Jedro

Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku opravi sodišče po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali dolžnik poda ugovorne navedbe v tej smeri ali ne.

Sodišče prve stopnje v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno upniku posebej in vnaprej pojasnjevati vseh pravnih vidikov zadeve, saj ima upnik pooblaščenca - odvetnika, torej pravnega strokovnjaka, ki glede na zakonsko ureditev ugovornega postopka lahko predvidi tudi možnost ugotovitve ugovornega razloga, na katerega pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev temelji na dejstvih, ki sta jih zatrjevali stranki, in na izvedenih dokazih, zlasti izvedenskem mnenju, do katerega sta se stranki imeli možnost opredeliti. Sklep sodišča prve stopnje zato ne pomeni presenečenja v smislu „sodbe presenečenja“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1., 2., in 4. točki izreka potrdi.

II. Stanki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžničinemu ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi z dne 26. 4. 2012 razveljavilo v I., II. in IV. točki izreka ter predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo (1. točka izreka). Upniku je naložilo dolžnici v 8 dneh po vrnitvi 875,28 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), dolžničin stroškovni zahtevek nad navedenim zneskom je zavrnilo (3. točka izreka), zavrnilo pa je tudi stroškovni zahtevek upnika (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je upnik po pooblaščencu pravočasno pritožil. Izpodbija ga v delu, v katerem je dolžnici ugodeno (1., 2. in 4. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovor dolžnice v celoti zavrne in se ji naloži plačilo upnikovih stroškov, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja, da dolžnica nikoli ni trdila, da ne bi vedela, kaj je dolžna izpolniti, nasprotno, ves čas je trdila, da je dolgovano že izpolnila. Navaja, da sta stranki izvršilni naslov šteli za primeren in zaključki sodišča predstavljajo presenečenje, o katerem se pritožnik ni imel možnosti izreči, zaradi česar očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP. Napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma zmotno uporabo materialnega prava pritožnik uveljavlja v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da meja med parcelama št. 111 in 222, obe k. o. X., ni bila urejena. Navaja, da je sicer res, da ni prerekal ugotovitve sodne izvedenke, ki je mejo štela za neurejeno, vendar pa opozarja, da sta stranki ves čas šteli izvršilni naslov za primeren, na kar kaže tudi trditev dolžnice o izpolnitvi dolgovanega. Navaja tudi, da je med postopkom trdil, da so bili v zemlji na tem delu že pred upravnim postopkom ureditve meje (odločba z dne 26. 7. 2013, mejna obravnava dne 22. 3. 2013) v zemlji mejniki, s čimer utemeljuje, da je bila meja urejena že pred navedeno upravno odločbo. V nadaljevanju pritožbe navaja dejstva in prilaga listinski dokaz o urejenosti meje med tema parcelama že v letu 1988 in delno 7. 4. 2011 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ponavlja, da sta stranki ves čas vedeli, kje meja poteka, in se je dolžnica zavedala, do kod mora skrajšati streho in tudi v ta namen že opravila določena dejanja. Vztraja pri utemeljenosti predloga za izvršbo, kar utemeljuje tudi z obrazložitvijo sodišča, v kateri povzema ugotovitve izvedenke, da po ponovni upravni ureditvi meje med parcelama št. 111 in 222, obe k. o. X., z dne 26. 7. 2013, rob žlebu strehe še vedno sega na parc. št. 222 in sicer v globino 3 cm. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica je po pooblaščencu na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 55. člena ZIZ sodišče pri odločanju o ugovoru pazi po uradni dolžnosti na določene ugovorne razloge iz prvega odstavka tega člena, med drugim, ali je listina, na podlagi katere je dovoljena izvršba, izvršilni naslov (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), s tem v zvezi pa v okviru pravilne uporabe materialnega prava tudi na primernost izvršilnega naslova za izvršbo (21. člen ZIZ). Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku torej opravi sodišče po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali dolžnik poda ugovorne navedbe v tej smeri ali ne. Zato je neutemeljen očitek pritožnika o kršitvi določb postopka, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na prvi odstavek 21. člena ZIZ, ne da bi dolžnica ugovarjala primernosti izvršilnega naslova za izvršbo.

6. Sodišče prve stopnje v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno upniku posebej in vnaprej pojasnjevati vseh pravnih vidikov zadeve, saj ima upnik pooblaščenca - odvetnika, torej pravnega strokovnjaka, ki glede na zakonsko ureditev ugovornega postopka lahko predvidi tudi možnost uporabe 21. člena ZIZ oziroma možnost ugotovitve ugovornega razloga, na katerega pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti. Pomembno je, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni samo, mimo trditev strank, ugotavljalo dejstev, na katera je oprlo materialnopravni zaključek o neprimernosti izvršilnega naslova za izvršbo, temveč temelji odločitev na dejstvih, ki sta jih zatrjevali stranki, in na izvedenih dokazih, zlasti izvedenskem mnenju, do katerega sta se stranki imeli možnost opredeliti. Sklep sodišča prve stopnje zato ne pomeni presenečenja v smislu „sodbe presenečenja“.

