Jedro

Pogodba o potovanju - znižanje kupnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da plača prvi tožeči stranki (v nadaljevanju prvi tožnici) znesek 442,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 15. 7. 2015 dalje do plačila ter znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), drugi tožeči stranki (v nadaljevanju drugemu tožniku) pa znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter naložilo tožnikoma, da v roku 15 dni nerazdelno povrneta toženki njene pravdne stroške v znesku 929,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnika s pravočasno pritožbo zoper uvodoma navedeno sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju razlike v cenah pogodbeno dogovorjenih storitev in zagotovljenih storitev ugotavljalo dejstva, ki jih toženka ni ne trdila in ne dokazovala, s tem pa je bila tožnikoma onemogočena pravica do izjave oziroma do preverbe cen storitev, ki bi jih sicer morala navajati toženka. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na zaslišanje zakonitega zastopnika toženke, ki ne more nadomestiti njene trditvene podlage. Glede na to, da je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da je bila pogodbena obveznost toženke kršena, ugovorov glede sorazmernega znižanja kupnine ter trditev in dokazil v zvezi s tem pa ni bilo, sta tožnika upravičena do povračila celotnega vplačanega zneska. Ne drži, da zneska 42,00 EUR za parkirnino in 15,00 EUR za vključeno nezgodno zavarovanje nista v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj tožnika takšnega aranžmaja nista želela in zanj ne bi odšla na takšno potovanje. Glede na zadevo VSM I Cp 48/2016, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, tožnika menita, da je potrebno odmeriti enotno odškodnino in ne po dnevih ter da sta upravičena do višje odškodnine zaradi zgube užitka na počitnicah, še posebej ob upoštevanju cene aranžmaja in dejstva, da je bil to prvi dopust, ki sta si ga privoščila skupaj po 7 letih. Grajata tudi odločitev o stroških, in sicer iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo 100% uspeha glede temelja (v zvezi s katerim je tekel ves postopek) in 16,22% uspeha glede višine, povprečno tako 58% uspeha tožnikov. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno da jo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Toženka s pravočasno pritožbo zoper I., II. In IV. točko izreka uvodoma navedene sodbe prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju mimo trditvene podlage štelo, da naj bi tožnika dne 5. 8. 2015 ostala brez večerje in dne 6. 8. 2015 brez zajtrka, izpoved pa ne more nadomestiti trditev. Dogovorjenih je bilo 7 nočitev z večerjo in zajtrkom, zato potovanje tožnikov ni trajalo 8, temveč glede na oba leta celo manj kot 7 dni. V celoti je izostalo stališče sodišča prve stopnje, ali bi o zatrjevanih napakah sobe, kamor so ju namestili dne 6. 8. 2015, tožnika morala obvestiti toženko oziroma dejanskega organizatorja potovanja, ter pojasnilo, ali je katera od napak res obstajala in ali je bila taka, da je terjala spremembo nastanitve v nastanitveno enoto z manjšim balkonom in pogledom na dostavno cesto. Glede na razhajanja izpovedi tožnikov z njunimi pravdnimi zatrjevanji bi moralo biti sodišče prve stopnje še posebej kritično tudi glede delovanja klime v sobi, v katero sta bila tožnika nameščena dne 6. 8. 2015. Tožnika sta povedala, da sta vse predložene fotografije posnela na destinaciji, torej fotografije št. 1, 2, 3 in 4 niso mogle ustvarjati predpogodbenih pričakovanj, ki naj bi se izjalovila, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Da se velikost, lega in odprtost balkonov, razen tistega v sobi, v katero sta bila nameščena dne 8. 8. 2015, ni pomembno razlikovala, izkazujejo fotografije, ki sta jih predložila tožnika. Sobi, kamor sta bila nameščena tožnika dne 6. 8. 2015, bi bilo tako mogoče očitati le to, da ni imela pogleda na morje, znižanje kupnine za skupno 442,96 EUR pa je posledično znatno pretirano. Izostalo je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj je toženki naloženo, da celotni znesek zmanjšanja kupnine plača prvi tožnici. Glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska znižane kupnine je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 193. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj toženka ob prejemu kupnine za potovanje nikakor ni bila nepoštena. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi glede vtoževane nepremoženjske škode. Pomanjkanje pogleda na morje oziroma uvodna prenočitev v bližnjem hotelu ne moreta biti okoliščini, ki bi povprečnega potnika toliko vznemirili, da bi porušili njegovo duševno ravnovesje do te mere, da bi bil upravičen do prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Objektivni okvirji, ki so uveljavljeni pri prisojanju nepremoženjske škode v taksativno naštetih primerih po določilu 179. člena OZ, morajo biti upoštevani tudi, ko potniki vtožujejo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Nevzdržno je sklicevanje sodišča prve stopnje na odškodnine, ki se v primeru posebej intenzivnega posega v pravico potnika do sprostitve na dopustu prisojajo v Avstriji in Nemčiji, kjer je povprečna plača skoraj dvakrat višja kot v RS, in na odločitvi Višjega sodišča v Mariboru, ki je obravnavalo primer namestitve potnika v hotel, ki je bil še v fazi gradnje, in primer, ko so se potniku počitnice izjalovile zaradi zastrupitve s hrano. Odškodnina v višini 50,00 EUR na dan podpira težnje, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje kljub zahtevku toženke tožnikoma ni naložilo nerazdelnega povračila stroškov, razlogov za zavrnitev pa ni navedlo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico ter tožnika zaveže k nerazdelnemu povračilu stroškov toženke. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnikov predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške, tožnika pa na pritožbo toženke nista odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti. Podane niso niti preostale pritožbeno zatrjevane niti uradoma upoštevne kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru pravočasno ponujenega procesnega gradiva (286. člen ZPP), na katerega je pri pravnem sklepanju, skladno z razpravnim načelom sodišče vezano (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V nasprotju s toženko pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno pojasnilo vse kršitve pogodbe o potovanju, in sicer prvo noč namestitev v drugem hotelu, manjkajoča večerja prvi dan in zajtrk drugi dan, drugi in tretji dan soba brez delujoče klima naprave, od četrtega dne dalje soba z neustreznim balkonom, ki je bila neposredno nad dostavno potjo in smetarnikom, zaradi česar sta tožnika ponoči slišala hrup smetarskih vozil, poleg tega nobena soba ni bila usmerjena na morje. Tožnika sta navedbe o izostali večerji in zajtrku (pravočasno) podala v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2019. Glede klime v drugi sobi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo jasni izpovedi prvega tožnika, da le-ta ni delovala. Ker je bila dogovorjena soba s klimo, druga hotelska ponudba ni relevantna, in ni razloga, da bi se sodišče prve stopnje v zvezi s tem opredeljevalo. Na podlagi izpovedi prvega tožnika, da je bil ob sklenitvi pogodbe prepričan, da bo namestitev v eni od sob, ki so vidne na fotografijah št. 1-4, je sodišče prve stopnje te fotografije pravilno izpostavilo v zvezi s pričakovanji tožnikov.

