Jedro

Neposredni uporabnik zemljišča je tisti, ki ima dejansko in pravno možnost njegove uporabe.

Iz 2. člena PUP je razvidno, da prostorski ureditveni pogoji vsebujejo ne le besedilo odloka (tekstualni del) ampak tudi prikaz razmejitev (območje urejanja in ureditvenih enot) ter obrazložitev meril in pogojev za posege v prostor s soglasji pristojnih organov. Iz 4. člena PUP je razvidno, da so meje in oznake območij urejanja in ureditvenih enot določene na grafičnih prikazih. Zato neomemba parc. št. v objavljenem tekstualnem delu PUP sama po sebi ne pomeni, da to zemljišče ne leži v njegovem območju urejanja.

Tožnik s sklicevanjem na obstoj transformatorske postaje in varovalnih pasov ne more doseči, da zemljišče ne bi bilo obravnavano kot nezazidano stavbno zemljišče. To, da je območje opredeljeno kot varovalni pas namreč ne pomeni, da se na zemljišču ne sme graditi, ampak le, da je gradnja mogoča pod določenimi pogoji.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj, št. DT 4224-23/2006-6 (0709-00) z dne 16. 11. 2009 se odpravi v delu, v katerem je odmerjeno nadomestilo za uporabo nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 1008, 1339/1, 1341/1 in 1341/11, vse k.o. ..., in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 70,80 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2005 v skupni višini 457,60 EUR, in sicer od stanovanjskega objekta na naslovu ... v višini 23,13 EUR ter od nezazidanih stavbnih zemljišč v k.o. ...– parc. št. 1008 v višini 43,78 EUR, parc. št. 1339/1 v višini 63,19 EUR, parc. št. 1341/1 v višini 222,87 EUR in parc. št. 1341/11 v višini 104,63 EUR. V obrazložitvi ugotavlja, da nezazidana stavbna zemljišča ležijo na območju, na katerem je dopustno graditi objekte pod pogoji, ki jih določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje naselji Šenčur in Srednja vas (Uradni list RS, št. 55/92 in Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88 in naslednji; v nadaljevanju PUP) za ureditveno enoto S2/03 in O2/04, poleg tega pa imajo navedena zemljišča urejen (dejanski) dostop do javnega cestnega omrežja in možnosti izvedbe priključkov na javno vodovodno, javno elektro energetsko in javno kanalizacijsko omrežje. V nadaljevanju podrobno navaja okoliščine, ki jih je upoštevala pri odmeri za posamezno zemljišče, med drugim, da je površine zemljišč, za katere je odmerjeno NUSZ, zmanjšala na račun na teh zemljiščih zgrajenih vodov oziroma objektov javne infrastrukture in njihovih varovalnih pasov.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi njegov ugovor, da je prvostopenjska odločba pomanjkljivo obrazložena. Navaja, da je tožnikova obveznost v odmerni odločbi točno določena, saj vsebuje podatke o zazidanem in nezazidanem stavbnem zemljišču s parcelno številko oz. z naslovom, nadalje vsebuje podatke o površini objekta oz. zemljišča, podatek o številu točk, s katerimi je obremenjen objekt oz. zemljišče, iz števila točk za posamezno nepremičnino pa je razvidno, v katero območje je bilo zemljišče uvrščeno po 8. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šenčur (Uradni vestnik Gorenjske, št. 49/99 in naslednji; v nadaljevanju Odlok) in kako je razvrščeno glede na namen uporabe po 4. členu Odloka. V izpodbijani odločbi so poleg tega izčrpno navedeni podatki oz. pojasnila Geodetske uprave Republike Slovenije, Občine Šenčur in upravljavcev komunalne infrastrukture z mapnimi kopijami oz. načrti, ki jih je organ v skladu z 21. členom Odloka upošteval kot uradno evidenco. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ na podlagi teh podatkov o površinah nezazidanih stavbnih zemljišč, od katerih se odmeri NUSZ, bistveno zmanjšal, upoštevajoč pozidane površine na teh zemljiščih in površine varovalnih pasov javne infrastrukture ter javne ceste. Podrobno je tudi pojasnil, kako je bila ugotovljena opremljenost zemljišč z objekti in napravami individualne in kolektivne rabe. Nadalje pojasnjuje, da Odlok ne predvideva oprostitve plačila NUSZ, če se zemljišče nahaja v območju elektromagnetnega polja. Meni, da ni razloga, da bi se v postopek vključili uporabniki in upravljavci javne infrastrukture, ker ne gre za neposredne uporabnike nezazidanih stavbnih zemljišč, katerih zaslišanje bi vplivalo na odmero nadomestila, saj so v pritožbi navedene pravne in fizične osebe le uporabniki javne infrastrukture, njena uporaba pa na višino NUSZ ne more vplivati. V zvezi s tožnikovo navedbo, da se na parcelah nahajajo pomožni kmetijski objekti, pritožbeni organ pojasnjuje, da so v izpodbijani odločbi upoštevani podatki uradne evidence glede pozidanih površin, na podlagi česar je prvostopenjski organ za zemljišči parc. št. 1339/1 in 1341/1 k.o. … znižal površino, od katere se odmeri NUSZ.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kako se je izračunala površina zemljišč, za katero se je zmanjšalo nadomestilo, pri čemer vztraja, da je bilo to zmanjšanje premajhno. Nadalje poudarja, da v pritožbi ni navedel oseb, ki jih v tožbi tudi našteva, samo zato, da bi bile zaslišane v postopku, ampak zaradi tega, da bi tudi one v postopku nastopale kot sozavezanke. Meni, da v drugostopenjski odločbi ni utemeljeno, zakaj naj bi te osebe kot uporabnice zemljišč ne bile zavezanke za plačilo davka. Njihove pravice namreč tožniku onemogočajo rabo zemljišč na način, zaradi katerega naj bi bila odmera sploh upravičena. Zemljišča so z dejavniki, ki jih je upošteval prvostopenjski organ, obremenjena do te mere, da so kot stavbna zemljišča neuporabna. V nadaljevanju tožbe tožnik za posamezna nezazidana stavbna zemljišča parc. št. 1008, 1339/1, 1341/1 in 1341/11 k.o. ... navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločba nezakonita. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

