Jedro

Skladno z določilom 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP stori prekršek tisti, ki pristojni kolektivni organizaciji ne pošlje potrebnih podatkov o njeni priobčitvi fonogramov. Zato je neutemeljen očitek, „da zakonodaja imetnikom pravic ne ponuja instituta, ki bi vsaj deloma omilila dolžnost imetnikov pravic po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja“.

Izrek

I. Pritožba proti izpodbijani III. točki izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se ta sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti izpodbijani V. točki izreka se ugodi in se izpodbijana prvostopenjska stroškovna odločitev spremeni tako, da mora tožena stranka poleg v V. točki izreka prvostopenjske sodbe priznanih pravdnih stroškov, tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati še 4,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2000 dalje do plačila, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano III. točko izreka je sodišče prve stopnje razsodilo: „Tožena stranka je dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.“. Z izpodbijano V. točko izreka pa je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 46,52 EUR s pripadki.

2. Proti tem delom prvostopne sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena proti stroškovni odločitvi (V. točka izreka), proti odločitvi o glavni stvari (III. točka izreka) pa ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti III. točki izreka:

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna in pravilno argumentirana. Zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. K tem razlogom le še dodaja, da skladno z določilom 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP stori prekršek tisti, ki pristojni kolektivni organizaciji ne pošlje potrebnih podatkov o njeni priobčitvi fonogramov. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, „da zakonodaja imetnikom pravic ne ponuja instituta, ki bi vsaj deloma omilila dolžnost imetnikov pravic po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja“.

6. Glede na navedeno z nobeno od pritožbenih navedb pritožnica ne more uspeti. Tako ne more uspeti ne s sklicevanjem na četrti odstavek 159. člena ZASP, ne s poudarjanjem, da je naloga kolektivnih organizacij tudi razdeljevanje nadomestil med imetnike sorodnih pravic. Z opozarjanjem, da poročanje za nazaj tožeči stranki ne more koristiti, pa pritožnica ne more zahtevati drugačne uporabe Zakona o pravdnem postopku, kot to izhaja iz prvega odstavka 311. člena ZPP.

7. Pritožbenemu sodišče je nerazumljivo pritožbeno razglabljanje, po katerem naj bi bilo stališče prvostopnega sodišča tako, „da lahko kaznivo dejanje stori samo nekdo, za katerega se ugotovi, da uporablja varovana dela in pozneje ne plačuje nadomestil, ne pa tudi nekdo, ki varovana dela dejansko neupravičeno izkorišča (drugače povedano, po stališču prvostopnega sodišča omenjeno kaznivo dejanje storilec začne izvrševati šele od trenutka odkritja, da uporablja varovana dela, ne pa s trenutkom prvega neupravičenega izkoriščanja tujega avtorskega dela, kar pa predstavlja znaten odmik od uveljavljene prakse tako doma kot v svetu).“ Zato na to pritožbeno stališče ne more odgovoriti.

8. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je pritožba proti III. točki izreka prvostopenjske sodbe neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti III. točki izreka izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

9. K temu delu pritožbe pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je predmet pritožbenega izpodbijanja le odločitev iz prvostopenjske sodbe, torej delna odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje o o vseh stroških postopka zaenkrat še ni odločilo (primerjaj sedmi odstavek 163. člena ZPP).

10. Upoštevajoč priglašene stroške v tožbi je sodišče priznalo tožeči stranki 22,10 EUR za sestavo tožbe ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Upoštevajoč 20 % DDV za sestavo tožbe pa je tožeči stranki priznalo 46,52 EUR nagrade.

11. Pritožnica pravilno poudarja, da skladno z določilom 1. točke 6007. tarifne številke Zakona o odvetniški tarifi pripada odvetniku 20 % DDV na celotno vrednost storitve, to je tako na nagrado kot izdatke. Torej bi sodišče prve stopnje DDV moralo tožeči stranki tudi na odvetnikove izdatke. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo še nadaljnje 4,00 EUR iz naslova pravdnih stroškov. Toliko namreč znaša 20 % DDV na 20,00 EUR odvetniških stroškov.

12. Ker je v pravdi tožeča stranka le minimalno uspela, je pritožbeno sodišče upoštevajoč določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.