Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ni sprejelo dokaznega sklepa glede dokaznih predlogov - spornih listin, ki jih je tožnica priložila k pripravljalni vlogi, toženki pa sta ugovarjali prekluzijo. Dopustno je, da se dokazni sklep z naroka za glavno obravnavo (287. člen ZPP) v sodbi dopolni. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, s čimer je smiselno zavrnilo tudi navedeni ugovor toženk. Sicer pa se na sporne listine pri oblikovanju dokazne ocene niti ni posebej sklicevalo. Dejstvo, da dokaznega sklepa o dopustitvi izvedbe navedenih listinskih dokazov ni sprejelo do konca glavne obravnave, ne vpliva na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zneski od 3. do 7. alineje I. točke izreka znižajo, tako da se glasijo: - za julij 2010 v višini 110,12 EUR (namesto 318,69 EUR), - za avgust 2010 v višini 12,48 EUR (namesto 316,15 EUR), - za september 2010 v višini 12,48 EUR (namesto 234,81 EUR), - za oktober 2010 v višini 12,48 EUR (namesto 302,21 EUR), - za november 2010 v višini 12,48 EUR (namesto 153,47 EUR), višji tožbeni zahtevki za plačilo razlike v plači za navedene mesece (od julija do novembra 2010) ter zahtevka za plačilo razlike v plači za december 2010 in januar 2011 pa se zavrnejo.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Prva in druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prva in druga toženka dolžni solidarno za tožnico obračunati razlike plač za čas od 1. 5. 2010 do 31. 10. 2013 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od teh zneskov obračunati in plačati predpisane dajatve, tožnici pa izplačati mesečne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh (točka I izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna za tožnico obračunati razlike plač za čas od 1. 11. 2013 do 28. 2. 2015 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od teh zneskov obračunati in plačati predpisane dajatve, tožnici pa izplačati mesečne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da sta prva in druga toženka dolžni tožnici solidarno plačati razliko povračila stroškov za prehrano med delom za avgust 2010 v znesku 24,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 do plačila (točka III izreka) ter še razlike povračil stroškov za prevoz na delo in z dela za mesece od maja 2010 do aprila 2013, v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh (točka IV izreka). Drugi toženki je naložilo plačilo stroškov prevoza na delo in z dela za čas od novembra 2013 do novembra 2014, v zneskih razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (V. točka izreka). Prvi in drugi toženki je naložilo še solidarno plačilo razlike regresov za letni dopust za leto 2010, 2011, 2012 in 2013, v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, z odvodom davka in izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v navedenih letih do plačila (VI. točka izreka), drugi toženki pa je naložilo obračun razlike regresa za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 110,84 EUR, za leto 2015 pa v bruto znesku 13,20 EUR, z odvodom davkov in izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7 2014 oziroma 2. 7. 2015 do plačila (točka VII izreka), nadalje obračunati odpravnino v višini 985,92 EUR bruto, od tega plačati predpisane dajatve in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2015 do plačila, ter še odškodnino za čas odpovednega roka v višini 821,60 EUR bruto, od tega plačati predpisanih dajatve in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2015 do plačila (točka IX izreka). Kar je zahtevala tožnica več in drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka X izreka). Odločilo je še, da sta prva in druga toženka dolžni tožnici nerazdelno plačati stroške postopka v višini 105,60 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, 863,45 EUR za izvedbo dokaza z izvedencem pa sta dolžni nerazdelno nakazati na račun Delovnega sodišča v Mariboru (točka XI izreka).

