Jedro

Ni mogoče trditi, da bi sodišče po uradni dolžnosti omejilo izvršbo samo na nekatera sredstva, ko ni nemudoma poslalo sklepa izvršitelju.

Oštevilčenje posameznih sredstev izvršbe še ne pomeni, da se izvršba opravi v takem vrstnem redu ter da sklepov o izvršbi ni bilo potrebno vročiti tožniku kot izvršitelju. Vendar že iz samega Zakona o izvršbi in zavarovanju ne izhaja, da bi moralo sodišče takoj ali nemudoma ali najpozneje v nekem določenem roku izvršitelju vročiti sklep o izvršbi, s katerim je določen izvršitelj. Čas med pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in poplačilom terjatve je lahko različno dolg - tudi zelo kratek v primerih, ko dolžnik sam izpolni terjatev, ali ko organizacija za plačilni promet obvesti sodišče o opravljenem poplačilu upnika. V tem času lahko pride do različnih situacij (ali je imenovan drug izvršitelj ali je predlagano drugo sredstvo izvršbe ali je upnik umaknil predlog za izvršbo na premičnine ali tožnik ni bil imenovan za izvršitelja ali je bila terjatev poplačana).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za revizijo, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 71.303,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da Okrajno sodišče v Mariboru ni ravnalo protipravno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da med opustitvijo sodišča in vtoževano škodo ni vzročne zveze.

3. Tožnik je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo, v kateri navaja, da je vzročna zveza podana, da bi moralo sodišče upoštevati izgubljeni dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Sodišče naj bi kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni pribavilo vseh izvršilnih spisov.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Do kršitve naj bi po mnenju tožnika prišlo, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo izvršilnih spisov, pač pa zgolj poročilo izvršilnega vpisnika pod C1, sodišče druge stopnje pa naj se ne bi opredelilo (razen z navedbo, da so tudi iz zbirnika razvidni podatki) do tožnikovega ugovora, da je sodišče kršilo tožnikovo pravico do dokaza in mu onemogočilo dokazovanje pomembnih okoliščin. Dokaz naj bi predlagal tudi iz razloga, da bi s pomočjo izvedenca dokazal dejansko višino izgubljenega dobička. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do tožnikovega ugovora, saj je navedlo, glede katerega pravno pomembnega dejstva je bil dokaz predlagan, omenjena dejstva pa so razvidna tudi iz zbirnika (C1). Glede na pravno naziranje sodišča prve stopnje, da na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče sklepati o protipravnosti ravnanja oziroma (po stališču sodišča druge stopnje) o obstoju vzročne zveze, sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov, s katerimi bi ugotavljalo dejstva glede višine izgubljenega dobička.

7. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna.

Pravilno je razlogovanje sodišča druge stopnje v 5. točki sodbe, po katerem oštevilčenje posameznih sredstev izvršbe še ne pomeni, da se izvršba opravi v takem vrstnem redu ter da sklepov o izvršbi ni bilo potrebno vročiti tožniku kot izvršitelju. Vendar že iz samega Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/1998 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ) ne izhaja, da bi moralo sodišče takoj ali nemudoma ali najpozneje v nekem določenem roku izvršitelju vročiti sklep o izvršbi, s katerim je določen izvršitelj. Čas med pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in poplačilom terjatve je lahko različno dolg - tudi zelo kratek v primerih, ko dolžnik sam izpolni terjatev, ali ko organizacija za plačilni promet obvesti sodišče o opravljenem poplačilu upnika. V tem času lahko pride do različnih situacij, ki jih je omenjala že toženka v odgovoru na tožbo (ali je imenovan drug izvršitelj ali je predlagano drugo sredstvo izvršbe ali je upnik umaknil predlog za izvršbo na premičnine ali tožnik ni bil imenovan za izvršitelja ali je bila terjatev poplačana). Ni mogoče trditi, da bi sodišče po uradni dolžnosti omejilo izvršbo samo na nekatera sredstva, ko ni nemudoma poslalo sklepa izvršitelju. Vendar tožnik po pribavi dokumentacije pod C1 le-te ni pregledal niti ni na njeni podlagi podal natančnejše trditvene podlage po posameznih izvršilnih zadevah. Zgolj trditev, da mu sodišče ni poslalo 337 sklepov, s katerimi je bil določen za izvršitelja, je po presoji revizijskega sodišča presplošna, da bi na tej podlagi lahko sklepali o protipravnosti ravnanja. Res je sicer, da ni podana niti vzročna zveza, kot navaja 6. točka sodbe sodišča druge stopnje, vendar ob tako skopi trditveni podlagi niti upniki, ki v vmesnem času ne bi prišli do poplačila svojih terjatev, ne bi imeli pravice zahtevati odškodnine od države. Upoštevati je treba tudi relativno nizke vrednosti posameznih terjatev ter načelo ekonomičnosti v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek s čim manjšimi stroški (11. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 s spremembami - ZPP ).

8. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso bili podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).