Jedro

V primeru nezakonite odpvedi PZ lahko delavec zahteva reintegracijo v delovno razmerje k svojemu delodajalcu, lahko pa zahteva tudi vzpostavitev delovnega razmerja pri novem delodajalcu, če je bila PZ odpovedana nezakonito, ker se je obšlo določbe o spremembi delodajalca po 73. členu ZDR.

Delničarji morajo pred sprejemom sklepa o prenehanju družbe urediti vsa vprašanja, ki se sicer urejajo v likvidacijskem postopku. Sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku ne more biti podlaga za odpovedi PZ, ampak morajo te biti odpovedane že pred tem, na drugi pravni podlagi (npr. iz poslovnega razloga glede na odločitev delodajalca, da bo prenehal s poslovanjem). V tem primeru zato ne gre za odpoved PZ po 108. členu ZDR in posledično za 30-dnevni odpovedni rok, ampak za redno odpoved PZ po 88. členu ZDR (oz. 96. do 102. členom ZDR), z daljšim odpovednim rokom v skladu z 92. členom ZDR.

Osnovna značilnost prenosa podjetja je ohranitev identitete podjetja in sprememba identitete nosilca podjetja - delodajalca. Med toženo stranko in pravno osebo X je prišlo do prenosa podjetja smislu 73. člena ZDR, saj je pravna oseba X prevzela komitente tožene stranke, poslovne enote, posle pa je opravljala na istem področju kot tožena stranka in na podlagi razpisu delovnih mest tudi prevzela tri zaposlene pri toženi stranki. Ker je identiteta podjetja ostala ohranjena, bi morala pravna oseba X prevzeti tudi delavce tožene stranke in sicer neposredno na podlagi pogodbe o prenosu pravic in obveznosti. Na to obveznost ne vpliva določba prvotne pogodbe o prenosu pravic in obveznosti po kateri je tožena stranka dolžna za nedoločen čas prevzeti le direktorico tožnene stranke in štiri delavce, niti to, da je bilo s kasnejšim dodatkom k pogodbi določeno, da tožena stranka sama, na lastno odgovornost, brez pravne osebe X ureja delovna razmerja svojih delvcev. V primeru prenosa podjetja v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR se stranke pogodbenice ne morejo izogniti obveznosti iz te določbe ali te obveznosti obiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.4.2004 in toženi stranki naložilo, da tožečo stranko vrne na delo s 1.7.2004, jo s tem datumom prijavi v socialno zavarovanje po osnovi najmanj

253.579,00 SIT, ji s tem dnem vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter na tekoči račun pooblaščenca plača pravdne stroške v znesku 131.274,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker je tožeči stranki v postopku dopustilo, da se je sklicevala in uporabljala razne listine, do katerih je prišla nezakonito in nepooblaščeno.

Pri tem gre tudi za izdajo poslovne skrivnosti stranke, ki ni udeležena v tem postopku, to je X. d.d., L.. Sodišče prve stopnje takšnega postopanja ni preprečilo, čeprav mu je tožena stranka ves čas odločno nasprotovala. Izrek sodbe je nerazumljiv in ga je nemogoče izvršiti, saj predvsem ignorira dejstvo, da je zoper toženo stranko pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti v teku postopek prisilne likvidacije. V takšnem postopku ni predvideno, da bi likvidacijski upravitelj lahko vrnil delavce na delo.