8. Da sta tožnika izpolnila svojo notifikacijsko dolžnost glede pomanjkljivosti druge sobe, kamor so ju namestili dne 6. 8. 2015, je sodišče obrazložilo v 17. točki obrazložitve, zato so nerelevantne pritožbene navedbe toženke, da je v celoti izostalo stališče sodišča prve stopnje, ali bi o zatrjevanih napakah sobe, kamor so ju namestili dne 6. 8. 2015, tožnika morala obvestiti toženko oziroma dejanskega organizatorja potovanja.

9. Ne glede na ugotovljene kršitve pogodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da obseg in kakovost opravljenih storitev ne odstopa bistveno od obsega in kakovosti storitev, ki so bile dogovorjene (kar pritožbeno ni grajano), navedeno pa pomeni, da sta tožnika upravičena do sorazmernega znižanja cene v višini razlike med pogodbeno dogovorjenimi in zagotovljenimi storitvami.1 Pri tem je v zvezi z navedbami toženke, da je pri znižanju kupnine potrebno upoštevati, da so stroški hotelske ponudbe predstavljali 2/3 pogodbene cene, stroški nočitev pa 2/3 stroškov hotelske ponudbe, zaslišalo zakonitega zastopnika toženke in se na njegovo izpoved oprlo. Glede na navedeno ni slediti pritožbi tožnikov, ki navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju razlike v cenah pogodbeno dogovorjenih storitev in zagotovljenih storitev ugotavljalo dejstva, ki jih toženka ni ne trdila in ne dokazovala, in da sta tožnika zaradi pomanjkanja ugovorov glede sorazmernega znižanja kupnine ter trditev in dokazil v zvezi s tem upravičena do povračila celotnega vplačanega zneska. Znižanje cene ob upoštevanju vseh okoliščin primera – zgoraj navedenih kršitev pogodbe in dvakratne selitve (iz nadomestnega hotela v depandanso pogodbenega hotela in od tam v pogodbeni hotel) ni pretirano, kot navaja pritožba toženke, prav tako pa je v skladu s Frankfurtsko tabelo2, ki sicer ni formalni pravni vir, je pa splošno v uporabi v več evropskih državah in lahko tudi slovensko sodišče koristno informira o pomenu oz. vrednosti ugotovljenih napak.3

10. Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je celotno kupnino plačala prva tožnica, ki je tudi vtoževala vračilo le-te, posebno pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj je dolžna toženka celotni znesek zmanjšanja kupnine plačati prvi tožnici, ni bilo potrebno in je pritožba toženke tudi v tem delu neutemeljena.

11. Prav tako ni slediti pritožbi toženke glede teka zakonskih zamudnih obresti od znižane kupnine, v tej zvezi pritožbeno sodišče v celoti povzema 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in nima kaj dodati.

12. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju prav tako v celoti povzema 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z zahtevanim povračilom parkirnine in prijavnine, katere pritožbena navedba, da tožnika takšnega aranžmaja nista želela in zanj ne bi odšla na takšno potovanje, ne more izpodbiti.

13. Odmera odškodnine v predmetni zadevi zaradi izgube užitka počitnic po presoji pritožbenega sodišča ustrezno upošteva načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v smislu 179. člena OZ. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina na zgornji meji, vendar je še skladna z odškodninami, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi (na katere se izpodbijana sodba tudi sklicuje), pri čemer je relevantna tudi sodna praksa evropskih nacionalnih sodišč, glede na to, da je institut te škode v naš pravni red prišel preko sodbe Sodišča Evropske unije, domača sodna praksa pa je skromna.4 Pri tem ni šlo zgolj za pomanjkanje pogleda na morje oziroma uvodno prenočitev v bližnjem hotelu, kot navaja toženka, temveč za vrsto kršitev pogodbe, ki so se v različnem obsegu vlekle čez celotno potovanje. Na tem mestu je še pojasniti, da je sodišče prve stopnje glede na 7 nočitev pravilno štelo, da je potovanje trajalo 8 dni. Pritožba tožnikov še izpostavlja ceno aranžmaja, ki jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Pritožbena prizadevanja tožnikov za zvišanje in toženke za znižanje odškodnine za navedeno vrsto nepremoženjske škode, so tako neutemeljena.

14. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank in vsaki od njiju priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotanju naložilo plačilo razlike tožnikoma. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine,5 za kar se zavzema pritožba tožnikov.

15. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da sodišče prve stopnje kljub zahtevku toženke tožnikoma ni naložilo nerazdelnega povračila stroškov, razlogov za zavrnitev pa ni navedlo, saj tako iz IV. točke izreka kot iz 37. točke obrazložitve izhaja nasprotno – da sta dolžna tožnika nerazdelno povrniti toženki njene pravdne stroške.

16. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški toženke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za postopek, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožnikov (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 57.e člena Zakona o varstvu potrošnikov, ki je veljal v času sklenitve pogodbe:„Če pomanjkljivosti niso bile odpravljene na kraju samem, lahko potrošnik zaradi nepopolno ali nekakovostno opravljenih storitev uveljavlja sorazmerno znižanje cene po končanem potovanju. Če sta obseg ali kakovost opravljenih storitev bistveno odstopala od obsega ali kakovosti storitev, ki sta bila določena v potrdilu ali pogodbi o potovanju, je potrošnik upravičen do vračila vsega vplačanega zneska. V obeh primerih se mora potrošnik organizatorju potovanja oziroma prodajalcu pritožiti pisno v dveh mesecih po končanem potovanju. Zahteva za znižanje cene ali vračilo vplačanega zneska ne vpliva na potrošnikovo pravico, da zahteva povrnitev škode.“ 2 Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 739 in nasl. 3 VSL sodba in sklep III Cp 957/2015 z dne 22. 4. 2015. 4 Primerjaj VSL sodba III Cp 3307/2015 z dne 16. 12. 2015. 5 Sodba VSRS II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011.