Jedro

Razlaga, ki pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje zaradi plačila sodne takse napolnjuje tako, da se ne upošteva prisilnih sodnih posegov na prejemke, zaradi katerih je že dosežen mejni eksistenčni prag sredstev za preživljanje, ni skladna z ustavnim načelom socialne države in ustavno nedopustno posega v pravici do dostopa do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave na način, ki prizadeva socialno šibke posameznike. Gre za prekomerno utesnjujočo razlago, ki sili stranke, da plačajo sodno takso iz sredstev, ki so sicer opredeljena kot minimalni vir za preživljanje sebe in družinskih članov. S takšno razlago se pred stranke postavlja nepremostljivo stroškovno oviro.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnika za taksno oprostitev.

2. Dolžnica v pravočasni laični pritožbi navaja, da sklepa ne bi smela izdati strokovna sodelavka, saj ni sodišče, ampak le tam zaposlena. Zavzema se, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obravnavi prejemkov družinskih članov upoštevati tudi sodno prepoved izplačila zaradi izvršitve sklepa o izvršbi, pri čemer se sklicuje na omejitve, opredeljene v 102. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po mesečni izvršitvi sklepov o izvršbi ne ostane dolžnici in njenemu možu skupaj dovolj sredstev za preživljanje, zato predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se jo oprosti plačila sodnih taks. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bil strokovni sodelavec upravičen izdati izpodbijani sklep v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 6. člena ZIZ.

5. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zatrjevanih sodnih prisilnih posegov na premoženje dolžnice in njenih družinskih članov, zaradi česar je zmotno presodilo upravičenost dolžnice do oprostitve plačila sodne takse.

6. V sodni praksi je sicer bilo zavzeto stališče, da sodišče pri ugotavljanju premoženjskega stanja predlagatelja in njegovih družinskih članov ne upošteva kreditnih in drugih obveznosti(1), saj tega Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ne predvideva, vendar navedeno stališče ni upoštevno v primeru sodnega prisilnega posega na prejemke, ki je posledica izvršilnih dejanj.

7. Zakonodajalec je opredelil eksistenčni minimum, v katerega z namenom varstva dolžnikovega osebnega dostojanstva (2. in 34. člen Ustave) niti s prisilno izvršbo ni mogoče posegati (102. člen ZIZ, posebej glede plačila sodne takse v davčni izvršbi prvi odstavek 160. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2), pri tem pa glede brezplačne pravne pomoči tudi opredelil domnevo obsega dohodkov, ki še omogočajo ustrezno preživljanje (smiselno drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP)(2), ta domneva pa se ob odsotnosti natančnejših meril v ZST-1 smiselno uporablja tudi glede takse oprostitve.

8. Razlaga, ki pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje zaradi plačila sodne takse(3) napolnjuje tako, da se ne upošteva prisilnih sodnih posegov na prejemke, zaradi katerih je že dosežen mejni eksistenčni prag sredstev za preživljanje, ni skladna z ustavnim načelom socialne države (2. člen Ustave) in ustavno nedopustno posega v pravici do dostopa do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave na način, ki prizadeva socialno šibke posameznike. Gre za prekomerno utesnjujočo razlago, ki sili stranke, da plačajo sodno takso iz sredstev, ki so sicer opredeljena kot minimalni vir za preživljanje sebe in družinskih članov.

9. S takšno razlago se pred stranke postavlja nepremostljivo stroškovno oviro, ki ima izjemno intenzivne posledice(4). Stranka je postavljena v položaj, ko bi lahko pridobila dostop do sodnega varstva le na način, da bi se odpovedala svojemu dostojanstvu zaradi posega v eksistenčno premoženje. Osebno dostojanstvo pa je kot izhodiščna in neodtujljiva ustavna vrednota(5) tudi tista, ki se ji človek niti sam ne more odpovedati, saj je del človeštva kot takega in s tem bistva posameznika kot človeka, tako tudi ne more biti predmet njegovega svobodnega razpolaganja(6). Četudi se je posameznik zadolžil po lastni volji do te mere, da bi odplačilo dolgov in tudi javnih dajatev, med njimi sodnih taks, poseglo v njegovo eksistenčno premoženje, mora država ob svojem oblastnem delovanju, tako tudi sodišče, posameznikovo dostojanstvo zavarovati.

10. Tako pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi ustrezen institut oprostitve plačila sodnih taks. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je treba v izhodišču presojati posameznikovo zmožnost plačila sodne takse(7). Ta zmožnost mora biti dejanska in učinkovita, da je mogoče govoriti o učinkovitem izvrševanju prej navedenih ustavnih pravic. Prejemki, ki jih zaradi prisilnega sodnega posega nanj dolžnik ne more uporabiti, se po pojasnjenem ne smejo upoštevati kot dejanski vir za plačilo sodne takse.

11. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ob ponovnem odločanju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb in dokazov o prisilnih sodnih posegih na premoženje dolžnice in njenih družinskih članov ter ugotoviti, kolikšen je razpoložljivi del prejemkov, iz katerih lahko dolžnica krije plačilo sodne takse. Če bo ugotovilo, da je ta nižji od domneve ogroženosti preživljanja iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, bo dolžnico oprostilo plačila sodne takse.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : VSL sklep I Cp 1618/2014 z dne 27. 8. 2014. Op. št. (2) : Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

Op. št. (3) : Ta pravni standard je bistven za presojo upravičenosti do taksne oprostitve po 11. členu ZST-1. Glej 30. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015. Op. št. (4) : Ker je predpisana sodna taksa kot procesna predpostavka, je vsebinsko odločanje neposredno odvisno od tega, ali socialno šibka stranka, če niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, v roku plača dolžno sodno takso (29.b člen ZIZ). Posledično v primeru, ko je določen prekluzivni rok za uveljavitev pravice, stranka to pravico izgubi, če pravočasno ne plača sodne takse.

Op. št. (5) : Ustavno sodišče je pojasnilo:„Človekovo dostojanstvo je v središču ustavnega reda Republike Slovenije... Človekovo dostojanstvo je temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov.“ Človek in njegovo dostojanstvo je v središču obstoja demokratične države in njenega delovanja. Glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011. Op. št. (6) : Sodobni koncept osebnega dostojanstva v povezavi s človekovo avtonomijo izhaja iz stališča, da je človekovo dostojanstvo del človeštva kot takega in šele posredno vsakega posameznika, pri čemer se tudi omenja Kantov pristop do človekove svobode, iz katerega je mogoče sprejeti stališče, ki podpira prepoved določenih svobodno izbranih praks s tem, da ne gre le za spoštovanje dostojanstva v drugih ljudeh, temveč tudi v delujočem posamezniku samem. Več o tem Logar, T.: Dostojanstvo: avtonomija ali omejitev? Prerez članka Stéphanie Hennette-Vauchez »A Human Dignitas?«, v: Revus, št. 10/2009. Dostopen tudi v elektronski obliki na naslovu https://revus.revues.org/1031 Op. št. (7) : Več o pojasnjenih vidikih varstva pravic do dostopa do sodišča in do pravnega sredstva odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015.