Jedro

Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma, ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Ob zatrjevani spornosti dejanskega stanja in predlagani glavni obravnavi, zahteve tožnika za opravo glavne obravnave ni možno zavrniti z utemeljitvijo, da k drugačni odločitvi glavna obravnava ne bi pripomogla, in na tej podlagi zavrniti že v tožbi uveljavljani ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, št. U 161/2000-8 z dne 21.6.2002 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. 2. O zahtevku za povrnitev stroškov pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.3.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota K. z dne 23.11.1999, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v roku 30 dni po prejemu odločbe posege, ki jih je opravila na poslovnem objektu v K., O., stoječem na zemljišču parc. št. 1862/2, odstrani in vzpostavi stanje določeno v odločbi o dovolitvi priglašenih del. Nadalje je bilo odločeno, da bo v primeru, če tožeča stranka ne bo opravila naloženega dejanja, to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške ter da bo stroške izvršbe plačala tožeča stranka na podlagi posebnega sklepa. Nadalje je bilo odločeno, da za objekt oziroma poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 28/93, 47/93 in 71/93, ZUN) ter, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Z odločbo o dovolitvi priglašenega posega v prostor so bila na poslovnem objektu na zemljišču parc. št. 1862/2 k.o. S. dovoljena tekoča vzdrževalna dela, ki obsegajo zamenjavo ostrešja in strešne kritine, krovsko kleparska dela, obnovo fasade, zamenjavo stavbnega pohištva, obnovo dimnika, obnovo tlakov ter obnovo vseh inštalacij. Dne 20.8.1999 je bila na podlagi zapisnika z dne 17.8.1999 izdana odločba, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da po prejemu odločbe ustavi dela na obnovi strehe gospodarskega objekta, ker se dela izvajajo v nasprotju z odločbo o priglasitvi del, dokler si ne pridobi spremenjenega dovoljenja. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 3.11.1999 pa izhaja, da je tožeča stranka kljub prepovedi nadaljevala z deli, tako da je pozidala dve nosilni steni v smeri vhod-zahod z modularno opeko debeline, 20 cm, dolžine 11,50 m, vzhodno obodno steno z modularno opeko debeline 30 cm, pri čemer je premaknila steno proti zahodu za 1,80 m, tako da je pridobila prostor za tri balkone pri bodočih sobah, na južni obodni steni izdelala odprtino okroglega profila zaradi montaže prezračevalnika iz pralnice, ki je nameščena v prvi etaži zgradbe ter izdelala odprtino v plošči med prvo in drugo etažo za transport umazanega perila iz druge etaže v pralnico. Tega zapisnika, ki je podlaga za izdajo odločbe z dne 23.11.1999, tožeča stranka, kljub temu, da je bila navzoča pri njegovi sestavi, ni podpisala. Po presoji sodišča prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, saj to izhaja iz zapisnikov inšpekcije in fotografij, ki jih je napravil inšpektor ob ogledih. V obravnavani zadevi je bistveno, da je tožeča stranka izvedla gradbeni poseg, ki presega dovoljena dela, in da je kljub izdani prepovedi nadaljevala z deli, ne da bi si pred tem pridobila potrebna dovoljenja, oziroma ni niti za že izvedena dela, ki so v neskladju z odločbo o priglasitvi del, v danem roku vložila vloge za legalizacijo del. Prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, kljub temu, da jo je tožeča stranka zahtevala, ker je menilo, da zaslišanje predlaganih prič v zadevi ne more biti relevantno, saj iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da je tožeča stranka izvedla dela, ki presegajo v odločbi o dovolitvi priglašenih del dovoljena dela ter nedvomno nadaljevala z deli tudi potem, ko je inšpekcija že izdala odločbo.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske razloge, predvsem pa na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter v posledici tega napačno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje. Naslovno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav je bila ta zahtevana. Z opustitvijo izvedbe praktično vseh predlaganih dokazov sodišče ni moglo pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja, posledično tudi ne pravilno uporabiti materialnega prava. Ne drži, da ni navedla o čem naj se predlagane priče zaslišijo, saj je navedla tožbene razloge in pod vsako posamezno navedbo dokaze, s katerimi svoje navedbe dokazuje. Tožeča stranka je v tožbi izrecno navedla, da po izdaji odločbe o ustavitvi del ni izvajala nobenih dodatnih del, zato ni bilo podlage za izdajo odločbe po 4. odstavku 75. člena ZUN. Za vse navedbe je tožeča stranka ponudila dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo.

