Jedro

Ni premoženja, ki se vrača po ZDen, če gre le za prostosledne pravice, za rudniške entitete pa se ugotovi, da ne obstajajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za denacionalizacijo premoženja Rudnika ... z rudniškimi prostoslednimi pravicami, zavrglo pa v delu, ki se nanaša na vračilo nepremičnin vl. št. 171 in 95 k.o... Ugotovilo je, da denacionalizacijskemu upravičencu - predlagateljevemu očetu ni bilo podržavljeno podjetje, marveč le rudniška posest s premičnim inventarjem in nepremičninami. Ta je namreč kupil na javni dražbi leta 1939 premoženje Premogokopne družbe ..., ne pa rudniškega podjetja. Rudnik od nakupa do leta 1948 ni obratoval, takrat pa je bilo ustanovljeno podjetje P. M., ki je bilo leta 1951 likvidirano. Po 8. členu ZDen se pravice ne vračajo in tako tudi ne prostosledne pravice oziroma odškodnina zanje. Leta 1938 je bilo sicer sestavljeno izvedensko mnenje o vrednosti premogovnika in njegovih rudniških entitetah, vendar se je ob povojnih raziskavah izkazalo, da zalog premoga ni. Skratka vrednosti rudniških entitet ni bilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo predlagateljevo pritožbo.

Pridružilo se je stališču prvostopenjskega sodišča, da je upravičenec kupil na dražbi premoženje premogokopne družbe, ne pa podjetja samega in da je državi daroval rudniško posest, katere del je bil vrnjen v upravnem postopku, vrednosti vidljivih in verjetnih količin premoga v času daritvene izjave 05.03.1946 pa ni bilo. Prostoslednih pravic določba 8. člena ZDen ne zajema.

Proti temu sklepu je predlagatelj vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj ga vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Trdi, da je bilo darovano premoženje najmanj toliko vredno, kolikor je bilo plačano na javni dražbi 20.02.1939. Ob koncu druge svetovne vojne je podjetje še vedno obstajalo. Še po daritvi je imelo določeno vrednost in rudnik je deloval do leta 1949. Darovano je bilo rudniško podjetje, ki je imelo določeno vrednost. Ko je bilo podjetje podržavljeno, ni bilo brez vrednosti, takratno vrednost je treba povrniti. Po ZDen je treba ugotoviti vrednost podjetja.

Nasprotni udeleženki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V primerih, kot je obravnavani, se o zahtevah za denacionalizacijo odloča v sodnem nepravdnem postopku (prvi odstavek 56. člena ZDen). Zakon o nepravdnem postopku razen načelnih določb o tem, kdaj sploh je dovoljena revizija, o le-tej nima posebnih določb. Zato je treba po 37. členu tega zakona smiselno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tem zakonu pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da so na nižjih stopnjah odločanja na ugotovljeno dejansko stanje vezani tako revizijsko sodišče kakor tudi stranke. Zato ni bilo mogoče upoštevati revizijskih trditev o tem, da je denacionalizacijski upravičenec kupil rudniško podjetje, ko pa sta nižji sodišči ugotovili, da je leta 1939 kupil na javni dražbi, razpisani v zvezi s stečajem podjetja - Premogokopne združbe ..., le premoženje te družbe, ne pa družbe - podjetja samega. Nadalje, ni mogoče upoštevati trditve, da je podjetje obstajalo od nakupa do daritve, ko pa je bilo ugotovljeno, da od stečaja naprej sploh ni obstajalo in da je bilo znova ustanovljeno šele leta 1948. Spet je v nasprotju z ugotovitvami sodišč trditev, da je upravičenec državi podaril rudniško podjetje, saj je šlo le za daritev posesti, vpisane v rudarski knjigi, ter nepremičnin in premičnin, torej tistega, kar je upravičenec kupil na dražbi. Izhodišče revizije glede dejanskih vprašanj je torej v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Zato tudi niso utemeljeni materialnopravni očitki izpodbijanemu sklepu. Utemeljeno niso bile uporabljene določbe ZDen o denacionalizaciji podjetij. Tako tudi ni bila potrebna cenitev podjetja, ker ga ob podržavljenju sploh ni bilo. Zemljiške parcele so bile vrnjene v naravi v upravnem postopku, glede premičnin niso bili ponujeni dokazi, za rudniške entitete je bilo ugotovljeno, da jih ni, prostosledne pravice kot del rudniške posesti pa se po ZDen ne vračajo. Pravilna je torej presoja nižjih sodišč, da ni šlo za premoženje v smislu ZDen, ki se po tem zakonu vrača (prvi odstavek 8. člena). Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen in četrti odstavek 384. člena ZPP).