Bistveno kršitev določb postopka tožena stranka vidi tudi v tem, da je sodišče v izreku sodbe vzpostavilo delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki, hkrati pa je v razlogih sodbe navedlo, da je tožena stranka s pogodbo z X., d.d., L. pravzaprav obšla določbo 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Če bi res obveljal takšen zaključek, bi od dneva prenosa vseh sredstev in obveznosti na X. d.d., L. ne bilo več podlage za reintegracijo tožeče stranke v delovno razmerje pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj so na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi (30.4.2004) obstajali pogoji za odpoved iz poslovnega razloga. Pri toženi stranki je namreč prišlo do prenehanja potreb za opravljanje dela, pri čemer je tožena stranka po zaključnem računu za leto 2002 izkazala večjo izgubo in se ni mogla prilagoditi zahtevam Zakona o bančništvu (ZBan, Ur.l. RS št. 7/99 - 59/2001), zaradi česar je bilo jasno, da bo prenehala s poslovanjem, in sicer po prvotnem predlogu v skladu s 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-UPB 1, Ur.l. RS št. 25/2005). Tožena stranka je upoštevala odpovedni rok v skladu s 108. čl. ZDR ter tožeči stranki izplačala odpravnino. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka poudarja, da je bil rok za uskladitev z ZBan 20.2.2004. Ker do uskladitve ni prišlo, je že takrat nastopil zakonski razlog za prisilno likvidacijo in je bilo jasno, da bo tožena stranka tako ali drugače prenehala obstajati. Tožeča stranka je prejela odpoved dne 30.4.2004, torej več kot dva meseca po tem, ko je bilo jasno navedeno dejstvo prenehanja obstoja tožene stranke. Ko je bila tožnici vročena odpoved, je tožena stranka tudi dejansko pričakovala, da bo z iztekom odpovednega roka, to je z 31.5.2004, prenehala poslovati. Odprto je bilo le vprašanje, na kakšen način in kako točno bo do tega prenehanja prišlo. Banka Slovenije je po 20.2.2004 počakala s postopkom stečaja tožene stranke, ker sta tožena stranka in X., d.d., L. sklepali pogodbo o prenosu vseh sredstev in obveznosti, predvsem prenosu nepokrite izgube, ki je na dan prenosa znašala kar 135.000.000 SIT. Če do prenosa ne bi prišlo, bi se zaradi izkazane izgube tožena stranka neizogibno znašla v stečaju. Kasneje pri toženi stranki do sprejema sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku brez likvidacije ni prišlo, vendar tožena stranka tega ni mogla vedeti v naprej in ne more nositi posledic tega. Šele naknadno namreč vse ustanoviteljice tožene stranke niso bile pripravljene na prenehanje po skrajšanem postopku brez likvidacije, brez soglasja vseh pa takšnega postopka ni bilo mogoče izvesti. Kljub temu je bistveno, da je v trenutku vročitve odpovedi tožeči stranki tožena stranka utemeljeno pričakovala, da bodo ustanoviteljice sklep o prenehanju po skrajšanem postopku sprejele najkasneje do

31.5.2004. Povsem neživljenjska je po mnenju tožene stranke interpretacija, da lahko začne teči 30-dnevni odpovedni rok po 1. odst. 108. čl. ZDR šele s sprejemom sklepa ustanoviteljev oz.

članov delodajalca o prenehanju po skrajšanem postopku brez likvidacije. 394. čl. ZGD predpostavlja, da so poplačane vse obveznosti družbe ter urejena vsa razmerja z delavci. Če bi torej tožena stranka še po sprejemu takega sklepa zaposlovala delavce in še poslovala, bi to po naravi stvari pomenilo, da omenjeni pogoj iz ZDR ni mogel biti izpolnjen.

Tožena stranka tudi izrecno zavrača trditev, da je s sklenitvijo pogodbe o prenosu pravic in obveznosti na X., d.d., L. zaobšla

73. čl. ZDR oz., da je zlorabila ta institut. Po pogodbi so namreč na X., d.d., L. prešle samo pravice in obveznosti, delavci pa so bili iz prenosa izključeni. Po sodni praksi je bistveni element prehoda na podlagi 73. čl. ZDR ohranitev identitete prenesenega podjetja, o čemer pa v danem primeru ne more biti govora. Prvič zato, ker do prehoda ni prišlo, drugič pa zato, ker identiteta tožene stranke ni bila ohranjena, saj so se prevzeta sredstva in obveznosti vključila oz. postala del obstoječe družbe

X., d.d., L.. Tudi s povsem praktičnega in logičnega vidika bi bil nesmiseln zaključek, da so delavci po zakonu hkrati s prevzetimi sredstvi in obveznostmi prešli v delovno razmerje k