Zapisnik in fotografije z dne 17.8.1999 po zatrjevanjih tožeče stranke ne obsegajo oziroma ne prikazujejo vseh do tedaj opravljenih del. Dela, ki jih inšpektor navaja v zapisniku z dne 3.11.1999, so bila vsa opravljena že pred izdajo odločbe z dne 20.8.1999 in tako ni bilo osnove za izdajo odločbe z dne 23.11.1999. Sodišče v sodbi uporablja izraze kot so "nedvomno" za dejstva, ki niso nedvomna.

Pravno relevantno je tudi vprašanje, zakaj je inšpektor opravil dvoje pregledov glede na to, da so bila že do 20.8.1999 opravljena vsa dela, navedena v izpodbijani odločbi urbanističnega inšpektorja z dne 23.11.1999. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave ne zahtevajo. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi izdaje sodbe brez glavne obravnave podana, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Iz tožbe izhaja, da je tožnik zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Tožeča stranka se sklicuje na vse pritožbene razloge po zakonu, predvsem pa na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabo materialnega prava in kršitve pravil postopka. Prvostopno sodišče izdajo sodbe brez glavne obravnave utemeljuje z oceno relevantnosti predlaganih dokazov. Po mnenju prvostopnega sodišča zaslišanje prič ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi, saj iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da je tožeča stranka izvedla dela, ki presegajo v odločbi o dovolitvi priglašenih del dovoljena dela ter nadaljevala z deli tudi potem, ko je inšpekcija že izdala odločbo. Trditve in dokazi tožeče stranke se nanašajo na vprašanje, ali je tožeča stranka po izdaji odločbe urbanističnega inšpektorja z dne 20.8.1999 še opravila dodatna dela oziroma kot to izhaja iz tožbe, ali so bila opravljena dela, ki so bila z odločbo z dne -20.8.1999 prepovedana in so vezana zgolj na obnovo strehe. Podlaga za izdajo odločbe, ki je predmet tega upravnega spora, je 4. odstavek 75. člena ZUN. Ta določba daje upravnemu organu podlago za inšpekcijsko odreditev vzpostavitve stanja v skladu s pogoji odločbe o dovolitvi priglašenih del, v primeru, da investitor nadaljuje dela kljub izdanemu ukrepu iz 1. oziroma 2. odstavka 75. člena ZUN. Zato je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka kljub izdani prepovedi nadaljevala z deli, ne da bi si pred tem pridobila potrebna dovoljenja in za že izvedena dela, ki so v neskladju z odločbo o priglasitvi del, v danem roku vložila vlogo za legalizacijo. V tožbi in pritožbi zatrjevane nepopolnosti in nepravilnosti dejanskega stanja po presoji pritožbenega sodišča kažejo na to, da je med strankama sporen prav tisti del dejanskega stanja, ki predstavlja odločilno podlago za pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa.

Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma, ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje, ob zatrjevani spornosti dejanskega stanja in predlagani glavni obravnavi, zahteve tožnika za opravo glavne obravnave ni moglo zavrniti z utemeljitvijo, da k drugačni odločitvi glavna obravnava ne bi pripomogla in na tej podlagi zavrniti že v tožbi uveljavljani ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Zaradi bistvene kršitve določb postopka (4. odstavek 72. člena ZUS) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 74. člena ZUS in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, na kateri bo izvedlo tiste dokaze, ki se nanašajo na dejstva, pomembna za odločitev, zlasti pa tiste, ki se nanašajo na to, ali je tožeča stranka kljub izdani prepovedi nadaljevala z deli, ne da bi si pred tem pridobila potrebna dovoljenja.

Predlogu pritožbe, da opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni sledilo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po tej določbi pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba za rešitev zadeve ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja samo in torej ta pogoj za odločanje na glavni obravnavi na pritožbeni stopnji ni izpolnjen.

K 2. točki izreka: Glede na to, da je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek sodišču prve stopnje, je na podlagi določil 3. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS odločitev o zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.