K 1. in 2. točki izreka Tožba je delno utemeljena.

Po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji; v nadaljevanju ZSZ/84) mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oz. stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oz. lastnik, najemnik stanovanja oz. poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Iz navedene definicije zavezanca v povezavi s konkretno naštetimi zavezanci izhaja, da je neposredni uporabnik zemljišča tisti, ki ima dejansko in pravno možnost njegove uporabe.

Kot je razvidno iz drugostopenjske odločbe, je upravni organ zavzel stališče, da v pritožbi naštete pravne in fizične osebe niso neposredni uporabniki navedenih zemljišč, ampak gre le za uporabnike javne infrastrukture, kar pa na višino nadomestila ne more vplivati. Zato ne drži tožbena trditev, da se pritožbeni organ ni opredelil do tega, zakaj naštete osebe niso (so)zavezanci za plačilo NUSZ za ista zemljišča, zaradi česar tudi ne drži, da naj bi drugostopenjski organ pritožbeni ugovor o vključitvi navedenih oseb v postopek obravnaval le v smislu dokaznega predloga za zaslišanja teh oseb. Ker tožnik v tožbi obrazloženo ne izpodbija stališča, da ne gre za neposredne uporabnike zemljišč, ampak le za uporabnike javne infrastrukture, nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč. Tudi sicer sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja še, da tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (ne v prvi pritožbi z dne 27. 1. 2006 niti v kasnejših vlogah), ni zatrjeval dejstva, da ni edini zavezanec za plačilo NUSZ za navedena nezazidana stavbna zemljišča. V tem pogledu je pritožbena trditev, da bi morale biti naštete osebe vključene v postopek z odmero sorazmernega deleža NUSZ glede na njihovo uporabo, nedovoljena pritožbena novota po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP).