X. d.d., L.. V takšnem primeru bi jih namreč morala iz poslovnega razloga odpustiti X. d.d., L. saj v poslovni enoti te banke v Murski Soboti dejansko ni večjih potreb po delavcih, kot je trenutno zaposlenih. Banka Slovenije je tudi izvajala nadzor nad usklajevanjem hranilno kreditnih služb in med njimi tožene stranke vse od leta 1999. Ta nadzor še vedno traja, saj ima Banka Slovenije določene pristojnosti v postopku likvidacije tožene stranke. Sodišče ni ugotovilo, ali je pri toženi stranki po izteku odpovednega roka še kaj dela ali ne. Po mnenju tožene stranke je to bistvena okoliščina za presojo obstoja poslovnega razloga. Odločitev sodišča je tudi vsebinsko napačna zaradi tega, ker bi morala tožena stranka ponovno zaposliti tožečo stranko, čeprav je popolnoma jasno, da se nahaja v postopku prisilne likvidacije in dejansko ne posluje več.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da te niso podane.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu vpogledalo vso dokumentacijo v spisu, med drugim tudi listine, za katere tožena stranka trdi, da jih je tožeča stranka pridobila nezakonito in nepooblaščeno. Te listine pa v konkretnem sporu praktično nimajo pomena, saj sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo nanje.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nerazumljiv izrek sodbe, ki naj je ne bi bilo mogoče izvršiti zaradi tega, ker se tožena stranka nahaja v postopku prisilne likvidacije.

Navedeno dejstvo namreč ne onemogoča oz. ne preprečuje vrnitve delavca na delo, saj po pozitivni delovni zakonodaji (ki je usklajena z mednarodnimi konvencijami na tem področju) začetki stečajnih, likvidacijskih in podobnih postopkov za prenehanje delodajalca nimajo več (tako kot pred novim ZDR) za posledico avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oz. odpovedi te pogodbe (103. in 108. čl. ZDR). Če delodajalec oz. v njegovem imenu stečajni ali likvidacijski upravitelj meni, da je zaradi začetka stečajnega oz. likvidacijskega postopka pri delodajalcu nepotrebno delo delavcev, mora tem delavcem (po predvidenem postopku) izrecno odpovedati pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom. Glede na to torej ni ovir za reintegracijo delavcev v delovno razmerje tudi po začetku stečajnih oz. likvidacijskih postopkov. Seveda je pričakovati, da bo po takšni reintegraciji delavcev, razen izjemoma, slej ko prej sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Brez izrecne pisne odpovedi pa kot navedeno delavcem delovno razmerje v takšnih primerih ne more prenehati ne glede na to, če delodajalec dejansko ne posluje več.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval razlogom sodbe v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obšla določbo 73. čl. ZDR. Po tolmačenju tožene stranke bi to namreč pomenilo, da sodišče tožeče stranke ne bi moglo in smelo reintegrirati v delovno razmerje pri toženi stranki. Takšno tolmačenje je napačno. Tožeča stranka bi glede na to, da je uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga, ker je tožena stranka predhodno obšla določbo 73. čl. ZDR, lahko uveljavljala obstoj delovnega razmerja in vzpostavitev delovnega razmerja z novim delodajalcem, to je X. d.d., L.. Vendar pa tega ni bila dolžna storiti in tega tudi ni storila. Zahtevala je reintegracijo le v delovno razmerje pri toženi stranki, kot njenem dosedanjem delodajalcu. Takšno postopanje ni nepravilno, saj je reintegracija v delovno razmerje s toženo stranko dejansko posledica razveljavitve oz. ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tem delodajalcu.

Posledice za tožečo stranko bodo lahko drugačne le v nadaljevanju, saj bo po odločitvi sodišča o reintegraciji tožeče stranke k toženi stranki, ki je v postopku prisilne likvidacije, gotovo prišlo do ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s

103. čl. ZDR. Integracija v delovno razmerje k prevzemniku, to je

X. d.d., L., ne bi imela te posledice. Kot navedeno pa tožeča stranka ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku ni zahtevala, prehod k novemu delodajalcu v skladu s

5. odst. 73. čl. ZDR pa lahko delavec tudi odkloni (čeprav temu lahko sledi izredna odpoved prenosnika). Če delodajalec delavcu nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je obšel oz. ni upošteval določbe o spremembi delodajalca (73. čl. ZDR), moral pa bi postopati v skladu s to določbo, lahko torej delavec zahteva reintegracijo v delovno razmerje k svojemu delodajalcu, lahko pa zahteva vzpostavitev delovnega razmerja pri novem delodajalcu. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP), torej je v konkretnem primeru povsem pravilno vzpostavilo delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki.

V nadaljevanju se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo v obsegu, v katerem ta nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dne 30.4.2004) še niso obstajali poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. so bili ti razlogi neresnični. Kljub temu bo v nadaljevanju pojasnjeno, da ta ugotovitev ne vpliva na drugačno odločitev v zadevi.

