Jedro

Pri oprostitvi je stranka prosta plačila sodne takse, medtem ko se pri odlogu obveznost plačila le odloži predvidoma do konca postopka. To pa pomeni, da stranka ni prosta obveznosti plačila sodne takse.

Glede na navedeno razliko med oprostitvijo in odlogom plačila sodne takse so tudi pogoji za odlog plačila sodne takse drugačni od pogojev za oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, 2. točka izreka izpodbijanega sklepa se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za redni postopek (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni predlog tožeče stranke za odlog plačila sodnih taks za redni postopek (2. točka izreka) in podrejeni predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodnih taks za redni postopek (3. točka izreka).

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni upoštevalo podatkov iz njene izjave.

3. Pritožba je delno utemeljena

4. ZST-1 v 3. odst. 11. člena določa, da se za podjetnika posameznika smiselno uporabljajo določbe o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks (1. in 2. odst. 11. člena ZST-1) glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

5. Iz navedene določbe izhaja, da bi morala tožeča stranka kot samostojna podjetnica v svojem predlogu predvsem zatrjevati, da brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more zagotoviti sredstev za sodno takso za redni postopek, hkrati pa bi morala to izkazati z ustrezno izjavo.

6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožeča stranka v svojem predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni podala zadostne trditvene podlage zgolj s trditvijo, „da glede na višino tožbenega zahtevka in pričakovano visoko odmero sodne takse tožeča stranka upoštevaje njeno premoženjsko in finančno stanje ni zmožna plačati taksne obveznosti“. S pritožbenim ponavljanjem, da iz priložene izjave izhaja, da tožeča stranka nima sredstev za plačilo sodne takse, tožeča stranka ne more nadomestiti trditev, da bi zagotovitev sredstev za plačilo sodne takse ogrozila njeno dejavnost poslovno finančnega poslovanja.

7. Zaradi pomanjkljivih trditev o poslovanju tožeče stranke je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo podredni predlog tožeče stranke za dovolitev obročnega plačila sodne takse.

8. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo, ki se nanaša na 1. in 3. točko izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče pa hkrati ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za odlog plačila sodne takse do izdaje sodbe v tej zadevi ni pravilna.

10. Oprostitev plačila sodne takse in odlog plačila sodne takse predstavljajo vsebinsko dva različna instituta, s katerim je omogočeno podjetnikom posameznikom in pravnim osebam, da pridejo do sodnega varstva svojih pravic ne da bi plačali sodno takso, ki je sicer procesna predpostavka za uveljavljanje teh pravic.

11. Pri oprostitvi je stranka prosta plačila sodne takse, medtem ko se pri odlogu obveznost plačila le odloži predvidoma do konca postopka. To pa pomeni, da stranka ni prosta obveznosti plačila sodne takse.

12. Glede na navedeno razliko med oprostitvijo in odlogom plačila sodne takse so po stališču pritožbenega sodišča tudi pogoji za odlog plačila sodne takse drugačni od pogojev za oprostitev plačila sodne takse.

13. V tej luči pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka podala dovolj trditev v svojem predlogu, s katerimi je opozorila, da bo višina dolžne sodne takse glede na tožbeni zahtevek znatna, zaradi česar je ne bo takoj zmogla plačati glede na svoje premoženjsko in finančno stanje, saj je s tem opisala svoje trenutno stanje o zmožnosti plačila sodne takse.

14. Teh trditev pa sodišče prve stopnje ni ocenilo, saj je zmotno štelo, da ne zadostujejo za odlog plačila sodne takse. V zvezi s tem pa tudi ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na odlog plačila sodne takse, pri tem pa bo moralo ugotoviti višino sodne takse in zmožnost tožeče stranke, da jo plača kasneje.