Jedro

Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Stranki nista istovetni le tedaj, kadar nastopata v obeh zadevah v isti vlogi, temveč tudi tedaj, ko nastopata v tekoči pravdi v zamenjanih vlogah v primerjavi z že pravnomočno razsojeno zadevo, medtem ko je istovetnost zahtevkov podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde.

Meritorno odločanje o zahtevkih za povrnitev dvakratnega plačila dolga po določbi 212. člena ZOR je dopustno le izven okvirov učinkov pravnomočnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper toženko z zahtevkom za plačilo zneska 2.795.768,01 SIT s pripadki. Tako je odločilo sklicujoč se na določbo drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku z obrazložitvijo, da je tožnik terjal s tožbo vračilo zneska, o katerem je že bilo odločeno s pravnomočno sodbo in da je zato toženkin ugovor že razsojene stvari utemeljen - na kar mora sodišče tudi sicer paziti po uradni dolžnosti.

Tožnikovo pritožbo zoper tak sklep je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja pri trditvi, da sta pravdni stranki z notarskim zapisom uredili vsa medsebojna premoženjska in druga razmerja. Po tem sporazumu je tožnik poravnal vse toženkine terjatve, tudi tisto iz njenega delovnega razmerja pri njem in ki jo je toženka uveljavljala s tožbo pred Delovnim sodiščem v Kranju. Po notarskem zapisu se je toženka zavezala umakniti vse zoper tožnika vložene tožbe oziroma se odpovedati vsem zahtevkom zoper njega, vendar ga je nato prevarala, saj mu je ob prejemu vabila na glavno obravnavo pred Delovnim sodiščem v Kranju obljubila, da bo tožbo umaknila, zaradi česar tožnik ni pristopil na obravnavo in je bila zoper njega izdana sodba zaradi izostanka, na podlagi katere je toženka nato v izvršilnem postopku dosegla delno poplačilo svoje terjatve v znesku, vrnitev katerega je tožnik sedaj terjal s tožbo v tej pravdi. To pomeni, da je tožnik na podlagi izvršilnega naslova plačal dolg, ki ga je pred tem že enkrat plačal na podlagi sporazuma o ureditvi premoženjskih in drugih razmerij. Toženka je torej dobila isto terjatev dvakrat plačano in je zato tožnikov zahtevek, ki ima materialnopravno podlago v določbi 212. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, utemeljen. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve njegovemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila po 375. členu v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Stranki nista istovetni le tedaj, kadar nastopata v obeh zadevah v isti vlogi, temveč tudi tedaj, ko nastopata v tekoči pravdi v zamenjanih vlogah v primerjavi z že pravnomočno razsojeno zadevo, medtem ko je istovetnost zahtevkov podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Prav tak je tudi obravnavan primer, saj je tožnik ves čas postopka sam zatrjeval, da terja s tožbo v tej pravdi vrnitev zneska, ki ga je plačal tožnici (oziroma je bil od njega prisilno izterjan) v postopku izvršbe na podlagi sodbe (kot izvršilnega naslova), s katero je bilo o njem kot o utemeljeni terjatvi toženke do tožnika že pravnomočno odločeno. Ko tožnik s tem v zvezi zatrjuje dvakratno plačilo istega dolga spričo sporazuma pravdnih strank o ureditvi njunih premoženjskih razmerij (vključno s toženkino terjatvijo iz njenega delovnega razmerja pri tožniku, o kateri je bilo nato po njegovem mnenju nedopustno odločeno s pravnomočno sodbo) pa se sklicuje na izvršljiv notarski zapis, ki ima spet moč izvršilnega naslova (3. točka drugega odstavka 17. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju) in s tem enake učinke pravnomočnosti kot sodna poravnava. Meritorno odločanje o zahtevkih za povrnitev dvakratnega plačila dolga po določbi 212. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa je dopustno le izven okvirov učinkov pravnomočnosti, saj bi bili ti sicer, namreč v primeru drugačne razlage določbe 212. člena ZOR od tiste iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, izničeni. V obravnavanem primeru pa pravkar povzeti okviri pravnomočnosti preprečujejo odločanje o tožbenem zahtevku in je zato odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

Ker se tako izkaže, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan (in s tem tudi ne vsebinsko in posledično uveljavljana kršitev določb 319. člena ZPP), je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi revizije, medtem ko toženka stroškov revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo ni priglasila in njih povrnitve ni zahtevala.