Tožena stranka se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicuje tako na obstoj poslovnega razloga za odpoved po 1. alinei 1. odst. 88. čl., kot na določbo 1. odst. 108. čl. ZDR in pri tem tudi v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja kot razlog za odpoved izgube v poslovanju, zmanjšanje obsega poslovanja, negativne trende v poslovanju in neuspešnost prilagoditve tožene stranke ZBan (rok za prilagoditev je bil 20.2.2004) ter napoveduje skorajšnje prenehanje poslovanja tožene stranke.

Navedeni podatki, ki jih je tožena stranka tekom postopka dodatno pojasnila, bi izkazovali obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, vendar pri tem razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 88. čl. ZDR, ne pa po 108. čl. ZDR. Posledica takšne ugotovitve bi bil lahko daljši odpovedni rok za tožečo stranko v skladu z 92. čl. ZDR in ne le 30-dnevni odpovedni rok po 108. čl. ZDR.

Podlaga za zaključek, da se je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki dne 30.4.2004 neutemeljeno sklicevala tudi na 108. čl. ZDR je v tem, da je to določbo povezovala s predvidenim prenehanjem svojega poslovanja po 394. čl. ZGD, vendar do prenehanja tožene stranke na tej podlagi sploh ni prišlo. Postopek prenehanja v skladu s 394. čl. ZGD je bil s pogodbo o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja hranilno kreditne službe z dne 26.2.2004 sicer predviden in ga je tožena stranka navedla tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, vendar se vsi ustanovitelji tožene stranke s tem niso strinjali, to pa je imelo v nadaljevanju (šele nekaj mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi) za posledico tudi začetek postopka prisilne likvidacije tožene stranke na podlagi odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek takšnega postopka s strani Banke Slovenije z dne 22.7.2004. Glede na to se tožena stranka torej v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki neutemeljeno sklicuje na prenehanje tožene stranke po skrajšanem postopku, kar pa, kot navedeno, ne pomeni, da v času odpovedi vendarle ne bi mogli govoriti o obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki.

Kljub navedeni ugotovitvi pritožbenega sodišča o obstoju poslovnega razloga, se pritožbeno sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopala nezakonito, saj je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki in ostalim zaposlenim obšla določbo 73. čl. ZDR o spremembi delodajalca. V takšnem primeru preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku.

Še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki in ostalim zaposlenim sta tožena stranka in X., d.d., L. sklenili pogodbo o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja tožene stranke z dne

26.2.2004, ki sta jo spremenili oz. dopolnili 5.3. in 28.5.2004. Na podlagi te pogodbe naj bi sprva z 31.5.2004, kasneje pa po pogodbi in tudi dejansko s 1.7.2004 prišlo do prenosa pravic in obveznosti tožene stranke na X. d.d., L. pri čemer je bistvenega pomena, da je X. d.d., L. prevzela vse komitente tožene stranke (Banka Slovenije v svojem pojasnilu z dne 9.2.2005 govori o

15.000 varčevalcih), prevzela pa je tudi njene nepremičnine - skoraj polovico poslovne stavbe tožene stranke v Murski Soboti ter poslovni objekt v P.. X. d.d., L. je torej prevzela stranke tožene stranke na lokaciji, na kateri je tožena stranka poslovala s svojimi komitenti in s temi strankami kot banka opravlja iste storitve (morda še v večjem obsegu), kot pred tem tožena stranka.

V pogodbi o prevzemu je navedeno, da X. d.d., L. prevzema do varčevalcev tožene stranke vse obveznosti za tolarske hranilne vloge, za transakcijske oz. osebne račune, varčevalci tožene stranke pa so z dnem prevzema postali varčevalci X. d.d., L..

Že navedeni podatki povsem zadoščajo za zaključek, da sta se tožena stranka in X. d.d., L. dogovorili za prenos, ki izpolnjuje kriterije za uporabo 73. čl. ZDR. Te kriterije je oblikovala tudi sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti (Court of Justice of the European Communities) v zvezi z direktivo 77/187/EEC, direktivo 98/50/EC in zadnjo direktivo 2001/23/EC o približevanju zakonov držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Prav v skladu z zadnjo direktivo je novi ZDR uvedel in uredil institut spremembe delodajalca (73. in 74. čl.). Zaradi usklajenosti navedenih določb našega ZDR z direktivo 2001/23/EC, ki je nadomestila prejšnji direktivi 77/187/EEC oz. 98/50/EC, in kar je bila tudi posledica sodne prakse Sodišča Evropske skupnosti (glej uvodne določbe direktive), tudi naša zakonodaja zahteva enako tolmačenje teh določb oz. v konkretnem primeru določbe o tem, kaj se šteje za prenos podjetja v skladu s 1. odst. 73. čl. ZDR.

