Jedro

Sodni preiskovalni spis in izjava Okrožnega državnega tožilstva nista listini, na podlagi katerih je sploh mogoče v pravdnem postopku ugotavljati dejstva o načinu storitve vlomne tatvine in o storilcih. Navedeni listini dokazujeta le, da je bila uvedena in ustavljena kazenska preiskava zoper A. A., M. V. in R. Š. in da je državni tožilec podal izjavo o odstopu od pregona. Niso pa te listine dokaz, primeren za ugotovitev, da so dejstva, na katerih temeljita odločitvi sodišča in državnega tožilca, tudi resnična.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 9.282.152,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.3.1995 dalje do plačila in ji povrniti 598.392,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bilo dne 5.2.1995 vlomljeno v dve menjalnici tožeče stranke. Tožeča stranka je bila pri toženi zavarovana za škodo zaradi vloma. Tožena stranka se je sklicevala na 4. točko 1. člena Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje VL-94, po kateri zavarovanje ne krije škode, če je pri vlomski tatvini sodeloval zavarovančev pripadnik. Tega pa ni dokazala. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je odstopilo od kazenskega pregona zoper delavko tožeče stranke A. A., ni pa dokazov, da bi pri vlomu sodeloval kateri od ostalih delavcev tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po presoji istih listin je prišlo do drugačne ugotovitve in sicer, da do vloma ni moglo priti brez sodelovanja katerega od delavcev tožeče stranke. Vrata so bila odprta brez poškodbe ključavnice, v 30 sekundah je bila izključena alarmna naprava s pritiskom na pet tipk in nato odtipkana pravilna šifra blagajne. Vse to izključuje možnost vloma brez pomoči oseb, ki so jim bili zaupani ključi in navedeni podatki.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje ugotavljalo dejansko stanje brez postopka po 362. do 365. členu Zakona o pravdnem postopku. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih je nasprotje med povzetki listin in vsebino teh listin in zapisnikov. Pri tem omenja, da se blagajna ni odpirala s šifro, ampak s ključem in da ni gotovo, ali je bil alarm vključen ali ne. Opisuje možnosti, po katerih bi lahko do vloma prišlo brez sodelovanja njenih delavcev. Navaja, da sodba druge stopnje pomanjkljivo povzema vsebino 5. točke 1. člena Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje, po kateri zavarovanje ne krije škode, če pri vlomu sodeluje zavarovančev pripadnik kot udeleženec ali pobudnik. Vsakršno sodelovanje ne zadostuje. Dokazno breme za ekskulpacijo je na strani tožene stranke. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. RS št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo neposrednih dokazov. Dejansko stanje je ugotovilo izključno na podlagi listin in sicer spisa 2 Kpr 1064/95, dveh zavarovalnih polic s prijavo škode in specifikacijo odnešenega denarja in dnevnika prometa za obe menjalnici. Obravnavalo je tudi izjavo državnega tožilca o odstopu od pregona. Glede na to bi sodišče druge stopnje smelo brez obravnave na podlagi istih listin spremeniti dejanske ugotovitve (2. in 3. točka 373. člena ZPP). Toda sodni preiskovalni spis 2 Kpr 1064/95 in izjava Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru št. I KT 315/95 z dne 20.2.1996 nista listini, na podlagi katerih je sploh mogoče v pravdnem postopku ugotavljati dejstva o načinu storitve vlomne tatvine in o storilcih. Navedeni listini dokazujeta le, da je bila uvedena in ustavljena kazenska preiskava zoper A. A., M. V. in R. Š. in da je državni tožilec podal izjavo o odstopu od pregona. Niso pa te listine dokaz, primeren za ugotovitev, da so dejstva, na katerih temeljita odločitvi sodišča in državnega tožilca, tudi resnična. Ker so ta dejstva v tej pravdi sporna, jih je treba ugotoviti po pravilih, ki veljajo za dokazovanje v pravdnem postopku. Pri tem ni nujna neposrednost v tem smislu, da bi bilo treba ponoviti vsako zaslišanje. Mogoče je izvajati dokaze tudi s čitanjem zapisnikov o zaslišanju, če stranki soglašata. Vendar je treba izvesti vsak dokaz posebej. Dokaz s kazenskim spisom ne pomeni, da ocene in sklepanja sodišča v tem postopku veljajo tudi v pravdnem postopku. Pravdno sodišče mora oceno dokazov napraviti samostojno na podlagi lastnega postopka. V obravnavani zadevi je napačno, da sodišče druge stopnje upošteva kot dokaz razloge, zaradi katerih je državni tožilec odstopil od kazenskega pregona zoper domnevne storilce kaznivega dejanja velike tatvine. Ti razlogi sami po sebi nimajo dokazne vrednosti za pravdno sodišče. Dejstev, na katerih temeljijo ti razlogi, izjava državnega tožilstva ne dokazuje. Državni tožilec je ocenil dejstva z veljavnostjo za svojo odločitev. Pravdni stranki nista imeli vpliva na ugotavljanje teh dejstev. Zato ju razlogi, ki so vodili državnega tožilca k njegovi odločitvi, ne vežejo. Gre za to, da listini, na kateri se sklicuje sodba druge stopnje, nista podlaga za ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi pravdno sodišče moglo odločiti o vprašanjih, pomembnih za ta spor. Zato v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje ni ravnalo v skladu z 2. in 3. točko 373. člena ZPP. Vendar pri tem ni prekršilo načela neposrednosti, pač pa je napačno prisodilo obravnavanim listinam dokazno moč, ki je nimajo. V tem smislu je utemeljen tudi revizijski očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). To samo zato, ker sodba temelji na ugotovitvah državnega tožilstva, ne pa na dejstvih, ki bi jih sodišče samo ugotovilo.

Pri ponovnem odločanju o pritožbi tožene stranke bo sodišče druge stopnje moralo presoditi, ali ugotovitve sodišča prve stopnje izhajajo iz izvedenih dokazov in če ne, ali so bili dokazni predlogi strank izčrpani. Če ni bilo ustreznih dokaznih predlogov, pa bo moralo uporabiti 221a člen v zvezi 219. členom ZPP.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.