Jedro

Če oseba, ki je bila vpisana v državljansko knjigo katere od ljudskih republik na temelju Zakona o državljanstvu FLRJ, ni uporabila pravnih sredstev zoper vpis po vpisu, sedaj ne more več uveljavljati protipravnosti vpisa v državljansko knjigo. Odločbe upravnih organov katerekoli republike nekdanje Jugoslavije so veljale v vseh drugih republikah, dokler je še obstajala SFRJ. Veljajo tudi, odkar je Republika Slovenija postala samostojna država.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 - odločba Ustavnega sodišča) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 14. 7. 2006. Z navedeno odločbo je upravna enota odločila, da se je A.A., rojena 28.4.1919 v L., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od dne 28.8.1945 do dne 25.6.1991, štela za jugoslovansko državljanko, vendar v tem času ni bila državljanka Ljudske republike Slovenije, kakor tudi ne državljanka Socialistične republike Slovenije in da se po predpisih Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od dne 25.6.1991 do dneva smrti 20.8.1992 ni štela za državljanko Republike Slovenije. Pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo je tožena stranka zavrnila in potrdila odločbo Upravne enote Ljubljana.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da iz odločbe tožene stranke in tudi iz neprerekanih dejstev izhaja, da je A.A. s posebnim vpisom v državljansko knjigo pridobila državljanstvo Ljudske republike Hrvaške 12.12.1947. Za obdobje pred tem datumom od dneva, ko se je preselila zaradi opravljanja službe v Z., se je štela za državljanko Ljudske republike Hrvaške na podlagi pravil ugotavljanja državljanstva za potrebe denacionalizacijskega postopka. Pravno nepomembno je, ali se je A.A. čutila za Slovenko. Če bi želela kljub preselitvi v Z. obdržati državljanstvo Ljudske republike Slovenije, bi morala podati posebno izjavo. Tega pa A.A. ni storila. Ni relevantno, da je A.A. leta 1931 živela v Sloveniji, temveč le, da je A.A. živela in bila domovinsko pristojna po preselitvi v Z. zaradi uslužbenskih obveznosti in da je bila vpisana v državljansko knjigo na Hrvaškem. Ne drži, da se organ ne sme sklicevati na državljanske knjige druge države. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) se namreč kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, in torej tudi listine tujih organov.

