Jedro

Podstrešje ne more biti samostojen predmet priposestvovanja.

Če je spor glede podstrešnih prostorov, je s tožbo treba zajeti vse solastnike, četudi je spor le z nekaterimi od njih, s tem da je treba upoštevati, kaj je vsebina pojma nepremičnine po 1. odstavku 18. člena SPZ.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah I in II potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba o izreku o stroških pod točko III spremeni tako, da se v 2. vrstici znesek: "998,33 EUR" nadomesti z zneskom "1.113,64 EUR (z besedo: tisočstotrinajst 64/100 EUR)"; sicer se pritožba tožene stranke zavrne.

3. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta solastnika vsak do 1/4 mansardnih prostorov v stanovanjski hiši ...., stoječi na parc. št. 21.S, vpisani v vlož. št. .... k.o. ...., pri čemer njuna solastna deleža v naravi predstavljata vzhodni del podstrešja na G. drič. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev listine. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se je od primarnega zahtevka razlikoval v tem, da mansardni prostori zajemajo vzhodni del podstrešja proti G. griču. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 998,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista tožila prave stranke, poleg tega pa v zvezi s trditvami o priposestvovanju tudi ni njune dobrovernosti.

Zoper sodbo še z obširnimi razlogi pritožujeta tožnika iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Bistvene pritožbene trditve bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Toženca se pritožujeta glede odločitve o pravdnih stroških. Zahtevata višje stroške in navajata razloge, zakaj tako menita.

Na pritožbo tožnikov sta toženca odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba tožnikov ni utemeljena. Delno je utemeljena pritožba tožencev.

O pritožbi tožnikov: Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi obeh tožbenih zahtevkov. Sodišče druge stopnje pretežno sprejema razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožba najprej trdi, da je sodišče prve stopnje napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP, ker sta tožnika zahtevala od sodišča, da jima dodeli rok za odgovor v zvezi z novimi listinskimi dokazi in navedbami, ki sta jih toženca predložila na obravnavi, pa tega ni upoštevalo. Sodišče bi moralo preveriti, ali so bile te trditve in dokazi pravočasni, navajata pa tudi, da se tožnika nikoli nista udeležila različnih postopkov s tožencema, v katerih naj bi prejela na obravnavi na novo predložene listine.

Uveljavljata tudi kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, ker sodišče ne navaja razloga, zakaj pri presoji o obsegu nacionalizacije stavbe ne upošteva odločba št. 463-415/64-23b z dne 12.10.1964. Ne navaja, zakaj šteje, da tožnika nista bila v dobri veri. Toženci za to niso ponudili nobenega dokaza. Sodba ne pove, na podlagi česa šteje, da sta toženca vedela ali bi morala vedeti, da nista upravičena do posesti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev ni podana. Tožnikoma ni bila odvzeta možnost obravnavanja v zvezi z vprašanji, ki so pomembna za odločanje o zahtevku. Tiste listine, v zvezi s katerima naj bi bila tožnikoma kršena zatrjevana pravica, niso pomembne glede na razloge, ki jih bo sodišče druge stopnje navedlo v nadaljevanju, in ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava. Do kršitve po navedenem členu zato ni moglo priti. Tudi kršitve po 14. točki 339. člena ZPP ni. Iz enakih razlogov kot je povedano spredaj, tudi ni odločilno sklicevanje na odločbo št. 463-415/64-23b z dne 12.10.1964. Sicer pa ni odločilno vprašanje, ali sta toženca vedela ali bi morala vedeti, da nista upravičena do posesti, pač pa je odločilno, da sta vedela, da s samo posestjo nista pridobila lastninske pravice. Tako ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

V nadaljevanju nato pritožba podrobno navaja, zakaj je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, vendar teh trditev sodišče druge stopnje ne bo povzemalo, ampak bo nanje dogovorilo v zvezi s pritožbenimi trditvami o napačni uporabi materialnega prava.