2. Prva in druga toženka se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP pritožujeta zoper celotno točko I in točko II izreka, čeprav določene obveznosti priznavata, ne pritožujeta se zoper točko III izreka, delno pa se pritožujeta zoper točko IV in delno zoper točko V izreka, v delu, kjer je razsojeno več, kot je tožnica zahtevala. Zoper točki VI in VII se toženki ne pritožujeta, pritožujeta pa se zoper točki VIII in IX ter zoper odločitev o stroških postopka v točki XI izreka sodbe. Sprejemata obrazložitev sodišča, da je druga toženka solidarno odgovorna za obveznosti prve toženke in se glede tega ne pritožujeta. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je prebralo vse listine, ki sta jih predložili stranki, pri tem pa na naroku ni sprejelo dokaznega sklepa, da se kot dokaz dovolijo in pogledajo listine, ki jih je predložila tožnica po prvem naroku za glavno obravnavo. Gre za dokaze, ki jih je tožnica predložila z vlogo dne 7. 11. 2016 in glede katerih sta toženki ugovarjali prekluzijo. Na obravnavi 10. 11. 2016 je sodišče sprejelo dokazni sklep o tem, katere priče bo zaslišalo, odločanje o ostalih dokazih si je pridržalo, na kasnejših narokih pa ni sprejelo dodatnega dokaznega sklepa, da se navedene listine upoštevajo kot dokaz. Sodišče je del zahtevka iz naslova nadur samovoljno združilo z zahtevkom iz naslova premalo izplačanih plač. Sodilo je preko zahtevka. Brez podrobnega pregleda sodbe ni mogoče ugotoviti, katerim delom zahtevka je ugodeno, katerim pa ne. Zahtevki tožnice se niso nanašali na nadure. Tožnica v dopisu z dne 23. 2. 2015 ni navedla, da delodajalca opozarja v smislu 111. člena ZDR-1. Tudi ta dopis ni bil istočasno posredovan inšpektoratu za delo. Menita, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delavca po 111. in 47. členu ZDR-1, zaradi česar je odpoved nezakonita. Višina premalo izplačane plače je bila sporna, poleg tega je šlo za nizek znesek, ki ne more predstavljati razloga za odpoved. Glede na 368. člen OZ je sodišče zmotno štelo, da je dopis, s katerim je tožnica pozvala drugo toženko k izpolnitvi zahtevka, pomenil pretrganje zastaranja. Nadalje pritožba navaja, da tožnica ni izkazala, da bi bile nadure, katerih plačilo zahteva, dejansko opravljene ter da je izvedensko mnenje v tem delu narejeno na napačnih postavkah. Glede dela v nedeljo in nočnega dela tožene stranke navajata, da je del zahtevka utemeljen oziroma izračun priznavata, glede boleznine in refundacij pa vztrajata, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, zaradi česar sodišče zahtevku v zvezi s tem ne bi smelo ugoditi. Glede nadur izpostavljata izpoved tožnice v zvezi z beleženjem ur. Iz njene izpovedi izhaja, da si evidence ni vodila za vsak dan, tudi za nekaj let nazaj ne. Glede določenih mesecev je izračun tožnice napačen, in sicer za nekatera časovna obdobja v letih 2010, 2011 in 2014 izračun ne upošteva njene odsotnosti z dela v tem obdobju, kar izhaja iz plačilnih list oziroma podpisanih vlog za izrabo dopusta. Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da razveljavi točki I in II izreka ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, spremeni točko IV izreka tako, da se znesek 7,56 EUR za oktober 2011 zniža na znesek 2,52 EUR in znesek 27,46 EUR za januar 2013 na znesek 16,12 EUR. Nadalje predlaga, da se spremeni točka V izreka tako, da se znesek 20,77 EUR za januar 2014 zniža na znesek 19,32 EUR, znesek 19,94 EUR za september 2014 pa na 15,58 EUR, ter da se zavrne zahtevek v točkah VIII in IX izreka, pa tudi zahtevek za plačilo nadur, ki je zajet pod točko I izreka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na plačilo nadur od julija 2010 do januarja 2011, saj je v tem delu glede zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Napačno je stališče pritožbe, da bi morala tožnica v dopisu - zahtevku za neizplačano razliko plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2015 - navesti, da gre za zahtevek iz 