Tožnika v reviziji navajata, da je sodišče 1. stopnje napačno uporabilo materialno pravo in pravne standarde. A.A. je ob začetku druge svetovne vojne še imela domovinsko pravico v Sloveniji, poleg tega pa je takrat še prebivala v K. V sodbi je prvostopenjsko sodišče navedlo, da se domneva, da je A.A. pred 6.4.1941 spremenila svojo domovinsko pravico. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da bi bilo potrebno dokazati nasprotno, saj so po vojni hrvaške oblasti A.A. vpisale v svoje državljanske knjige. Revidenta opozarjata, da takega vpisa tuje države ni mogoče upoštevati, saj to ne bi bilo v skladu z načeli mednarodnega javnega prava. Če namreč slovenski organ dopusti, da ostane veljaven vpis tujega državnega organa glede državljanstva neke osebe, pristane Republika Slovenija na to, da o državljanstvu državljanov Republike Slovenije odločajo tuje države. Republiki Sloveniji se s tem odvzamejo pravice do jurisdikcije nad njenimi lastnimi državljani. Zato je nedopustno pripoznavati listine tujih upravnih organov kot veljavne. Način ugotavljanja državljanstva je Badinterjeva arbitražna komisija ocenila kot neskladnega z načeli mednarodnega javnega prava in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah in svoboščinah. Na to kaže opis poteka pridobivanja državljanstva, saj je morala oseba, ki ni želela, da se ji državljanstvo avtomatično spremeni, to posebej urejati, kar je absurdno s stališča mednarodnega javnega prava. A.A. v šestih mesecih po objavi obvezne razlage 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni podala izjave pred pristojnim državnim organom Hrvaške, da želi postati njena državljanka. Upravni organ bi zato moral ugotoviti državljanstvo Ljudske republike Slovenije na dan 28.8.1945. A.A. ni bilo slovensko državljanstvo nikoli odvzeto, zato je bila tudi na dan 26.6.1991 državljanka Republike Slovenije. Sklicevanje na nemožnost dvojnega državljanstva ni pravilna, še posebej, če je vpis v državljansko knjigo druge ljudske republike nastal očitno nezakonito. V neskladju s splošnimi načeli je podeljevanje državljanstva na podlagi povsem nepomembnega državljanstva ene izmed republik nekdanje Jugoslavije. A.A. se ni mogla izjasniti o svojem državljanstvu leta 1991, ko je dejansko postala državljanka tuje države. Na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pravice na Hrvaškem, čeprav je tam delala. Prebivala je v K., kjer je njena družina do zaplembe konec leta 1941 imela hišo. Nikoli se ni odjavila z naslova v L. Tožnika sta s predloženo dokumentacijo izkazala stanje na dan 6.4.1941, iz nje pa izhaja, da je na dan 6.4.1941 imela domovinsko pravico v L. Tožena stranka le domneva, da se je A.A. pred tem datumom verjetno prijavila v Z. A.A. je bila zaposlena v banki, ki je v nazivu sicer res imela pridevnik državni, vendar banka kljub temu ni državni organ. Glede na to, da A.A. ni niti bivala na Hrvaškem, niti zanjo niso veljali kakšni drugi predpisi, ni mogla biti članica kakšne druge občine kot občine L. Tožena stranka v svoji odločbi navaja, da vpis v državljansko knjigo na Hrvaškem pomeni, da je A.A. morala imeti domovinsko pravico na Hrvaškem na dan 6.4.1941. Iz dokumentov, ki sta jih tožnika predložila, izhaja, da je A.A. živela po 6.4.1941 v L. Ne glede na vse našteto pa je A.A. tudi sama želela urediti svoj položaj z naturalizacijo, kar pa so ji preprečili državni uradniki. A.A. je kasneje kljub temu zaprosila za državljanstvo, vendar je umrla, še preden je bil njeni prošnji ugodeno.

Ker gre v obravnavani zadevi za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna pravica do denacionalizacije, in ob upoštevanju vrednosti podržavljenega premoženja, zatrjujeta revidenta, da ima izpodbijana odločitev zelo hude posledice za stranko. Revizija je zato dovoljena na podlagi 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

Z revizijo se ne more izpodbijati ugotovitev o dejanskem stanju (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Tožnika sta v reviziji predložila dopis Zgodovinskega arhiva C., za katerega nista niti trdila, da bi se nanašal na bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (87. člen ZUS-1). Poleg tega skušata s številnimi revizijskimi razlogi omajati oceno izvedenih dokazov, s čimer skušata doseči spremembo ugotovitev o dejanskem stanju. Te navedbe revidentov se pri odločitvi o reviziji ne upoštevajo, saj poskušata revidenta z njimi uveljaviti nedovoljeni revizijski razlog.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/2004) M.J., rojene 28.4.1919 v L., in umrle 20.8.1992 v Z. kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Zato je treba upoštevati tudi določbe ZDen poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo.

V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno (in celo niti ni bilo sporno), da je bila A.A. dne 12.12.1947 vpisana v državljansko knjigo pri Matičnem uradu ... in da je pridobila državljanstvo Ljudske republike Hrvaške. Sporno je bilo, ali je v resnici pridobila državljanstvo Ljudske republike Slovenije, saj ni bila vpisana v državljansko knjigo v Ljudski republiki Sloveniji. Vprašanje državljanstva ene od obeh ljudskih republik je pomembno zato, ker bi A.A. lahko pridobila državljanstvo Republike Slovenije kot samostojne države, če bi prej imela jugoslovansko in t. i. republiško državljanstvo (39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1-8/1991-I; v nadaljevanju ZDRS). Mišljeno je državljanstvo Republike Slovenije v času, ko je še bila del jugoslovanske zvezne države.