Sodišče druge stopnje neodvisno od sodišča prve stopnje ugotavlja, da je tožba glede obeh zahtevkov nesklepčna. Ne gre torej za to, da sta zahtevka neprecizna in neizvršljiva, kot pravi sodba. Če bi bilo res tako, bi bila potrebna poprava, kot pravi pritožba.

Tožbene trditve so, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnika celotnega prvega nadstropja v hiši ....... in da imata več kot 17 let v zakoniti in mirni posesti del podstrešja, ki je od ostalega podstrešja ločen, zato sta na njem pridobila lastninsko pravico. Iz tega izhaja njun zahtevek (tako primarni kot podrejeni), da sta lastnika tega dela podstrešja in zahtevata od tožencev izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz take trditvene podlage pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kajti del podstrešja ne more biti samostojen predmet stvarne pravice in tudi ne priposestvovanja. Gre za nepremičnino v solastnini, slednja pa ni razdeljena (1. odstavek 65. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) oziroma ni vzpostavljena etažna lastnina (1. odstavek 105. člena SPZ). Da bi bila solastnina razdeljena oziroma, da bi šlo za etažno lastnino, tožnika ne zatrjujeta. Da se dejansko sklicujeta na priposestvovanje, izhaja iz njunih trditev o pridobitvi lastninske pravice na podlagi 17 let trajajoče posesti. Opozoriti je treba, da 3. odstavek 43. člena SPZ govori o izvrševanju posesti na delu nepremičnine in o tem, da je ta del lahko predmet samostojnega priposestvovanja, vendar pa je po 1. odstavku 18. člena SPZ nepremičnina le prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami; celo posamezen del v etažni lastnini ni samostojen predmet stvarne pravice, ampak le v kombinaciji s solastnim deležem pri etažni lastnini (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, komentar k 18. členu, dr. Andrej Berden, stran 124 in 125). Ker tožba izhaja iz napačne materialnopravne podlage, torej poprava ni mogoča. Ker sodišče prve stopnje ni štelo, da je tožba nesklepčna, se bo sodišče druge stopnje opredelilo do razlogov, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje tudi glede tega, da če že, tedaj bi bilo treba zahtevek postaviti zoper vse solastnike kot nujne sospornike na pasivni strani, tako kot je zapisalo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 5 (list. št. 88). V zvezi s tem vprašanjem namreč tako tožba kot pritožba izhajata iz tega, da je del podstrešja lahko samo samostojen predmet priposestvovanja oziroma da so prostori razdeljeni in da sta le toženca tista, ki kratita njuno pravico. Vendar pa to ne drži. Če je spor glede podstrešnih prostorov, je s tožbo treba zajeti vse solastnike, četudi je spor le z nekaterimi od njih, s tem da je treba upoštevati, kaj je vsebina pojma nepremičnine po 1. odstavku 18. člena SPZ.

Če se izhaja iz stališča, ki ga je v zvezi s priposestvovanjem oziroma vprašanjem dobre vere zavzelo sodišče prve stopnje, ima pritožba sicer prav, da tožnikov odločba o denacionalizaciji ne zadeva. Vendar pritožnika glede tega vprašanja nista dosledna, saj se sama hkrati sklicujeta na denacionalizacijsko odločbo, ki da je tožencema vrnila le določeno površino podstrešja. Ker pa njiju odločba ne zadeva, je tudi nepomembno, koliko je bilo tožencema vrnjeno v postopku denacionalizacije. Ker sta tožnika tretji osebi, na njune morebitne pravice ne more vplivati upravna odločba, izdana v postopku, v katerem nista sodelovala.