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ter da je o kršitvah sočasno pisno obvestila inšpektorat za delo. Iz določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1 navedeno ne izhaja, pač pa zadošča, da delavec delodajalca pisno opomni na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorat za delo. Zato dopis, kot ga je tožnica posredovala drugi toženki, ustreza pogoju za kasnejšo podajo izredne odpovedi delavca. Dejstvo, da je tožnica inšpektorat za delo obvestila nekaj dni kasneje, vendar pred podajo izredne odpovedi, prav tako ne pomeni, da je odpoved nezakonita. V zvezi z vsebinsko presojo razloga za izredno odpoved, to je izplačevanja bistveno nižje plače, je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da druga toženka ni v roku izpolnila obveznosti, temveč je šele po poteku roka tožnici odgovorila ter delno priznala napako pri obračunu plače, v višini 181,00 EUR. Druga toženka neutemeljeno navaja, da so dolgovani zneski v prenizki višini, da bi predstavljali resnen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz dosojenih zneskov razlike v plači je razvidno, da je podan razlog za odpoved po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo. V posledici pravilne presoje, da je tožničina izredna odpoved zakonita, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1. 6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ni sprejelo dokaznega sklepa glede dokaznih predlogov - listin (A32 - A39), ki jih je tožnica priložila k pripravljalni vlogi z 7. 11. 2016, toženki pa sta ugovarjali prekluzijo. Dopustno je, da se dokazni sklep z naroka za glavno obravnavo (287. člen ZPP) v sodbi dopolni. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, s čimer je smiselno zavrnilo tudi navedeni ugovor toženk. Sicer pa se na sporne listine pri oblikovanju dokazne ocene niti ni posebej sklicevalo. Dejstvo, da dokaznega sklepa o dopustitvi izvedbe navedenih listinskih dokazov ni sprejelo do konca glavne obravnave, ne vpliva na zakonitost sodbe.

7. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe, da je odločitev sodišča nejasna, da je sodišče samoiniciativno združilo dele tožbenih zahtevkov, ki so v tožbi drugače oštevilčeni oziroma prikazani in da je odločalo preko tožbenega zahtevka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica na naroku za glavno obravnavo 29. 8. 2017 - potem, ko je izvedenec finančne stroke izdelal mnenje in ugotovil vsa prikrajšanja tožnice iz delovnega razmerja - navedla, da se strinja z izračuni izvedenca in da je pripravljena s posebno vlogo svoj dotedanji tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi izračunom izvedenca. Toženki sta na vprašanje sodišča, ali želita nov tožbeni zahtevek ali pa odločitev prepuščata sodišču, odgovorili, da posebnega novega zahtevka ne potrebujeta in odločitev prepuščata sodišču. Iz navedenega izhaja, da sta toženki soglašali, da tožnici ni treba s posebno vlogo prilagajati zahtevka, čeprav je bila to pripravljena storiti, zaradi česar je šteti, da je tožbeni zahtevek prilagojen izračunu izvedenca. Zato se toženki v pritožbi ne moreta uspešno sklicevati na to, da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka, ko je pri odločanju upoštevalo okvir izvedenega mnenja. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje nejasna oziroma nepregledna, ker dosojeni zneski po posameznih točkah izreka sodbe ne sledijo tožbenemu zahtevku iz tožbe. Izvedenec je posamezna prikrajšanja, ki jih je tožnica v tožbi uveljavljala ločeno, združil v znesek skupnega prikrajšanja, kar pa je mogoče v celoti preizkusiti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožnica podati posebne trditve glede boleznine in posledično refundacije. Tožnica je uveljavljala razlike v plači oziroma nadomestila plače, v katerih so zajete tudi navedene postavke. Razliko v plači oziroma nadomestilo plače je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo, upoštevajoč izvedensko mnenje, kot ključni dokaz v tem postopku.

