Jedro

V primeru, ko se z delno odločbo odloča le o zahtevkih za kmetijske parcele, ki pogoja ne izpolnjujejo, je treba te parcele v izreku tudi opredeliti. Le na ta način je namreč jasno, o katerem delu strankine vloge je s tem (že) odločeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-46500/2015/10 z dne 15. 4. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim aktom odločil, da se zavrže 0,10 ha vloge za plačilne pravice (1. točka izreka). Hkrati je še odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zdrži njene izvršitve ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. in 3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je razlog za zavrženje to, da je na geoprostorskem obrazcu prijavljena kmetijska parcela, katere površina je manjša od 0,1 ha; da se nepravilnost nanaša na „parcelo 1311069, 1311070“ in da „površina, ki se zavrže znaša 0,10 ha“. Kot pravno podlago navaja tretji odstavek 27. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2015 (v nadaljevanju Uredba). Nadalje iz obrazložitve še izhaja, da se vloga za izplačilo skladno s četrtim odstavkom 16. člena Uredbe zavrne, ker je upravičenec ali njegov zastopnik preprečil izvedbo pregleda na kraju samem za površino.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da bi prvostopenjski organ, potem ko je ugotovil, da je tožnik na blokih 11675066 in 11675067 uveljavljal zahtevke na površini, manjši od 0,10 ha, moral zadevna zahtevka sicer zavrniti, ne pa zavreči, vendar pa to na odločitev ne vpliva, saj iz obrazložitve izhaja tudi, da je podan tudi razlog za zavrnitev iz četrtega odstavka 16. člena Uredbe. V nadaljevanju pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je bil v tem primeru kontrolni pregled onemogočen in zato tožnik ni upravičen do plačil iz naslova ukrepov kmetijske politike.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je izpodbijana odločba nerazumljiva, saj ni jasno, glede katere parcele je bila njegova vloga zavržena. Glede preostalih parcel meni, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz izreka ni jasno, da bi bila vloga za izplačilo subvencij zavržena ali zavrnjena. Nadalje navaja, da obe odločbi temeljita na „obilici domnev“, pri čemer oba organa pozabljata na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o vročanju. Trdi, da nikoli ni preprečeval izvedbe pregleda svojih nepremičnin niti ni nasprotoval daljinskemu zaznavanju nepremičnin z „ortofoti“ ali ogledu brez svoje navzočnosti.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz drugostopenjske odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Hkrati dodaja, da tožnik do neposrednih plačil za leto 2015 zaradi preprečitve kontrole ni upravičen in da te razloge „evidentno dobro pozna“, saj jih je s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo št. 33101-46500/2015/10 z dne 15. 4. 2016 tudi izpodbijal. Zato naj bi bilo iz razlogov, ki na dodelitev sredstev nimajo vpliva, odločbo neekonomično odpravljati in s tem podaljševati postopek.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je izpodbijani akt tako nerazumljiv, da se ga ne da preizkusiti, saj iz izreka sploh ni jasno, o katerem delu tožnikovega zahtevka je organ sploh odločil. 8. Skladno s prvim in šestim odstavkom 213. člena ZUP je treba v izreku odločiti o predmetu postopka in o zahtevkih strank, izrek pa mora biti kratek in določen.

9. Izrek je najpomembnejši del odločbe, saj je z njim opredeljeno, o čem je sploh odločeno, in le ta del odločbe postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv.

10. Izrek izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne izpolnjuje minimalnih kriterijev o vsebini izreka upravne odločbe iz 213. člena ZUP. V postopkih, kakršen je obravnavani, organ odloča o vlogi prosilca za dodelitev plačilnih pravic iz predpisa, ki ureja sheme neposrednih plačil. V konkretnem primeru je to Uredba. Ta v tretjem odstavku 27. člena, na katerega se sklicuje tudi izpodbijani akt, določa, da organ zavrne vlogo ali zahtevek za posamezne kmetijske parcele, ki ne izpolnjujejo pogojev iz 5. člena Uredbe. To po presoji sodišča pomeni, da mora organ v primeru, ko z delno odločbo odloča1 le o zahtevkih za kmetijske parcele, ki navedenega pogoja ne izpolnjujejo, te parcele v izreku tudi opredeliti. Le na ta način je namreč jasno, o katerem delu strankine vloge je s tem (že) odločeno.

11. V obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe, pa tudi podatkov v upravnem spisu in tožnikovih navedb izhaja, da je tožnik iz naslova ukrepov kmetijske politike v letu 2015 uveljavljal „plačilne pravice“ za več kmetijskih parcel. Ker organ z izpodbijano odločbo ni odločal o celotni tožnikovi vlogi, temveč le o njenem delu, je bil v skladu z določbami prvega in šestega odstavka 213. člena ZUP dolžan določno opredeliti del zahtevka, o katerem odloča. Tega z besedilom, da „se zavrže 0,10 ha vloge za plačilne pravice“ ni storil, saj iz tega besedila ne izhaja, o katerem delu tožnikove vloge je z izpodbijanim aktom že odločeno in o katerem delu bo organ v nadaljevanju še moral odločiti. Tožnik zato utemeljeno uveljavlja, da iz tako oblikovanega izreka ni mogoče razbrati, o katerem delu njegove vloge, ki se nanaša na več kmetijskih parcel, je bilo z izpodbijano odločbo sploh (že) odločeno, in o katerem bo organ še moral odločiti.

12. Ker torej iz izreka izpodbijane odločbe sploh ni jasno, o katerem delu tožnikove vloge je sploh bilo odločeno, na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje obeh organov na obstoj dodatnih razlogov za zavrnitev tožnikove vloge iz četrtega odstavka 16. člena Uredbe, po kateri se vloge za pomoč in zahtevki za plačila zavrnejo, če upravičenec ali njegov pooblaščenec prepreči izvedbo pregleda na kraju samem. Sodišče se zato ni spuščalo v presojo, ali so bili v danem primeru izpolnjeni razlogi iz navedene določbe 16. člena Uredbe. Ker je bilo treba že zaradi nejasnosti izreka izpodbijane odločbe tožbi ugoditi, sodišče tudi ni obravnavalo tožbenega ugovora o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo glede razloga iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe.

13. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je organ v ponovnem postopku vezan na pojasnjena stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

14. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku. Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnik pa se je v postopku zastopal sam, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1 Prvi odstavek 219. člena ZUP: Kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba).