Jedro

Prištevnost se domneva. Če nastane sum, da je izključena ali zmanjšana, sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20. 11. 2015 spoznalo obsojenega R. S. za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 28 let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti in pripor od 6. 12. 2014 dalje. Obsojencu je odvzelo zasežen nož ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25. 5. 2016 pritožbi državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenec je dne 19. 7. 2016 na Vrhovno sodišče naslovil vlogo – „pritožba na sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Kp 51047/2014 z dne 25. 5. 2016“. Navedeno obsojenčevo vlogo, ki je bila vložena v roku iz tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je Vrhovno sodišče štelo in obravnavalo kot obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 51047/2014 z dne 25. 5. 2016, ker ne gre za primer iz prvega odstavka 398. člena ZKP, ko bi bila pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena. Obsojenec se v navedeni vlogi sklicuje na neprištevnost ter na diagnozo hebefrenske shizofrenije, ker je bil od leta 2003 do 2009 hospitaliziran na psihiatrični kliniki, predlaga menjavo dosedanjega sodnega izvedenca oziroma komisijo, ki bi lahko bolj detaljno podala diagnozo.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 21. 9. 2016 predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da obsojenec s sklicevanjem na svojo neprištevnost v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti. Obsojenec je bil z odgovorom državne tožilke seznanjen dne 22. 9. 2016. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče zato uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov prve in druge stopnje glede obsoja pravno relevantnih dejstev.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi se rad skliceval na neprištevnost ter na diagnozo hebefrenska shizofrenija, ker je bil od leta 2003 do konca 2009 hospitaliziran v psihiatrični kliniki ter, da se poteguje za menjavo dosedanjega sodnega izvedenca. Po vsebini obsojenec s temi navedbami v zahtevi nakazuje, da sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi nista pravilno in popolno ugotovili vseh dejstev, pomembnih za odločitev.

6. Prištevnost storilca se v kazenskem postopku domneva in se posebej ne ugotavlja, ugotavlja se le storilčeva neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost. Sodišče mora v vsakem primeru, če nastane sum, da je storilčeva prištevnost izključena ali zmanjšana odrediti psihiatrični pregled obdolženca (prvi odstavek 265. člena ZKP). Izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, da se je zaradi hebefrenske shizofrenije psihiatrično zdravil od leta 2004 do 2010, in s tem v zvezi suma, da ob storitvi sedaj očitanega mu kaznivega dejanja ni bil prišteven, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek. Po izvedenem dokaznem postopku je opirajoč se na izvedenska mnenja izvedencev psihiatrov in psihologov izključilo v zagovoru obsojenca nakazovano neprištevnost (točka 9 sodbe sodišča prve stopnje) ter zato utemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obrambe za pritegnitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (točka 4 sodbe sodišča prve stopnje). Tem razlogom je v celoti ob zavrnitvi (enakih) pritožbenih navedb obsojenčeve obrambe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 9 sodbe sodišča druge stopnje). Obsojenec, ki dokaznih zaključkov sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o njegovi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja ne sprejema, s tem izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi glede očitanega mu kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 in tako uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazoval, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja ter na prestajanju zaporne kazni, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo lahko s plačilom le-te ogroženo njegovo preživljanje.