Jedro

Okrožna državna tožilka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenega razloga za odpravo pripora zoper obdolženca ob izreku sodbe. Okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora in njegovo podaljšanje, se po dveh mesecih od odreditve pripora niso prav v ničemer spremenile v njegovo korist. Nasprotno, zoper njega je bila izrečena sodba, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena (v zvezi z drugim odstavkom 29. člena) KZ-1 in mu je bila izrečena zaporna kazen, iz opisa kaznivega dejanja pa je razvidno, da je dejanje storil na izjemno nasilen, vztrajen in brezobziren način, kot pravilno navaja pritožba, saj je oškodovanko davil, udarjal in ji grozil s smrtjo, in je bil pri svojem dejanju zelo odločen, saj ga od njega ni odvrnilo niti njeno upiranje, pri tem pa je bil do oškodovanke nasilen še v prisotnosti njenega moža in hčerke, ko sta prišla do njiju.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se napadeni sklep spremeni tako, da se pripor, odrejen zoper obdolženega G.K. zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, podaljša in sme trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 7331/2013 z dne 9. 4. 2013 po določilu petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odpravilo pripor, odrejen zoper obdolženega G.K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je trajal od 10. 2. 2013 od 4.35 ure dalje in odredilo takojšnjo izpustitev obdolženca. Obdolženi G.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 7331/2013 istega dne spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena (v zvezi z drugim odstavkom 29. člena) Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila izrečena kazen 1 leto zapora, odločitev sodišča prve stopnje, da pripor obdolžencu odpravi, pa temelji na zaključku, da ne obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec, ki ni bil še nikoli obsojen, na prostosti kazniva dejanja ponavljal, zaradi česar predlogu državne tožilke za podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni ugodilo.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da odloči, da se pripor zoper obdolženega na podlagi 1. točke (pravilno bi bilo prvega odstavka) 361. člena ZKP, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, podaljša do pravnomočnosti sodbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Okrožna državna tožilka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenega razloga za odpravo pripora zoper obdolženca ob izreku sodbe. Okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora in njegovo podaljšanje, se po dveh mesecih od odreditve pripora niso prav v ničemer spremenile v njegovo korist. Nasprotno, zoper njega je bila izrečena sodba, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena (v zvezi z drugim odstavkom 29. člena) KZ-1 in mu je bila izrečena zaporna kazen, iz opisa kaznivega dejanja pa je razvidno, da je dejanje storil na izjemno nasilen, vztrajen in brezobziren način, kot pravilno navaja pritožba, saj je oškodovanko davil, udarjal in ji grozil s smrtjo, in je bil pri svojem dejanju zelo odločen, saj ga od njega ni odvrnilo niti njeno upiranje, pri tem pa je bil do oškodovanke nasilen še v prisotnosti njenega moža in hčerke, ko sta prišla do njiju. Takšno dejansko stanje kaznivega dejanja, ob nedvomni oceni izvedenca psihiatra mag. M.V., da bi v enaki situaciji obdolženec ponovno reagiral enako, pa zaključek, da je ponovitvena nevarnost pri njem podana in da je zato potrebno ob izreku sodbe pripor zoper obdolženca podaljšati, zgolj potrjuje. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob navedenih dejstvih pripor zoper obdolženca ob izreku obsodilne sodbe odpravilo, je zato nepravilna in brez podlage. Zaključek v napadenem sklepu, da ne obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec, ker ni bil še nikoli obsojen, ponavljal kazniva dejanja, kljub drugačnemu mnenju izvedenca psihiatra, zato državna tožilka utemeljeno graja in pravilno zatrjuje, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bilo podaljšanje pripora obdolžencu v nasprotju z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, zmoten. Iz mnenja izvedenca mag. M.V. državna tožilka pravilno povzema, da obdolženčevo uživanje alkohola v velikih količinah, ob uživanju drog, predstavlja realno nevarnost, da bi obdolženec dejanje zoper spolno nedotakljivost na prostosti ponovil, in pravilno navaja, da je to nevarnost mogoče preprečiti le tako, da ostane v priporu do pravnomočnosti sodbe oziroma do pričetka prestajanja zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju povsem prezrlo dejstvo, da sta od storitve kaznivega dejanja in odreditve pripora pretekla le dva meseca, in da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, niso v ničemer spremenile obdolžencu v korist, temveč nasprotno, da ga je za očitano kaznivo dejanje obsodilo na zaporno kazen, utemeljenost pripora zoper obdolženca in nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pa sta že presojala pritožbeno in tudi Vrhovno sodišče, ki navedbam obrambe, da ponovitvena nevarnost pri obdolžencu ni podana, nista pritrdila.

5. Po obrazloženem, ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu ponovitev kaznivega dejanja, kot je očitano, mogoče preprečiti le tako, da je zoper njega odrejen pripor, in ker ne pride v poštev kakšen drug, milejši ukrep, ki bi bil enako učinkovit, in je pripor zoper obdolženca skladen s prvim odstavkom 20. člena Ustave, je pritožbi državne tožilke ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

6. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in šestem odstavku 361. člena ter tretjem odstavku 402. člena ZKP.