V skladu s tretjim odstavkom 218. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; v nadaljevanju ZGO-1) se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, /.../, in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, /.../. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je na območju, kjer ležijo obravnavana nezazidana zemljišča, dopustna gradnja, saj na tem območju velja PUP, ki določa pogoje gradnje tudi za ureditveno enoto S2/03 in O2/04. Zgolj s trditvijo, da parc. št. 1008 k.o. ... ni omenjena v objavljenih aktih, tožnik te ugotovitve ne more izpodbiti. Kot je razvidno iz 2. člena PUP, prostorski ureditveni pogoji vsebujejo ne le besedilo odloka (tekstualni del) ampak tudi prikaz razmejitev (območje urejanja in ureditvenih enot) ter obrazložitev meril in pogojev za posege v prostor s soglasji pristojnih organov. Iz 4. člena PUP je razvidno, da so meje in oznake območij urejanja in ureditvenih enot določene na grafičnih prikazih, ki so v skladu z 20. členom na vpogled pri pristojnem občinskem organu. Zato neomemba parc. št. 1008 v objavljenem tekstualnem delu PUP sama po sebi ne pomeni, da to zemljišče ne leži v njegovem območju urejanja.

Poleg navedenega sodišče tudi ugotavlja, da je tožnik za zemljišče parc. št. 1008 v pritožbi navedel, da je bila zanj dana zahteva za izločitev iz območja zazidljivosti, ker da leži v dosegu elektromagnetnega polja. V pritožbi je torej zatrjeval nasprotno (da je v območju zazidljivosti) kot sedaj v tožbi (da se namembnost parcele ni nikoli spremenila in da se arbitrarno obravnava kot stavbna), za kar pa ni navedel razlogov, zato jo je treba v tem pogledu obravnavati tudi kot nedovoljeno tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1).

Iz izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, da je upravni organ pri ugotavljanju površine parc. št. 1008 k.o. ..., od katere se odmeri NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče, upošteval, da na delu zemljišča ni možna gradnja stanovanjskih oz. poslovnih objektov - poleg transformatorske postaje in da zemljišče leži v območju varovalnega pasu kablovodov, kanalizacije in vodovoda, pri čemer je upošteval predpisano širino varovalnega pasu objektov javne infrastrukture, in zaradi tega površino, od katere se odmeri NUSZ, zmanjšal za eno četrtino, to je za 341 m2. Kljub navedenemu pa tožnik s sklicevanjem na obstoj transformatorske postaje in varovalnih pasov v tem upravnem sporu ne more doseči, da v preostalem delu parc. št. 1008 ne bi bila obravnavana kot nezazidano stavbno zemljišče. Če tožnik meni, da ni razlogov, da se navedena parcela obravnava kot zemljišče, na katerem je mogoče graditi, mora doseči spremembo prostorskega predpisa, tako da bo ta površina izvzeta iz območij, na katerih so dopustne gradnje, za kar si, kot rečeno, po navedbah v pritožbi tudi prizadeva. Nenazadnje pa tudi sam v tožbi navaja, da Energetski zakon (EZ) v 4. odstavku 48. člena določa, da se smejo v varovalnem pasu elektroenergetskih omrežij graditi drugi objekti in naprave ter izvajati dela, ki bi lahko vplivala na obratovanje omrežja, vendar pa ob določenih pogojih in na določeni oddaljenosti od vodov in objektov tega omrežja. Zaradi navedenega je v naslednjem odstavku istega člena predvideno izdajanje projektnih pogojev, pod katerimi se smejo graditi objekti v varovalnem pasu. Navedeno ne pomeni, da se na zemljišču ne sme graditi, ampak le, da je gradnja mogoča pod določenimi pogoji.

Vse navedeno velja tudi za ostala zemljišča, za katere je bil odmerjen NUSZ in glede katerih v tožbi tožnik navaja razloge, zaradi katerih meni, da zaradi infrastrukture, ki poteka čez njih, zemljišča niso primerna za gradnjo.

Tožnik glede zemljišča parc. št. 1339/1 navaja, da je namenjeno gradnji poslovnih in stanovanjskih objektov in ne družbeno storitvenim dejavnostim, kot je bilo to upoštevano v izpodbijani odločbi. Sodišče ugotavlja, da tožnik te okoliščine v pritožbi ni izpodbijal in ni zatrjeval, zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Kljub temu pa dodaja, da Odlok v 15. členu nezazidana stavbna zemljišča glede namembnosti razvršča na območja večstanovanjske, individualne gradnje, območja za stanovanja in kmetijstvo (S), na območja za družbene, oskrbne in storitvene dejavnosti (O), na območja za proizvodne in servisne dejavnosti (P), na območja za komunalne dejavnosti (K) in območja za šport in rekreacijo (R). To pomeni, da dopustnost gradnje poslovnih objektov po PUP ne izključuje, da se zemljišče za potrebe odmere NUSZ po Odloku uvrsti v območje za družbene, oskrbne in storitvene dejavnosti, kot je to v obravnavanem primeru.