Evropsko sodišče je kriterije za opredelitev prenosa podjetja izoblikovalo v sodni praksi, iz katere izhaja, da se je odločilo za široko interpretacijo. Osnovna značilnost prenosa je dejansko ohranitev identitete podjetja in sprememba identitete nosilca podjema - delodajalca. V primeru Spijkers (Spijkers V. Gebroeders Benedik Abattoir, Case 24/85 (1986) ECR, page 1119) je mogoče razbrati kriterije za opredelitev prenosa podjetja v smislu direktive, in sicer: vrsta podjetja ali obrata, ali so prenesene stavbe in nepremičnine, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino zaposlenih, ali so prenesene stranke, stopnja podobnosti med dejavnostmi, ki so se opravljale pred prenosom in po njem ter čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Kasneje se je sodišče odločilo za še širšo interpretacijo prenosa, pri čemer je kot odločilni kriterij štelo ohranitev identitete podjetja v smislu dejanskega nadaljevanja ali ponovnega začetka opravljanja enake ali podobne dejavnosti. V primeru Schmidt (C. Schmidt v. Spar - und Leihkasse der fruheren Amter Bordesholm, Kiel und Cromshage, Case 392/92 (1994) ECR, page I-1311) je sodišče dogovor o prenosu opravljanja pomožne dejavnosti čiščenja, ki jo je pred prenosom opravljala ena sama delavka, štelo za prenos obrata v smislu direktive. V primeru Merckx and Neuhuys v Ford Motors (Cases 171/94 and 172/94 (1996), page I-01253) je sodišče iz enakega razloga za prenos štelo situacijo, v kateri je ena družba prenehala prodajati avtomobile, priporočila svojim strankam drugo družbo, ki je tudi zaposlila neke delavce prve družbe in začela prodajati avtomobile, pa čeprav v drugih prostorih, le z nekaj delavci prve družbe in brez pogodbe med obema družbama.

Glede na navedeno je v konkretni zadevi jasno, da je med toženo stranko in X., d.d., L. dejansko prišlo do prenosa podjetja v smislu direktive oz. (po direktivi prevzete) določbe 73. čl. ZDR.

X. d.d., L. je kot rečeno prevzela vse komitente tožene stranke, posle opravlja na istem področju, prevzela je tudi poslovne prostore tožene stranke, sicer pa po razpisu delovnih mest tudi tri zaposlene pri toženi stranki. Identiteta podjetja v smislu 1. odst. 73. čl. je bila ohranjena, kar pomeni, da bi X. d.d., L. morala prevzeti tudi ostale zaposlene pri toženi stranki, in sicer neposredno že na podlagi pogodbe o prenosu pravic in obveznosti. Na takšen zaključek ne vpliva določba prvotne pogodbe o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja tožene stranke, po kateri X. d.d., L. prevzame direktorico tožene stranke in največ štiri delavce tožene stanke za nedoločen čas (11. čl. prvotne pogodbe), niti dejstvo, da sta s kasnejšim dodatkom k pogodbi tožena stranka in X. d.d., L. določili, da tožena stranka ureja delovna razmerja svojih delavcev samostojno in na lastno odgovornost, torej brez vsakršnega sodelovanja X. d.d., L. (4. čl. dodatka 2 k pogodbi z dne 28.5.2004). V primeru prenosa podjetja v smislu 1. odst. 73. čl. ZDR se namreč stranke pogodbenice ne morejo izogniti obveznosti iz te kogentne določbe ali te obveznosti obiti. To v nadaljevanju pomeni, da bi morala prevzemnica - X. d.d., L. prevzeti vse delavce tožene stranke.

Prav zaradi tega ni bilo podlage, da je tožena stranka delavcem, med njimi tožeči stranki, odpovedala pogodbo o zaposlitvi in s tem, kljub utemeljitvi poslovnega razloga za to odpoved, nezakonito obšla določbo 73. čl. ZDR. Nasprotne pritožbene navedbe so glede na pojasnjeno neutemeljene.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.