Jedro

Upniku, ki je porokovemu pozivu sledil in glavnega dolžnika opomnil na izpolnitev zapadlih obveznosti, ni mogoče očitati, da je bil pri izterjavi dolga pasiven, posledično pa pogoj za uporabo določbe prvega odstavka 1026. člena OZ ni izpolnjen in porokova obveznost do upnika iz tega razloga ni prenehala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni tako, da se ugovoru tretjega dolžnika z dne 16. 9. 2014 zoper sklep o izvršbi delno ugodi za zakonske zamudne obresti od zneska 856,86 EUR od 11. 9. 2014 do plačila, ter se v razmerju do tretjega dolžnika v tem delu sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tretji dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, kot je bil popravljen s popravnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 2015, je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 16. 9. 2014 zavrnilo (I. točka izreka sklepa), ter sklenilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga tretji dolžnik (v nadaljevanju: dolžnik) po svojem pooblaščencu pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je zaradi načela formalne legalitete v izvršilnem postopku nedopustna presoja določil notarskega zapisa z materialnim pravom, konkretno s 1026. členom OZ, ter vztraja, da je njegova obveznost iz naslova poroštva prenehala, ker je upnik opustil svojo dolžnost terjati glavnega dolžnika na izpolnitev zapadlih obveznosti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in sklepa z dne 11. 9. 2014 in zavrnitev predloga za izvršbo v razmerju do tretjega dolžnika ter naložitev stroškov izvršilnega postopka tretjega dolžnika v plačilo upnici. Priglaša stroške pritožbe.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na predlog upnika dovolilo izvršbo na podlagi Pogodbe o kreditu št. K 1689/2011, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 614/11 z dne 27. 7. 2011, s katero se je tretji dolžnik kot solidarni porok zavezal za izpolnitev vseh zapadlih obveznosti prvega dolžnika kot kreditojemalca, če jih slednji ob zapadlosti ne bo izpolnil (prvi odstavek b) točke 11. člena notarskega zapisa). Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal iz razloga po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) pa je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

7. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je presoja določb notarskega zapisa z materialnim pravom, konkretno z določbo prvega odstavka 1026. člena Obligacijskega zakonika – OZ, zaradi načela formalne legalitete izključena, zmotno. Skladno z navedeno določbo je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika, dolžnik pa je v ugovoru zatrjeval ravno to – da je z dopisom z dne 31. 3. 2014 upnika pozval, da terja izpolnitev od glavnega dolžnika (prvega dolžnika v tem izvršilnem postopku), upnik pa njegovemu pozivu ni sledil, zato je dolžnik kot porok prost odgovornosti. S tem je dolžnik uveljavljal dejstvo, ki naj bi nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku sestave notarskega zapisa, in na podlagi katerega bi njegova obveznost do upnika prenehala, navedeno pa predstavlja razlog, ki bi lahko preprečeval izvršbo po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa to – čeprav zmotno – stališče sodišča prve stopnje na pravilnost same odločitve v obravnavanem primeru ni vplivalo.

8. Dejstvo, da je dolžnik 31. 3. 2014 upnika pozval, naj od glavnega dolžnika terja izpolnitev zapadlih obveznosti, upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, med strankama res ni bilo sporno, kot v pritožbi trdi dolžnik. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje po vpogledu v listinske dokaze ugotovilo tudi, da je upnik 7. 4. 2014 poslal strankam Pismo o odpovedi kredita (iz slednjega izhaja, da je prvega dolžnika upnik pozval k izpolnitvi zapadlih obveznosti in mu za to določil dodatni rok do 22. 4. 2014 – priloga A15 spisa), tretji dolžnik pa je bil s tem seznanjen z dopisom upnika z dne 25. 4. 2014 (priloga A14 spisa – iz dopisa izhaja, da je z njim upnik dolžniku pojasnil, da je skladno z dopisom dolžnika z dne 31. 3. 2014 kreditojemalcu 7. 4. 2014 poslal opomin na izpolnitev obveznosti v dodatnem 15 dnevnem roku, kreditojemalec pa je svoje zapadle obveznosti pravočasno poravnal in zato razlog za odpoklic kredita ni izpolnjen.). Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje dolžnikove ugovorne trditve zavrnilo kot neutemeljene.