8. Toženki pa utemeljeno navajata, da je del tožbenega zahtevka za plačilo nadur zastaran. Dopis tožnice drugi toženki z dne 23. 2. 2015 ni povzročil pretrganja zastaranja. Glede na 368. člen Obligacijskega zakonika (OZ. Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) je za presojo ugovora zastaranja bistveno, ali je bila tožba oz. sprememba tožbe (za plačilo nadur) vložena znotraj splošnega zastaralnega roka petih let. Ker je tožnica nadure uveljavljala šele z razširitvijo zahtevka dne 29. 2. 2016, je terjatev za plačilo nadur od julija 2010 (v maju in juniju 2010 nadur tožnica po ugotovitvah izvedenca ni opravila) do vključno januarja 2011 zastarana. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je dosojene zneske prikrajšanj pri plači za čas od julija do novembra 2010 znižalo tako, da je odštelo prisojene zneske nadur, zahtevek za plačilo razlike v plači za december 2010 in januar 2011 pa v celoti zavrnilo, saj se ugotovljeno prikrajšanje pri plači za ta dva meseca nanaša izključno na nadurno delo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da prikrajšanje za julij 2010 (3. alineja točke I izreka sodbe) znaša 318,69 EUR. Ker je zahtevek za plačilo nadur (v višini 208,57 EUR) zastaral, se dosojeni znesek zniža na 110,12 EUR. Za avgust 2010 (4. alineja točke I izreka sodbe) je izvedenec izračunal prikrajšanje v višini 316,15 EUR, kar se upoštevajoč zastarani del (303,67 EUR), zniža na 12,48 EUR. Za september 2010 (5. alineja točke I izreka sodbe), znaša skupni znesek prikrajšanja 234,81 EUR, znižano za zastarani del (222,33 EUR) pa 12,48 EUR. Za oktober 2010 (6. alineja točke I izreka sodbe) znaša skupni znesek prikrajšanja 302,21 EUR, znižano za zastarani del (289,73 EUR) pa 12,48 EUR. Za november 2010 (7. alineja točke I izreka sodbe) znaša skupni znesek prikrajšanja 153,47 EUR, znižano za zastarani del (140,99 EUR) pa 12,48 EUR. Kot omenjeno zgoraj, se prikrajšanje za december 2010 v višini 88,18 EUR in za januar 2011 v višini 221,56 EUR nanaša izključno na nadure, zato je zahtevek iz naslova teh dveh mesecev v celoti neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je glede nadur ugotovilo, da so delavci pri toženi stranki delali po 15 ur na dan. Iz izpovedi tožnice izhaja, da je obstajala posebna evidenca prisotnosti na delu, ki so jo pisali delavci, na koncu vsakega meseca pa je bila uničena tako, da so jo vrgli v peč. Glede na to, da toženki nista predložili evidenc prisotnosti na delu, čeprav bi takšne evidence morali voditi, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnice, ki je sama pripravljala urnike za ostale zaposlene, in A.A., pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala nadure v obsegu, kot jih je ugotovil tudi izvedenec. V zvezi z odločitvijo o nadurah toženki nista dokazali, da je tožnica delala v neenakomerno razporejenem delovnem času, niti da bi lahko opravljene ure koristila kot proste ure. Tožnica tudi ni mogla ur, ki jih je opravila na državni praznik, porabiti kot proste ure, zato pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje tudi glede prisojenega dodatka za delo na državni praznik. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj bi tožnica napačno prikazovala nadure, glede leta 2010 zaradi zgoraj ugotovljenega zastaranja niso bistvene, glede leta 2014 pa je odločilno, da je izvedenec odsotnost z dela upošteval pri izračunu prikrajšanja iz naslova nadur. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Za presojo dokazne ocene ni pomembno, da je tožnica plačilo nadur uveljavljala kasneje kot druga prikrajšanja pri plači. To samo zase ne pomeni, da nadure niso bile opravljene.

10. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi v manjšem delu ugodilo ter sodbo v točki I izreka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, kar pa ni vplivalo na odločitev o stroških postopka. V preostalem pa je, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker sta toženki s pritožbo uspeli le v sorazmerno majhnem delu, sami krijeta svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).