Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o podaljšanju skrbno pretehtalo vse okoliščine konkretne zadeve, zato je prepustitev stanovanja za določen čas upravičena in sorazmerna.

Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki je s svojim ravnanjem (verbalno in fizično nasilje nad predlagateljico in otroci) povzročil nevzdržno stanje ter kazenske in civilne postopke. Od predlagateljice je nepošteno in nepravično zahtevati, da mu zaradi prepustitve stanovanja plačuje polovico stroškov, ki jih ima nasprotni udeleženec s svojo namestitvijo drugje.

Izrek

Pritožbi predlagateljice se ugodi in se sklep v 1. odstavku 3. točke izreka razveljavi ter predlog nasprotnega udeleženca tudi v tem delu kot neutemeljen zavrne.

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep v preostalem izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani nepravdni zadevi nasprotnemu udeležencu naložilo, da za nadaljnjih 6 mesecev, za obdobje od 9.1.2010 do 9.7.2010, stanovanje na naslovu X prepusti v izključno uporabo predlagateljici, sinovoma U. in M. T. ter R. V. V presežku je za obdobje od 10.7. do 2.9.2010 predlog na prepustitev stanovanja zavrnilo. Predlagateljici je naložilo, da je dolžna nasprotnemu udeležencu za izključno uporabo stanovanja v tem obdobju plačevati mesečno nadomestilo v višini 75,00 EUR, in sicer do pravnomočnosti tega sklepa zapadle obroke v 15 dneh, ostale pa do vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec. V presežku je predlog nasprotnega udeleženca kot neutemeljen zavrnilo (2. in 3. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da se vzame na znanje umik predloga glede prepovedi približevanja predlagateljici ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (1. in 4. točka izreka sklepa).

Predlagateljica se pritožuje zoper sklep v delu, ki ji nalaga plačilo mesečnega nadomestila v višini 75,00 EUR nasprotnemu udeležencu. Navaja, da je odločitev nepravilna, kajti sama plačuje celotni posojilni obrok za nakup stanovanja, nosi sama vse stroške priključkov na javno infrastrukturo in vse davke, nasprotni udeleženec pa se na pozive za soprispevanje ne zmeni. Odločitev sodišča je v nasprotju z načelom pravičnosti in ekvivalentne porazdelitve bremena glede na delež na skupnem premoženju. Udeleženec se izogiba plačevanju preživnine, potrebne so izvršbe. Sodišče z naložitvijo uporabnine obremenjuje predlagateljico tudi za del, povezan z življenjem otrok. Sama zaseda samo 1/4 stanovanja, zato je ne more bremeniti celotni znesek.

Nasprotni udeleženec s pritožbo izpodbija odločitev o prepustitvi stanovanja v izključno uporabo predlagateljici ter o zavrnitvi presežka njegovega predloga za plačilo uporabnine. Navaja, da je sodišče glede prepustitve stanovanja za nadaljnjih 6 mesecev odločilo v nasprotju z določilom 3. odstavka 21. člena ZPND. Ker je bil ukrep v trajanju 6 mesecev že predlagan 1.10.2008 in ni bil s strani predlagateljice nikoli umaknjen, nato pa je bil na podlagi sklenjene sodne poravnave podaljšan še za 6 mesecev do 9.1.2009, je predlagateljica že izčrpala možnosti predlaganja podaljšanja ukrepa. Poleg tega predlagateljica v postopku ni zatrjevala, kaj šele dokazala, da bi si prizadevala najti drug primeren bivalni prostor. Glede plačila nadomestila za izključno uporabo stanovanja pa navaja, da nadomestilo ne predstavlja polovice stroškov za najem drugega stanovanja, temveč odmeno za to, da predlagateljica izključno uporablja stanovanje, ki je v solasti obeh udeležencev.

