. člena ZUP. Odvzem otroka staršem predstavlja hud poseg v otrokovo življenje in življenje staršev. CSD ni opravil ustne obravnave in ni zagotovil kontradiktornosti postopka. Tudi odločitev takojšne izvršitve začasne odločbe ni obrazložena. Starša zatrjujeta, da se ju namerno odtujuje od otroka in trga medsebojno čustveno povezanost. Navajata še, da je Okrožno sodišče na Ptuju s sklepom št. N 215/2013 z dne 10. 2. 2014 odločilo, da se A.A. zaupa v varstvo in vzgojo očetu in materi v skupno skrbništvo. Tudi iz izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano za potrebe tega postopka izhaja, da sta oba starša sposobna za varstvo in vzgojo otroka. Sklicujeta se tudi na 8. člen Konvencije o otrokovih pravicah. Navajata, da otrok kljub odvzemu v svojem razvoju ne napreduje, kar je razvidno iz izvida Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z dne 21. 6. 2014. Tožnika sta zaradi tega vse bolj prizadeta. Glede na to tožnika predlagata odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev otroka v njuno družino.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijana upravna akt pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnih in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Izpodbijani prvostopni odločbi sta začasni odločbi Centra za socialno delo Ptuj, izdani na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUP ter 119. in 120. člena ZZZDR, s katerima je bil mladoletni A.A. odvzet staršem in nameščen v Hišo zavetja Palčica (odločba z dne 30. 10. 2013), nato pa v rejniško družino (odločba z dne 14. 11. 2013).

CSD je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR). CSD sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR). S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka (drugi odstavek 120. člena ZZZDR). CSD spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR (tretji odstavek 120. člena ZZZDR).

Kadar odločajo CSD v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106, 114., 120, in 121. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo (prvi odstavek 88. člena ZSV). Strokovno komisijo iz prejšnjega odstavka imenuje strokovni svet CSD, če ni z drugim zakonom določena posebna komisija (drugi odstavek 88. člena ZSV).

Pri odločanju v upravnih stvareh CSD postopajo po določbah ZUP. Ta v prvem odstavku 221. člena ZUP omogoča izdajo začasne odločbe, če je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Taka odločba se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo v času izdaje. Z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, se razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom (tretji odstavek 221. člena ZUP). Po presoji sodišča so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za izdajo začasnih odločb po prvem odstavku 221. člena ZUP in določba 88. člena ZSV tega ne onemogoča. Iz podatkov spisa je razvidno, da je Center za socialno delo tožnikoma najprej nudil pomoč v obliki storitve pomoč družini za dom, nato pa z namestitvijo tožnice v Varno hišo, vse z namenom, da bi se staršema omogočilo navezati stik z otrokom, tožnica pa bi se v Varni hiši naučila opravil, povezanih z nego in skrbjo za otroka. Na podlagi številnih uradnih zaznamkov in poročil strokovnih delavcev sodišče ne dvomi, da so bili vloženi veliki napori in prizadevanja s strani strokovnih delavcev, da bi se starša naučilo potrebnih znanj in veščin, da bi lahko za otroka samostojno skrbela. Pri tem so bili znatni napori vloženi tudi v to, da bi bil v nego in skrb za otroka vključen tudi otrokov oče – tožnik. Na strani tožnikov je bila odločitev, koliko sta dane možnosti in vzpodbude izkoristila.

Sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega in drugostopnega organa, da do trenutka, ko se je tožnica odločila, da bo zapustila Varno hišo, starša še nista usvojila zadostnih znanj, veščin in spretnosti, da bi lahko za otroka samostojno, zanesljivo in varno skrbela. Glede na to je bila ob odhodu tožnice iz Varne hiše izdaja začasne odločbe po prvem odstavku 221. člena ZUP nujna.

Po presoji sodišča to tudi ni v nasprotju z 88. členom ZSV. Postopek za dosego končne odločitve je tudi po izdaji začasnih odločb v teku, vendar pa je bila v obravnavani zadevi prav zaradi dobrobiti otroka potrebna takojšnja (začasna) odločitev. To nalaga 5.a člen ZZZDR, ki določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok (6.člen ZZZDR). Da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove koristi, pa izhaja tudi iz 3. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno. Ker starša, glede na ugotovljeno, zaenkrat ne moreta ustrezno ravnati v otrokovo korist in zadovoljiti njegovih potreb po negi, varstvu in oskrbi, je naloga CSD, da izvede potrebne ukrepe.