Četudi bi bil zahtevek pravilno postavljen zoper vse solastnike, vključno z delom zemljišča, kot je že bilo navedeno, pa se sodišče druge stopnje strinja, da bi tožnika s priposestvovanjem ne mogla pridobiti lastninske pravice. O tem ima sodba obširne razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in jih ne bo ponavljalo. Bistveno je, da samo izročitev ključev stanovanja ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na podstrešju. Prav tako ni tak naslov sama posest, saj sta ves čas vedela, da je bilo podstrešje nacionalizirano že od leta 1960. Vedela sta torej, da ni njuno. Izročitev ključev stanovanja v letu 1999 na stvari nič ne spremeni, saj samo izvrševanje posesti še ne prinese lastninske pravice. Sicer pa ima o tem sodba sodišča prve stopnje izčrpne razloge. Kljub obširnim pritožbenim razlogom, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, pa je jasno, da trditve o svoji lastnini opirata zgolj na izročitev v posest s strani občine. Tožnika tako v pripravljalni vlogi, vloženi 18.11.2008 (red. št. 19) kot v vlogi, vloženi 29.12.2008 (red. št. 26) govorita o tem, da je bila v korist izločenih stanovanj odrejena trajna skupna pravica uporabe podstrešja. To bi lahko pomenilo kvečjemu to, da je podstrešje skupni prostor, ki bi pripadal vsem stanovanjem v smislu takrat veljavnih zakonov, ki so urejali to področje. Zatrjevana trajna skupna uporaba podstrešja v navedenih dveh odločbah ne more privesti do izključne lastnine tožnikov na delu tega prostora. Če sta tožnika vedela, da je podstrešje skupno, ne moreta trditi, da sta upravičeno mislila, da je del podstrešja njun. V zvezi z vprašanjem dobre vere je odločilno, da je dobroverni posestnik tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti, ki je torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari (2. odstavek 43. člena SPZ). Kaj takega že glede na same trditve tožnikov ni mogoče reči, ko gre za vprašanje tistega dela podstrešja, glede katerega trdita, da je njuna last. V luči vsega zgoraj povedanega se torej izkaže, da so neupoštevne tako pritožbene trditve, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot tudi tiste, ki zadevajo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tako iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi tisto, kar je tem razlogom dodalo sodišče druge stopnje, nobeden od tožbenih zahtevkov ni utemeljen. Odločitev o zavrnitvi obeh zahtevkov je tako pravilna. Sodišče druge stopnje je tako pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo po 353. členu ZPP.

O pritožbi tožencev: Najprej je treba ugotoviti, da je tožena stranka priglasila stroške (list. št. 82) tako, da je za odgovor na tožbo, za prvo pripravljalno vlogo in za prvi narok zahtevala za vsako postavko 550 točk, za potek naroka 440 točk in za odsotnost iz pisarne 132 točk. Ni posebej navedla, da taka priglasitev že upošteva 10 % zvišanje po 9. členu Odvetniške tarife, veljavne pred 1.1.2009. Po gramatikalni razlagi 9. člena to sicer res ni potrebno, vendar pa iz prakse izhaja, da so odvetniki v stroškovnikih praviloma opozorili, da stroškovnik vsebuje zvišanje po 9. členu Odvetniške tarife. Ker torej ni bilo opozorjeno, sodišče prve stopnje tega očitno ni upoštevalo.

Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, ob upoštevanju 10 % zvišanja po že navedenem 9. členu, ob upoštevanju tako tistega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in ob upoštevanju pritožbenih trditev, stroške ponovno odmerilo takole: Odgovor na tožbo 400 točk, prva pripravljalna vloga 400 točk, prvi narok za glavno obravnavo 400 točk, trajanje naroka 350 točk in odsotnost iz pisarne 120 točk. Skupaj je to 1.670 točk, kar je treba zvišati za 10 % po 9. členu tarife. Skupaj je to 1.837 točk. K temu je treba prišteti 28,37 točk za materialne stroške in dodati 20 % DDV, torej 373,07 točke. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR je to 1.027,44 EUR. K temu je treba prišteti 41,80 EUR sodne takse in 44,40 EUR kilometrine. Skupni stroški tako znašajo 1.113,64 EUR namesto 998,33 EUR. V tem obsegu je torej sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo (3. točka 365. člena ZPP).

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni stroški v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka ni zahtevala stroškov za pritožbo.