Jedro

Niti sodna praksa Vrhovnega sodišča, še manj pa praksa nižjih sodišč, nima značaja formalnega pravnega vira, pri katerem bi se lahko pojavilo vprašanje njegove veljavnosti za nazaj. Sklicevanje tožene stranke na domnevno prakso sodišča druge stopnje v času sporne odpovedi glede izbire delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato ni utemeljeno.

Če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga le nekaterim delavcem zaradi le delnega prenehanja potreb po delu na določenem delovnem mestu, določbe 17. člena SKPgd o izbiri delavca, ki bo izgubil delo zaradi zmanjšanja potreb izmed vseh delavcev na delovnem mestu, niso v nasprotju z določbami ZDR, ki takšne izbire, če ne gre za večje število delavcev, posebej ne ureja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 20.3.2006 in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo in mu od 4.6.2006 dalje prizna neprekinjene pravice in delovnega razmerja, vključno s prijavo v zavarovanje in plačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka. Ob ugotovitvi, da so bili pri toženi stranki na oddelku reprodukcije zaposleni še trije veterinarski tehniki in da toženi stranki prihodki iz celotnega poslovanja niso upadli, je presodilo, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni sicer soglašalo z zaključkom, da glede na potrebe po delu v oddelku reprodukcije pri toženi stranki ni bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pač pa je presodilo, da je bila sporna odpoved nezakonita zato, ker tožena stranka pri izbiri tožnika izmed štirih veterinarskih tehnikov ni upoštevala kriterijev iz 17. člena takrat še veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v skladu s takratno prakso sodišč, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev ni potrebno uporabiti posebnih kriterijev za izbiro delavcev, ki jim bo podana odpoved pogodbe. Sodišče druge stopnje ne bi smelo spreminjati svoje prakse glede uporabe materialnega prava za nazaj. Poleg tega je sodišče izhajalo iz zmotne ugotovitve, da so delo veterinarskega tehnika poleg tožnika opravljali še trije veterinarski tehniki. Dejansko so vsi drugi diplomirani veterinarji, ki poleg osemenjevanja živine lahko samostojno opravljajo vsa dela s področja veterinarske medicine. Tožnik pa je lahko svoje delo opravljal le pod nadzorom in ga ni bilo mogoče zaposliti nikjer drugje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Toženka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni uveljavljala. Zato sodišče z vidika teh revizijskih razlogov izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik veterinarski tehnik in da so poleg njega na delovnem mestu veterinarskega tehnika delali še trije veterinarski tehniki. Revizijske navedbe, da naj bi bil veterinarski tehnik le tožnik, ostali delavci na delovnem mestu veterinarskega tehnika pa naj bi bili diplomirani veterinarji, pomenijo poskus uveljavljanja drugačnega dejanskega stanja. Ker to glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni dovoljeno, teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodno prakso glede razlage in uporabe zakonskih določb in določb drugih splošnih aktov oziroma kolektivnih pogodb v končni fazi oblikuje Vrhovno sodišče, ki mu je izrecno naložena skrb za enotno sodno prakso (člen 109 Zakona o sodiščih – UPB3, Ur. l. RS, št. 27/07). Niti sodna praksa Vrhovnega sodišča, še manj pa praksa nižjih sodišč, nima značaja formalnega pravnega vira, pri katerem bi se lahko pojavilo vprašanje njegove veljavnosti za nazaj. Zato sklicevanje tožene stranke na domnevno prakso sodišča druge stopnje v času sporne odpovedi glede izbire delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni utemeljeno.

V času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno veljavna SKPgd, ki je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) ni razveljavil, je v 17. členu določala kriterije za izbiro presežnih delavcev in način njihove uporabe. Ker je šlo pri odpovedi delovnega razmerja trajno presežnim delavcem po Zakonu o delovnih razmerjih, veljavnem v času sklenitve te kolektivne pogodbe (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), za vsebinsko primerljive razloge za prenehanje delovnega razmerja, ki jih po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR sedaj ureja pojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala tožena stranka upoštevati navedene določbe SKPgd, kolikor niso v izrecnem nasprotju z določbami ZDR. Če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga le nekaterim delavcem zaradi le delnega prenehanja potreb po delu na določenem delovnem mestu, določbe 17. člena SKPgd o izbiri delavca, ki bo izgubil delo zaradi zmanjšanja potreb izmed vseh delavcev na delovnem mestu, niso v nasprotju z določbami ZDR, ki takšne izbire, če ne gre za večje število delavcev, posebej ne ureja. Sodišče pravilno ugotavlja, da uporaba vnaprej določenih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dejansko ščiti delodajalca pred očitkom šikane in diskriminacije, tako da takšna določitev kriterijev vnaprej oziroma uporaba v kolektivni pogodbi vnaprej določenih kriterijev ni nezakonita. Glede na to je bila tožena stranka dolžna upoštevati določbe 17. člena SKPgd glede izbire delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi zmanjšanja potreb po delu na delovnem mestu veterinarskega tehnika. Pravilno v zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je Vrhovno sodišče takšna stališča do uporabe določb kolektivnih pogodb glede izbire delavcev, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zavzelo še v svoji sodbi VIII Ips 429/2006 z dne 27.2.2007 (in v drugih podobnih zadevah), ki jih doslej ni spreminjalo.

Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi pri njegovi izbiri izmed več delavcev na delovnem mestu veterinarskega tehnika, na katerem so se potrebe po delu le skrčile, uporabila kriterije v skladu s 17. členom takrat še veljavne SKPgd, je sodišče pravilno presodilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V posledici takšne ugotovitve je utemeljeno ugodilo tudi ostalim tožnikovim zahtevkom.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.