Pritožba predlagateljice je utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu predlagateljice in nasprotnemu udeležencu na podlagi 3. točke 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND, Uradni list RS, št. 16/2008), ukrep prepustitve stanovanja podaljšalo še za 6 mesecev, to je za obdobje od 9.1. do 9.7.2010. Po tej določbi sodišče omeji trajanje ukrepa prepustitve stanovanja v skupni uporabi na največ 6 mesecev, če pa žrtev v roku, ki ga določi sodišče, kljub skrbnemu prizadevanju ne more najti drugega primernega bivalnega prostora, lahko sodišče ta rok na predlog žrtve izjemoma podaljša še za največ 6 mesecev, razen če bi to povzročilo nesorazmerno težko breme za tretjo osebo. Prepustitev stanovanja v izključno rabo žrtvi je torej dopustno za največ 12 mesecev. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče v tem postopku odločalo o podaljšanju prepustitve stanovanja še za nadaljnjih 6 mesecev, pri čemer je upoštevalo, da je bil tak ukrep že določen s sodno poravnavo, opr. št. N 79/2008 z dne 3.7.2009 za obdobje do 9.1.2010. Iz podatkov navedenega spisa izhaja, da je bilo med pravdnima strankama sporno razmerje v navedenem nepravdnem postopku urejeno šele s sodno poravnavo (306. člen ZPP) in ne že s sklepom opr. št. N 79/2008 z dne 9.1.2009, zoper katerega se je nasprotni udeleženec pravočasno pritožil. Šele sodna poravnava ima torej učinek pravnomočnosti in izvršljivosti in je stranki zavezovala. Zato je zmotno stališče nasprotnega udeleženca v pritožbi, da je s sklenitvijo sodne poravnave predlagateljica dejansko že izčrpala možnost predlaganja podaljšanja ukrepa.

Sodno podaljšanje trajanja ukrepa za še največ dodatnih 6 mesecev je po določbi 3. točke 21. člena ZPND mogoče le izjemoma in na predlog žrtve, če ta kljub skrbnemu prizadevanju ni našla drugega primernega bivalnega prostora, podaljšanje prepustitve stanovanja pa ne pomeni nesorazmerno težkega bremena za "tretjo osebo". Sodišče prve stopnje je pri odločanju o podaljšanju skrbno pretehtalo vse okoliščine konkretne zadeve, zato je prepustitev stanovanja za določen čas upravičena in sorazmerna. Predvsem so pomembne ugotovitve, da mora predlagateljica skrbeti za tri otroke, da mora kljub temu, da nima sredstev niti za preživljanje, odplačevati še kredit za skupno premoženje, zaradi česar ne zmore plačevati še stroškov za najem drugega stanovanja. Hkrati je sodišče ugotovilo, da si je predlagateljica ob pomoči CSD zelo prizadevala za sklenitev dogovora z nasprotnim udeležencem o delitvi skupnega premoženja, vendar je nasprotni udeleženec vse predloge predlagateljice zavrnil. Skupno bivanje v stanovanju po ugotovitvah sodišča ni več možno in bi negativno vplivalo na psihofizični razvoj obeh sinov, ki stike z očetom odklanjata. Ob tehtanju vsega navedenega in dejstva, da tudi nasprotni udeleženec nima drugega stanovanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev o podaljšanju ukrepa pravilna in zakonita.

Pritožba predlagateljice pa se upravičeno sklicuje na nepravično odločitev o plačilu nadomestila za izključno uporabo stanovanja (6. točka 21. člena ZPND). Iz razlogov sklepa namreč izhaja, da je nepremičnina skupno premoženje strank, da jo uporabljajo poleg predlagateljice tudi hči predlagateljice in dva mladoletna skupna otroka, da predlagateljica odplačuje kredit za navedeno stanovanje ter da ji skromne premoženjske zmožnosti ne dopuščajo stroškov najema drugega stanovanja. Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki je s svojim ravnanjem (verbalno in fizično nasilje nad predlagateljico in otroci) povzročil nevzdržno stanje ter kazenske in civilne postopke. Od predlagateljice je nepošteno in nepravično zahtevati, da mu zaradi prepustitve stanovanja plačuje polovico stroškov, ki jih ima nasprotni udeleženec s svojo namestitvijo drugje. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi predlagateljice ter sklep v tem delu razveljavilo in predlog zavrnilo, medtem ko je pritožbo nasprotnega udeleženca v celoti zavrnilo in sklep v nerazveljavljenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Predlagateljica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da bi ji sodišče moralo v breme nasprotnega udeleženca te stroške priznati. Ker pa izrek sklepa ne vsebuje odločitve o stroških postopka (odločitev sodišča namreč izhaja le iz obrazložitve sklepa) navedeno terja izdajo dopolnilnega sklepa na podlagi 325. v zvezi s 332. členom ZPP.