Na dolžnost plačila NUSZ za zemljišče parc. št. 1339/1 ne more vplivati niti tožnikovo mnenje, da na njem zaradi vodov, ki zemljišče presekajo na tri dele, in ob upoštevanju varovalnih pasov, ni mogoče zgraditi smotrnega objekta, zlasti ne takšnega, v katerem bi potekala dejavnost z visokimi dobički, saj gre za pravno nepomembno okoliščino.

V skladu z 21. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča se za izračun uporabljajo podatki iz uradnih evidenc, pri čemer je zavezanec dolžan sporočiti občinskemu uradu vsako spremembo dejstev in okoliščin, ki vplivajo na odmero nadomestila v 15 dneh od dneva, ko je taka sprememba ali dejstvo nastalo. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ pri zemljišču parc. št. 1339/1 upošteval, da na tem zemljišču stoji objekt v površini 38,50 m2 in to na podlagi podatkov GURS, ki pa ne potrjujejo še preostalih treh objektov, ki jih je zavezanec navajal. Glede na navedeno določbo Odloka je upravni organ ravnal pravilno, ko se je pri ugotavljanju tega dejstva oprl na uradno evidenco, saj je zavezanec dolžan prijaviti občinskemu uradu vsako spremembo dejstev in okoliščin, ki vplivajo na odmero nadomestila.

Razlogi te sodbe, ki so navedeni za parc. št. 1339/1, veljajo tudi za parc. št. 1341/1 in 1341/11, glede na to, da tožnik v tožbi navaja, da zanju „velja vse navedeno pri parc. št. 1339/1“.

Glede zemljišča parc. št. 1341/11 je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da ima ta površino 977 m2 in da je tožnik med drugim v postopku navajal, da preko zemljišča potekajo električni vodi, vodovod in vodi telekomunikacije. Organ je ugotovil, da na parceli ni elektroenergetskih vodov, kanalizacije in vodovoda, da pa je na to omrežje možna priključitev in da se nadomestilo odmeri od površine 977 m2. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz take obrazložitve ni razvidno, da bi upravni organ ugotavljal dejansko stanje glede zatrjevanega poteka vodov telekomunikacij preko navedenega zemljišča. Zato je treba pritrditi tožniku, da v tem delu dejansko stanje ni bilo ugotovljeno.

Utemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, v katerem upravni organ navaja, kolikšno površino nezazidanega stavbnega zemljišča pri parc. št. 1008, 1339/1 in 1341/1 je izvzel iz obdavčenja z NUSZ. Pojasnjuje sicer, katere objekte, vode javne infrastrukture in varovalne pasove je upošteval, niso pa navedene - razen pri pomožnih objektih - njihove površine in izvor podatkov o tem, kar bi omogočalo preizkus, da je njihov seštevek in posledično zmanjšanje površin, za katera se odmeri NUSZ, pravilno. Zato ni mogoč niti preizkus tožbenega stališča, da je bilo zmanjšanje premajhno.

Sodišče je zato tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča parc. št. 1008, 1339/1, 1341/1 in 1341/11 k. o. ..., in je izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil upravnega postopka in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Ker tožnik ne navaja razlogov, zaradi katerih meni, da je odločba nezakonita tudi glede odmere NUSZ za zazidano stavbno zemljišče, je sodišče tožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

K 3. točki izreka Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). V obravnavanem primeru tožnik s tožbo ni uspel v celoti, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi ji bilo popolnoma ugodeno. Sodišče je zato tožniku priznalo vse priglašene stroške.

Po določbi 2. odstavka 3. člena omenjenega pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bil tožnik v obravnavanem primeru upravičen do povračila največ 350 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek, materialne stroške in DDV v skupni višini 70,80 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v navedeni višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Pri tem še dodaja, da mu bo sodna taksa za postopek v upravnem sporu vrnjena po uradni dolžnosti (6.1/c točka taksne tarife).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje sodbe dalje, kot je zahteval tožnik.