Jedro

Z dogovorom o drugačni zapadlosti pogodbenih obresti, kot je določeno v drugem odstavku 382. člena OZ, ni mogoče obiti kogentnih določb o zastaranju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109925/2009 z dne 1. 10. 2009 tudi v prvem in četrtem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 227,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je odločila višja sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet tožbenega zahtevka so pogodbene obresti, dogovorjene med strankama v 9. čl. pogodbe z dne 2.11.2004, dopolnjene z aneksom z dne 8.11.2005 (A2, A3). Pritožba ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da je glavna terjatev po tej pogodbi zapadla dne 26.2.2006, napada pa v sodbi zavzeto stališče (na podlagi katerega je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja), da je istega dne kot glavnica (dne 26.2.2006) zapadla tudi terjatev iz naslova pogodbenih obresti. Prvostopnemu sodišču očita, da ni upoštevalo določila petega odstavka 9. člena pogodbe (A2, A3), v katerem je zapisano, „da se obresti v višini 5% mesečno obračunajo in plačajo na dan plačila glavnice“, ki je bila nesporno plačana z zamudo dne 16. 8. 2006. 7. V zvezi s pritožbenim očitkom, da izpodbijana sodba o stališču tožeče stranke, da je terjatev iz naslova pogodbenih obresti zapadla dne 16. 8. 2006, nima razlogov, pritožbeno sodišče pripominja, da mora imeti sodba predvsem razloge o tistih odločilnih dejstvih, ki podpirajo odločitev sodišča, in da zadostuje, da se sodišče preko teh razlogov smiselno izjavi tudi o (nasprotnih oz. drugačnih) stališčih pravdnih strank. V obravnavanem primeru je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tako plačilo glavnice kot plačilo pogodbenih obresti zapadlo dne 26. 2. 2006 in da morebiten drugačen dogovor strank glede zapadlosti pogodbenih obresti ni imel učinka na tek zastaralnih rokov. Temu stališču pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pogodbeno določilo, da se pogodbene obresti obračunajo in plačajo na dan plačila (glavnice), se tudi po oceni pritožbenega sodišča nanaša na dan dogovorjenega (26. 2. 2006) in ne na dan dejanskega plačila glavne terjatve (16.8.2006). To ne nazadnje izhaja iz 1. člena aneksa k pogodbi z dne 8.11.2005 (A3), iz katerega je razvidno, da sta imeli pogodbeni stranki v mislih plačilo pogodbenih obresti na „dan plačila (glavnice) skladno s pogodbo“.

8. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča (ki sicer ni vplival na pravilnost odločitve), da je nastala obveznost tožene stranke iz naslova pogodbenih obresti, ki se obračunajo za čas od izročitve dokumentacije za pridobitev uporabnega dovoljenja do plačila glavnice. Navedeni zaključek pritožba sicer ne izpodbija, saj je njej v prid, je pa pomemben z vidika pravilne materialnopravne presoje zastaranja v tej zadevi.

9. Tako pravna teorija kot zakon ločujeta pogodbene in zamudne obresti. Pogodbene obresti (382. člen OZ) so obresti, ki predstavljajo nadomestilo za uporabo denarja in ki tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti. Zamudne obresti (378. do 381. člen OZ) pa so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo pri plačilu denarne obveznosti. Zamudne obresti so predpisane z zakonom, vendar ni ovire, da se pogodbeni stranki dogovorita za drugačno višino (379. člen OZ); v tem primeru govorimo o pogodbenih zamudnih obrestih, (ki glede na pravno naravo sodijo med zamudne obresti). Pravni temelj pogodbenih in (pogodbenih) zamudnih obresti je torej različen, prve ureja 382. člen OZ, druge 379. člen OZ. Tožeča stranka se je v tem postopku sklicevala le na določilo 382. člena OZ, ki je sicer tudi dispozitivne narave, kar pomeni, da se stranki lahko dogovorita za drugačno obdobje tako teka kot zapadlosti pogodbenih obresti. Z ozirom na pravno naravo pogodbenih obresti sta pri določitvi njihovega teka omejeni, saj te lahko tečejo le do zapadlosti glavne terjatve. Čim namreč skleneta dogovor, da bodo pogodbene obresti tekle tudi potem, ko bo dolžnik v zamudi s plačilom glavnice, gre v tem primeru za dogovor o pogodbenih zamudnih obrestih iz 379. člena OZ. Določilo 382. člena OZ ureja torej izključno pogodbene obresti, ki lahko tečejo najkasneje do zapadlosti glavnice (in se njihov tek po dogovoru strank lahko samo skrajša). Takšne pogodbene obresti so bile s predmetno pogodbo med strankama tudi dogovorjene.

10. Pogodbeni dogovor o pogodbenih obrestih in njihovi obrestni meri pa se, upoštevajoč drugačen pravni temelj nastanka obveznosti zamudnih obresti, ne more avtomatično raztezati na zamudne obresti, oziroma ga ni mogoče interpretirati tako, da vsebuje tudi dogovor o obrestni meri zamudnih obresti, če je ta višja od tiste, predpisane z zakonom. Obligacijski zakonik (OZ) namreč tudi ne vsebuje več določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je v drugem odstavku 277. člena določal, da tečejo v primeru, če je obrestna mera pogodbenih obresti višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, te obresti tudi po dolžnikovi zamudi (glej stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 320/2005). Prevedeno na konkretni primer pomeni, da bi pogodbeni stranki v pogodbi morali posebej in izrecno dogovoriti, da bo v primeru zamude s plačilom glavnice obrestna mera zamudnih obresti enaka obrestni meri pogodbenih obresti, vendar tega nista storili. V sedmem odstavku 9. člena pogodbe (A2) sta jasno izrazili svojo voljo, da se v primeru zamude s plačilom (glavnice) obračunavajo zakonite zamudne obresti. Iz navedenih razlogov določila petega odstavka 9. člena pogodbe ni mogoče interpretirati tako, da bi pogodbene obresti tekle še tudi po tem, ko je bila tožena stranka s plačilom glavne terjatve že v zamudi, to je za obdobje po 26. 2. 2006. 11. Tudi s pravili o razlagi pogodb, na katere se sklicuje pritožba, ne bi prišli do drugačnega rezultata. Če bi sodišče sledilo stališču tožeče stranke, da je bila pogodbena obrestna mera dogovorjena tudi za obdobje po zapadlosti glavne terjatve, bi bilo takšno določilo v nasprotju s sedmim odstavkom istega člena. Ker je med strankama nesporno, da besedila pogodbe ni pripravila tožena stranka, nejasnih določil ob smiselni uporabi 83. člena OZ ni mogoče razlagati v njeno škodo.

12. V načelu bi sicer bilo mogoče določilo petega odstavka 9. člena pogodbe razumeti samo kot dogovor o zapadlosti pogodbenih obresti (ne glede ne njihov tek), ki bi bil glede na dispozitivno naravo 382. člena OZ dopusten. Vendar pa nimajo dispozitivne narave določbe OZ o zastaranju. S takšnim „dogovorom“ ni mogoče podaljševati ali obiti kogentnih določb o zastaranju in je terjatev iz naslova obresti v vsakem primeru zastarala z glavno terjatvijo oz. s potekom časa, v katerem bi zastarala glavna terjatev (344. člen OZ).

13. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb postopka, ki mu jih očita pritožba, pa tudi tistih ne, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).