Jedro

Tožnikom je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi poteka časa, za katerega so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je tožnike pisno obvestila, da jim po poteku določenega časa ne bo podaljšala pogodbe o zaposlitvi in ti v roku 30 dneh od prejema pisnega obvestila niso zahtevali sodnega varstva v zvezi z ugotovitvijo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (čl. 204/3 ZDR). Tožbo so vložili šele po dveh letih. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu primarnih zahtevkov, s katerimi so tožniki uveljavljali transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Tožnikom je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR). Za takšne načine prenehanje pogodbe o zaposlitvi ZDR ni predvideval pravice do odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbe v delu primarnih zahtevkov, kjer so tožniki zahtevali ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala po samem zakonu v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu primarnih zahtevkov in podrednih zahtevkov, ko je tožnik A.A. uveljavljal izplačilo odpravnine v bruto znesku 7.586,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 do plačila in plačilo odškodnine v znesku 7.586,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 do plačila; tožnik B.B. izplačilo odpravnine v bruto znesku 7.830,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 dalje do plačila ter odškodnino v znesku 7.586,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 do plačila; tožnik C.C. odpravnino v bruto znesku 7.830,93 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2010 dalje do plačila ter odškodnino v znesku 7.586,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 7. 2010 dalje do plačila; tožniku D.D. odpravnino v bruto znesku 7.830,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 dalje do plačila ter odškodnino v znesku 7.586,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 dalje do plačila ter tožnik E.E. odpravnino v bruto znesku 7.830,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 dalje do plačila ter odškodnino v znesku 7.586,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevke tožnikov, da jim je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške (II. točka izreka). Odločilo je, da so tožniki dolžni povrniti toženi stranki njene stroške postopka in sicer vsak v znesku 177,34 EUR (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navajajo, da so bili tožniki pri toženi stranki zaposleni več kot 30 let ter gre za nepretrgano delo, kar po samem zakonu pomeni, da so imeli pri toženi stranki vzpostavljeno delovno razmerje in pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Posledice nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas nastopijo po samem zakonu, kar pomeni, da tožniki dejansko niso imeli pri toženi stranki sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, pač pa za nedoločen čas. Glede na to, da je bil nad družbo F. d.o.o., pri kateri so bili nazadnje zaposleni tožniki, začet postopek prostovoljne likvidacije in je bila naknadno ta družba pripojena k sedanji toženi stranki, je tožnikom prenehalo delovno razmerje na podlagi obvestila tožene stranke in odjave iz zavarovanja. Tožena stranka je torej tožnikom podala ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v obliki obvestila o prenehanju sklenjenih pogodb o zaposlitvi, zato je potrebno šteti, da jim je na tej podlagi prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki, saj so imeli pri toženi stranki po samem zakonu sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka jim je zato dolžna izplačati odpravnine, ker so bili pri toženi stranki zaposleni več kot 30 let. Vsak od tožnikov je imel osebno delovno dovoljenje in so ves čas opravljali delo na istem delovnem mestu, kar pomeni, da je v njihovih primerih prihajalo do tako imenovanega nedopustnega veriženja in kopičenja več pogodb o zaposlitvi za določen čas na istem delovnem mestu ter tako ni bil dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas povečan obseg dela, pač pa nezakonito in nepravilno ravnanje tožene stranke kot delodajalca, ki je s tem kršil pravice delavcev. Tožena stranka je ravnala nepravilno in nezakonito, ker tožnikom ni podala pisne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pač pa zgolj obvestilo, da so omenjene sporne pogodbe sklenjene za določen čas ter ne bodo podaljšane. S takšnim ravnanjem je tožena stranka storila kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1, pri čemer je vsak od tožnikov podal zoper toženo stranko kazensko ovadbo pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novem mestu. Očitek protipravnosti je ravno v tem, da je tožena stranka kot delodajalec tožnike spravila v zmoto in tudi kršila Zakon o delovnih razmerjih v njihovo škodo, ker ni z njimi sklenila pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnikov v pritožbi in navedla, da so prezrli dejstvo, da jim je delovno razmerje prenehalo zakonito s potekom časa, za katerega so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas se ne transformirajo v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zgolj na podlagi zakona, v kolikor delavec tega izrecno ne uveljavlja v sodnem postopku. Dokler ni v sodnem postopku ugotovljena nezakonitost pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, so veljavne in sicer v obsegu kot so bile sklenjene. Tožena stranka je sodišču predlagala, da pritožbo tožnikov zavrne kot neutemeljeno in jim naloži v plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o utemeljenosti zahtevkov po višini. Bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in da ima razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo, ali so tožbeni zahtevki tožnikov utemeljeni po višini glede na to, da je zavrnilo zahtevke za izplačilo odpravnine in odškodnine, zato tudi ni bilo dolžno ugotavljati, ali so zahtevki po višini utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikom delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v mesecu juliju 2010 in sicer zaradi poteka časa, za katerega so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je tožnike pisno obvestila, da jim po poteku določenega časa ne bo podaljšala pogodbe o zaposlitvi in ti v roku 30 dneh od prejema pisnega obvestila niso zahtevali sodnega varstva v zvezi z ugotovitvijo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V kolikor se tožniki niso strinjali z načinom prenehanja delovnega razmerja, bi morali ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni, od dneva vročitve oziroma od dneva, ko so izvedeli za kršitev pravic pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji, v nadaljevanju ZDR). Rok 30 dni iz tretjega odstavka 204. člena ZDR je izključevalni (prekluzivni rok), kar pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na ta rok in z njegovim potekom preneha pravica zahtevati sodno varstvo. Najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko so tožniki zvedeli za kršitev pravic, to pa je bilo najkasneje z dnem vročitve obvestila o prenehanju delovnega razmerja, bi morali zahtevati sodno varstvo. Tožniki pa so tožbo vložili šele po dveh letih, potem ko jim je prenehalo delovno razmerje in zahtevali plačilo odpravnine, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu primarnih zahtevkov, s katerimi so tožniki uveljavljali transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnikov, da so imeli pri toženi stranki že po samem zakonu sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in je zato ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je podala tožena stranka tožnikom v obliki obvestila o prenehanju sklenjenih pogodb o zaposlitvi, potrebno upoštevati kot odpovedi iz poslovnega razloga in so zato tožniki upravičeni do odpravnin. Glede na to, da so tožniki zamudili 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnikov pri toženi stranki, sodišče prve stopnje ne more presojati zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. O tem bi sodišče prve stopnje lahko odločalo po vsebini le, če bi tožniki pravočasno uveljavljali sodno varstvo.

Pravilno je zato sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov za izplačilo odpravnine, glede na to, da so imeli tožniki sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas in ker ZDR-1 v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnikom še ni veljal. V spornem času je ZDR v 109. členu določal pravico do odpravnine in sicer, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Tožnikom pa je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR) in za takšne načine prenehanje pogodbe o zaposlitvi ZDR ni predvideval pravice do odpravnine. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter spremembi delodajalca v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR. Ker dolžnosti izplačila odpravnine za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ZDR ni določal, prav tako tudi ne panožna kolektivna pogodba, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnikom, ni pravne podlage za ugoditev tožbenim zahtevkom za izplačilo odpravnine in zato je sodišče pravilno zahtevek tožnikov zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožniki niso dokazali, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je z njimi sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 6. in 7. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), se do njih pritožbeno sodišče ni opredelilo. Prav tako tožniki ne navajajo nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi omajali izpodbijano sodbo, in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni za pravilno odločitev v tem sporu v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.