V času, ko je bila A.A. vpisana v državljansko knjigo v Ljudski republiki Hrvaški, je urejal pridobitev državljanstva posamezne ljudske republike še Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). ZDrž je v 3. odstavku 1. člena izključil možnost, da bi ista oseba imela državljanstvi dveh ljudskih republik. Državljani posamezne ljudske republike so se vpisovali v državljansko knjigo (26. člen ZDrž v povezavi s 1. do 15. členom Pravilnika za izvajanje zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije - Ur.l. FLRJ, št. 98/46). Vpis v državljansko knjigo ljudske republike je hkrati veljal za dokaz o državljanstvu FLRJ (1. člen navedenega pravilnika), zato posebnih razvidov jugoslovanskih državljanov ni bilo. Državljanstvo posamezne ljudske republike ni bilo državljanstvo mednarodnopravno priznane države. To je bilo izključno državljanstvo Jugoslavije. Vpis v državljansko knjigo je bil v delu, ki se je nanašal na pridobitev državljanstva posamezne ljudske republike, zato zadeva izključno jugoslovanskega (notranjega) pomena. Teh vprašanj pa mednarodno javno pravo ne ureja in je zato sklicevanje nanj, vsaj glede vpisa v državljansko knjigo v letu 1947, že zato brez temelja.

Vpis v državljansko knjigo je imel pomen upravne odločbe, saj se je z njim odločilo o državljanstvu A.A. kot o značilno upravni stvari. Hkrati je bilo z vpisom v državljansko knjigo Ljudske republike Hrvaške izključeno, da bi A.A. imela državljanstvo Ljudske republike Slovenije (3. odstavek 1. člena ZDrž).

34. člen ZDrž je vseboval tudi predpise o vodenju morebitnega spora o državljanstvu ljudske republike (prim. tudi 13. člen navedenega pravilnika). O sporu je odločalo Vrhovno sodišče FLRJ. Tožeča stranka ni niti trdila niti dokazala, da je A.A. kadarkoli sprožila spor o vpisu v državljansko knjigo. Odločba o vpisu v državljansko knjigo v Ljudski republiki Hrvaški je zato postala dokončna in pravnomočna.

V času vpisa v državljansko knjigo so se odločbe upravnih organov katerekoli ljudske republike priznavale tudi v vseh drugih ljudskih republikah Jugoslavije. Uradna imena ljudskih republik in zvezne države so se sicer kasneje spremenila, toda to temeljno pravilo, ki je obče poznano, je veljalo ves čas do prenehanja obstoja Jugoslavije v letu 1991. Sicer pa to pravilo posredno priznavajo tudi slovenski predpisi. V 3. odstavku 8. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je določeno, da posamični pravni akti, ki so jih po uveljavitvi tega zakona izdali organi drugih republik dosedanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije, veljajo kot akti katerekoli (druge) tuje države. Navedeno pravilo za dokončne pravne akte, izdane pred uveljavitvijo tega zakona, ne velja.

Dokončnim in pravnomočnim odločbam upravnih organov drugih republik nekdanje Jugoslavije torej ni mogoče odreči veljavnosti niti sedaj, ko nekdanja zvezna država ne obstaja več. To velja tudi, če ti temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, kar vseskozi trdi tožeča stranka. Preizkus dejanskega stanja bi namreč pomenil prav to, da Republika Slovenija vendarle odreka veljavnost takšnim odločbam. Ker je A.A. postala državljanka Ljudske republike Hrvaške, ni mogla postati državljanka Ljudske republike Slovenije. Morebitna kršitev kakšnih pravic A.A., npr. človekovih pravic, se sedaj, ko je odločba že dokončna in pravnomočna, ne more uveljavljati v tem postopku. Ta postopek je namreč namenjen zgolj ugotovitvi državljanstva (3. odstavek 63. člen ZDen).

Revizijske navedbe, da je A.A. sama želela pridobiti državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, in da so ji to preprečili državni uradniki, pa za odločitev v tem sporu niso pravno pomembne. Predmet presoje v tej zadevi je namreč ugotovitev državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije glede na navedeno pravno podlago.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sodišče 1. stopnje pravilno odločilo, ker je zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnega organa, ki je ugotovil, da A.A. ni imela državljanstva Republike Slovenije. Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo (92. člen ZUS-1).