9. Dolžnik v pritožbi sicer uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z opisanim postopanjem upnika po prejemu dolžnikovega poziva, saj ne gre za dejanja, ki bi jih v smislu določbe 365. člena OZ bilo mogoče šteti za terjanje glavnega dolžnika, vendar pa tem pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da besede „terjati“ ni mogoče razlagati tako, da bi moral upnik glavnega dolžnika tožiti ali opraviti kakšno drugo dejanje pred sodiščem, saj bi bila takšna razlaga v nasprotju z enim od namenom določbe 1026. člena OZ, ki je ne le v varstvu dolžnika pred upnikovo pasivnostjo temveč tudi v čim hitrejši odpravi negotovosti porokovega položaja glede tega, ali bo moral dolg plačati.(1) V obravnavanem primeru to pomeni, da analogna uporaba določbe 365. člena OZ ne pride v poštev in da upniku, ki je pozivu dolžnika z dne 31. 3. 2014 sledil in glavnega dolžnika opomnil na izpolnitev zapadlih obveznosti, ni mogoče očitati, da je bil pri izterjavi dolga pasiven, posledično pa pogoj za uporabo določbe prvega odstavka 1026. člena OZ ni izpolnjen. Dolžnikova obveznost do upnika zato iz tega razloga ni prenehala, odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov ugovor kot neutemeljen zavrnilo, pa se tako izkaže za pravilno.

10. Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pa višje sodišče ugotavlja, da zmotna uporaba materialnega prava terja delno ugoditev pritožbi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zapadlih zamudnih obresti. Iz predloga za izvršbo in predlogu priloženih listin namreč izhaja, da je upnik obračunal višino terjatve na dan 10. 9. 2014 v višini 94.518,08 EUR, kar predstavlja glavnico v znesku 93.661,22 EUR, ki je zapadla v plačilo 5. 6. 2014, zamudne obresti v znesku 644,83 EUR ter razmejene zamudne obresti do dne 10. 9. 2014 v znesku 212,03 EUR, in na podlagi tega predlagal izterjavo zneska 94.518,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dneva vložitve predloga za izvršbo (11. 9. 2014) do plačila. Tak predlog torej vsebuje tudi predlog za izterjavo obresti od zapadlih neplačanih zamudnih obresti, za to pa upnik nima izvršilnega naslova, saj je obrestovanje obresti, upoštevajoč zakonsko prepoved (prvi odstavek 375. člena OZ), v kreditni pogodbi izrecno izključeno (6. člen notarskega zapisa SV 614/11).(2) Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče dovoliti izvršbo za izterjavo obresti od obresti za čas od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje na podlagi 381. člena OZ, saj lahko upnik t.i. procesne obresti uveljavlja le v pravdnem postopku, medtem ko se v izvršilnem postopku po načelu formalne legalitete terjatev iz izvršilnega naslova izvrši tako, kot se ta glasi. Višje sodišče je zato pritožbi dolžnika v tem delu ugodilo, ter izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika delno ugodilo za zakonske zamudne obresti od zneska 856,86 EUR, ki predstavlja vsoto zapadlih zamudnih obresti, od dneva vložitve predloga za izvršbo (11. 9. 2014) dalje do prenehanja obveznosti, ter v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V preostalem delu je višje sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o ugovoru je namreč, kot je bilo pojasnjeno, v preostalem delu pravilna, sprememba sklepa sodišča prve stopnje le v delu glede stranske terjatve obresti pa tudi ni narekovala spremembe stroškovne odločitve izpodbijanega sklepa (ki je dolžnik obrazloženo tudi niti ni izpodbijal).

12. Ker je dolžnik s pritožbo uspel zgolj v sorazmerno majhnem delu, je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 230/2009 z dne 27. 5. 2010. Op. št. (2): Iz 6. člena notarskega zapisa SV 614/2011 z dne 27. 7. 2011 izhaja, da kreditojemalec, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, plača na znesek neporavnanih obveznosti od dneva zapadlosti do dneva poravnave obveznosti zamudne obresti po Sklepu o obrestnih merah banke, razen če zakon ne določa drugače.