7. Sklep o izvršbi izda sodišče na podlagi podatkov, ki jih posreduje upnik v predlogu za izvršbo, in resničnosti njihove vsebine ne preverja (drugi odstavek 44. člena ZIZ). Ugotovitev, da izvršilni naslov, na podlagi katerega upnik predlaga izvršbo, ne izpolnjuje pogojev iz 21. člena ZIZ, ni vedno mogoča že na podlagi predhodnega preizkusa obstoja predpostavk za dovolitev izvršbe, temveč se lahko šele v ugovornem postopku pokaže, da so podane okoliščine, zaradi katerih na prvi pogled primeren izvršilni naslov te lastnosti nima.

8. V konkretnem primeru sodišču prve stopnje ob predhodnem preizkusu obstoja formalnih in materialnih predpostavk za dovolitev izvršbe v zvezi z vsebino izvršilnega naslova še ni moglo biti znano, da meja, do katere se je dolžnica zavezala odstraniti vogal oziroma zob strehe (gre za mejo med parc. št. 111, k. o. X., v lasti dolžnice, in parc. št. 222, k. o. X., ki niti ni v lasti upnika, temveč tretjih oseb), ni urejena. Vprašanje urejenosti meje se je postavilo šele v nadaljnjem postopku, ko je dolžnica v ugovoru zatrjevala in dokazovala izpolnitev obveznosti v celoti že pred vložitvijo predloga za izvršbo, upnik pa je vztrajal pri nasprotnem.

9. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi trditev obeh strank in izvedenega dokaznega postopka, utemeljujejo zaključek, da meja med predmetnima parcelama ni bila urejena, čemur sledi logična posledica neizvršljivosti sodne poravnave v tem delu, saj obveznost v njej ni opredeljena tako, da bi bil izpolnjen pogoj iz 21. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu za svojo odločitev navedlo podrobne, pravilne, razumljive in logično povezane razloge, ki jih višjemu sodišču ni treba ponavljati.

10. Pravilnosti ocene sodne poravnave kot neprimernega izvršilnega naslova za izvršbo, kot posledice neurejenosti meje ob sklenitvi sodne poravnave, ne more omajati pritožbena trditev, da je dolžnica vedela, kaj je dolžna izpolniti, saj je ves čas trdila, da je dolgovano že izpolnila in da sta stranki izvršilni naslov ves čas šteli za primeren za izvršbo. Prav s strani dolžnice zatrjevana in dokazovana izpolnitev obveznosti (na naroku dne 27. 2. 2014 je dolžnica pri zaslišanju izpovedala, da so pri odstranjevanju strehe glede zoba uporabili posebno zidarsko napravo in ugotovili, da je vse na njihovi parceli, ter da so bili v dobri veri) in upnikovo vztrajanje, da ni bil skrajšan zob strehe na meji med parcelo dolžnice 111, k. o. X., in med parcelo 222, k. o. X., pri čemer naj bi zob strehe ob tej meji segal tako globoko v parcelo 222, da je ob vložitvi predloga za izvršbo segal tudi nad parcelo 333, k. o. X. (višje sodišče pripominja, da upnik slednjega v predlogu za izvršbo ni zatrjeval, niti ne izhaja iz sodne poravnave), potrjujeta, da stranki nista bili soglasni glede poteka meje in da si je potek razlagala vsaka po svoje.

11. Upnik v pritožbi izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča, da meja med predmetnima parcelama ni bila urejena še pred izdajo upravne odločbe z dne 26. 7. 2013. Pritrjuje sicer sodišču prve stopnje, da ni prerekal ugotovitev sodne izvedenke, da je štela mejo za neurejeno, vendar pa niti ne zatrjuje, da brez svoje krivde ne bi mogel dejstev, s katerimi v pritožbi utemeljuje urejenost meje že v letu 1988, uveljavljati v dosedanjem postopku. Vse navedbe s tem v zvezi so torej nedopustne pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne presoja (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, dolžnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso bili potrebni. V odgovoru na pritožbo namreč dolžnica ni navedla nobenega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo poznano že na podlagi spisa, tako da z odgovorom k odločitvi ni prispevala. Stranka ima sicer pravico do odgovora na pritožbo, vendar to avtomatično še ne pomeni pravice do povrnitve stroškov zanj.