Glede na potek in okoliščine obravnavane zadeve je zato pravilna odločitev, da se ml. A.A. z začasno odločbo odvzame staršema, nato pa namesti najprej v Hišo zavetja Palčica potem pa v rejniško družino. Namen rejništva je, da se otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših, ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi (prvi odstavek 157. člena ZZZDR), namesti pri osebah, ki niso njihovi starši, in se mu na ta način omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (154. člen ZZZDR). Z oddajo otroka v rejništvo ne prenehajo pravice in dolžnosti staršev ali skrbnika, ki jih imajo po tem zakonu (156. člen ZZZDR).

Ob tem je treba dodati, da je odločba o namestitvi A.A. v rejniško družino začasna odločba, za izdajo katere so bili po zgoraj navedenem pogoji izpolnjeni, nato pa bo v zadevi odločeno s končno odločbo. Ob tem pa je opozoriti na to, da si mora CSD tudi po oddaji otroka v rejništvo v vsakem primeru prizadevati, da se odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil otrok oddan v rejništvo (161. člen ZZZDR).

Tožnika tudi s tožbenimi navedbami ne moreta biti uspešna. Sodišče je že zgoraj pojasnilo razloge, iz katerih meni, da je bila izdaja izpodbijanih začasnih odločb potrebna in upravičena. Glede na podatke spisa, se sodišče ne strinja s tožbeno trditvijo, da sta starša do namestitve v Varni hiši za otroka ustrezno skrbela. Prav zato, ker tega nista zmogla, se je najprej izvajala storitev pomoč družini za dom, v okviru katere je izvajalka te pomoči z namenom pomoči in svetovanja pri negi otroka najprej družino obiskovala na njenem domu. Ko je bilo ugotovljeno, da takšna oblika pomoči ne zadošča, sta bila v soglasju s tožnico oba z otrokom nameščena v Varno hišo. Sodišče je že v 20. točki te sodbe pojasnilo, da so si strokovni delavci, ki so sodelovali z družino, prizadevali, da bi družini pomagali z nasveti in dejansko pomočjo, da bi se starša naučila vsega potrebnega za samostojno nego, vzgojo in skrb za otroka. Pri tem so si zelo prizadevali v to pritegniti tudi otrokovega očeta – tožnika. Glede na to ni mogoče pritrditi tožbenim očitkom, da je bil tožnik iz skrbi za otroka izključen ali da se je starša namerno odtujevalo od otroka z namenom namestitve otroka v rejniški družini. Takšne trditve so v popolnem nasprotju s podatki spisa, nenazadnje pa za to tudi ni nobenega prepričljivega in razumnega razloga.

Na predmetni postopek ne vpliva odločitev Okrožnega sodišča na Ptuju, na kar se sklicujeta tožnika v tožbi. Glede izvedenskega mnenja pridobljenega za ta postopek in priloženega tožbi, pa sodišče dodaja, da je tudi po mnenju izvedenke D.D. za otroka bivanje v rejniški družini v prehodnem obdobju urejanja odnosov med staršema in pogojev za bivanje v skupnem domu v začasno in delno korist. Sodišče v celoti povzema tudi razloge za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve, ki so navedeni v izpodbijanih odločbah, zato ni mogoče pritrditi tožbi, da razlogov za takšno odločitev ni. Pri tem dodaja, da sta bili v predmetni zadevi sicer izdani začasni odločbi, vendar ne v skrajšanem postopku. V zadevi teče poseben ugotovitveni postopek, z začasnima odločbama pa je bilo zaradi neogibne potrebe, da se začasno uredijo zadeve, odločeno na podlagi podatkov, ki so obstajali takrat, ko sta bili začasni odločbi izdani. Ti podatki so zajemali dokumentacijo, zbrano o družini vse od otrokovega rojstva in so za začasno odločitev predstavljali zadostno podlago.

Izpodbijana akta sta torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).