Jedro

Ker odločba, izdana v postopku obnove postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, je toženec pravilno odločil, da se tožnici na novo odmerjena višja invalidska pokojnina z upoštevanjem plač, ki pri pravnomočni odmeri invalidske pokojnine niso bile upoštevane, izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vloženem predlogu za obnovo postopka. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se ji višja pokojnina prizna za nazaj, od invalidske upokojitve dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta zahtevala, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 1. 2011 in št. ... z dne 13. 11. 2010 v delu, kjer je odločeno, da se tožnici izplačuje invalidska pokojnina v znesku 626,51 EUR na mesec od 1. 9. 2010 dalje ter se tožnici izplačuje invalidska pokojnina v znesku 616,04 EUR mesečno od 21. 5. 2009 dalje. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta zahtevala od tožene stranke, da ji izplača odškodnino v višini razlike med že izplačano pokojnino na podlagi odločbe z dne 6. 2. 2010 in na novo odmerjeno pokojnino na podlagi odločbe z dne 13. 11. 2010. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, ki izpostavlja, da tožena stranka po uradni dolžnosti izvaja nadzor nad prijavo podatkov o zavarovalni dobi, o plačah in o nadomestilih plače za vsakega delavca. Tožena stranka v preteklosti tega nadzora očitno ni temeljito opravila. Tožnica je podatke o plačah delodajalca, ki je šel v stečaj, uspela najti takoj, zato ni razloga, da jih tudi tožena stranka ni pridobila in upoštevala pri prvi odmeri pokojnine. Tožena stranka je ravnala izjemno malomarno in tožnice ni niti obvestila, da s kakšnimi podatki ne razpolaga, zato mora tožnici izplačati razliko med višino pokojnine, ki ji je bila odmerjena v prvi odločbi z dne 6. 2. 2010 in višino pokojnine, ki ji je bila odmerjena z odločbo z dne 13. 11. 2010. Poudarja, da bi njena pokojnina že od samega začetka morala znašati toliko, kot je bilo kasneje ugotovljeno in priznano v obnovi postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetnem socialnem sporu se tožnica ne strinja z učinkom obnove postopka oziroma s tem, da se ji višji znesek invalidske pokojnine izplačuje od 1. 9. 2010 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po podani zahtevi za obnovo postopka. Prav tako uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki naj bi ji nastala s tem, ker tožena stranka že v odločbi o odmeri pokojnine z dne 6. 2. 2010 ni upoštevala podatkov o plačah za obdobje tožničine zaposlitve od 16.2.1977 do 31. 12 1984. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je dne 6. 2. 2010 tožnici priznala pravico do invalidska pokojnine v znesku 413,68 EUR na mesec od 21. 5. 2009 dalje. Iz odločbe je razvidno, da je tožena stranka pri odmeri pokojnine upoštevala zgolj podatke o plačah od leta 1985 do 2007, čeprav je bila tožnica zaposlena od 16. 2. 1977 do 2007. Tožnica zoper to odločbo ni uveljavljala pravnega varstva. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 4. 8. 2010 je tožnica pri toženi stranki vložila zahtevo za obnovo postopka iz razloga, ker je predložila podatke o svojih plačah za obdobje od leta 1977 do 1985, s katerimi tožena stranka ob izdaji odločbe z dne 6. 2. 2010 ni razpolagala. Tožena stranka je z odločbo z dne 13. 11. 2010 dovolila obnovo postopka odmere invalidske pokojnine, razveljavila odločbo z dne 6. 2. 2010 in odločila, da se tožnici invalidska pokojnina od 1. 9. 2010 dalje izplačuje v znesku 626,51 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Tožena stranka je z odločbo z dne 13. 11. 2010 pravilno uporabila določbo 260. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s sprememb.), dovolila obnovo postopka in ponovno izračunala višino invalidske pokojnine tožnice ob upoštevanju predloženih podatkov o osebnem dohodku. Glede na določbo 263. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št.106/99 s sprememb.), ki izrecno določa, da odločba izdana v obnovi postopka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, pa je tožena stranka tudi pravilno odločila, da se na novo izračunana višja invalidska pokojnina tožnici izplačuje od 1. 9. 2010 dalje.

V zvezi z odškodninskim zahtevkom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka glede na takrat ugotovljeno dejansko stanje dne 6. 2. 2010 odločila upoštevaje veljavno materialno pravo (2. odst. 57. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s sprememb.). Kljub navedenemu pa načeloma soglaša s tožnico, da je v postopkih odmere invalidske pokojnine v primerih, ko dajalec podatkov ne posluje več, v zvezi z ugotovitvijo pravilnega dejanskega stanja, primerno, da tožena stranka zavarovanca o dejstvu, da z določenimi podatki ne razpolaga, obvesti in ga pozove, da sam predloži takšne podatke, v kolikor z njimi razpolaga ali je seznanjen s tem, kje bi se takšni podatki utegnili nahajati. Vendar pa je bilo takšno ravnanje tožene stranke pri ugotavljanju dejanskega stanja odpravljivo v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. Tožnica se rednega pravnega sredstva zoper odločbo z dne 6. 2. 2010 ni poslužila, zato je v prikrajšanje, tudi če bi bilo slednje posledica protipravnega ravnanja, sama privolila (načelo volenti non fit iniuria). Po tem načelu privolitev oškodovanca v škodo izključi tudi morebitno nedopustnost škodnega dogodka. Tožnica ni dokazala, da bi bilo ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov, odstopati bi moralo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera morajo jasno kazati, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Navedeno v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno in je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan element protipravnosti in s tem odškodninska odgovornost tožene stranke.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.