Jedro

Po določbi 1. odstavka 213. člena ZUP se v izreku, ne pa (zgolj) v obrazložitvi, odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Ker tožena stranka v izreku ni odločila o zahtevkih tožnika v zvezi s točkama F. in E. njegove vloge, je to bistvena kršitev določb postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Eko sklada, Slovenski okoljski javni sklad, št. 36004-4213/2010-8 S1 z dne 23. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad na podlagi prvega odstavka 146.g člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08 in 108/09; v nadaljevanju ZVO-1) in 10. člena Splošnih pogojev poslovanja Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada ter na osnovi vloge tožnika, ki jo je vložil za pridobitev sredstev na Javnem pozivu za nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb 4SUB-OB10, izdal odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude in sicer da je tožnik upravičen do spodbude v obliki nepovratnih sredstev v višini do: 1.349,00 EUR za novo naložbo v ukrepe C. in G. po 1. točki izreka odločbe. V nadaljevanju odločbe je med drugim določeno, da za dodelitev nepovratne finančne spodbude Eko sklad in imetnik pravice do nepovratne finančne spodbude iz prejšnje točke (v nadaljevanju: prejemnik) skleneta pogodbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude (v nadaljevanju: pogodba). Ta odločba šteje kot poziv k podpisu pogodbe, ki je priložena tej odločbi v dveh izvodih, zato se mora prejemnik nanjo odzvati in v roku 15 dni od prejema odločbe Eko skladu predložiti en ustrezno podpisan izvod pogodbe oziroma v primeru napačnih podatkov o prejemniku, sporočiti Eko skladu pravilne podatke za sklenitev pogodbe, sicer se bo štelo, da je umaknil vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude. Rok za zaključek naložbe je 6 mesecev od dneva sklenitve te pogodbe. V primeru zamude roka iz prejšnjega stavka pravica do nepovratne finančne spodbude preneha. Prejemniku se po pravočasni in ustrezni izvedbi naložbe izplača nepovratna finančna spodbuda v višini največ 25% dejanskih priznanih stroškov naložbe, v roku 30 (tridesetih) dni, po predložitvi v izreku odločbe opredeljenih dokazil. V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da se je vloga tožnika nanašala na več ukrepov, ki so v obrazložitvi našteti in med njimi sta tudi ukrepa pod točkama E. in F. Ob pregledu vloge je bilo ugotovljeno, da je vlagatelj dne 3. 7. 2010 priporočeno na pošto oddal vlogo na javni poziv za ukrep A (vgradnja solarnega ogrevalnega sistema), E (zamenjava zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe), F (toplotna izolacija stavbe pri obnovi eno ali dvostanovanjske stavbe) ter G (toplotna izolacija strehe oziroma podstrešja pri obnovi eno ali dvostanovanjske stavbe). Organ navaja, da se naložba pri ukrepu E zavrne in pred tem navaja razloge za zavrnitev. Vlagatelj je podal vlogo tudi za ukrep F – toplotna izolacija stavbe pri obnovi eno ali dvostanovanjske stavbe. Iz priloženega računa št. 300030/2010 z dne 30. 4. 2010, izvajalca A.A. s.p., je razvidno, da je izolacija stanovanjskega objekta že bila izvedena pred oddajo vloge, zato se vloga za ukrep F zavrne.

V tožbi tožnik pravi, da je ugotovitev pri ugotavljanju pravice o dodelitvi nepovratne finančne spodbude napačna v naslednjih segmentih:

1. točka (F) toplotna izolacija stavbe pri obnovi dvostanovanjske stavbe, kjer je bila vloga zavržena zaradi navedbe, da je bila izolacija že izvedena pred oddajo vloge dne 3. 7. 2010, kar je napačno, saj je bila izvedena šele dne 26. 9. 2010. Določena dela so bila dejansko opravljena pred zaprosilom za adaptacijo (odstranitev oken, in strojnih inštalacij), nikakor pa ne izvedba fasade, kot je to navedeno v odločbi. Prepričan je, da je s svojo izjavo, izjavo izvajalca ter listinsko dokumentacijo (potni nalogi) dejansko dokazal, da se je izvedba fasade končala dne 26. 9. 2010 in to je po oddaji vloge, ki je bila 3. 7. 2010. V svojem dopisu Eko skladu (pošilja v prilogi) je tudi navedel, da bi bilo skrajno smešno in ekonomsko neupravičeno, da bi najprej odstranili okna, postavili oder in dokončali fasado nato vzidali nova okna in police ter nato še enkrat postavili oder ter popravili fasado okoli zunanjih špalet oken. Javni poziv za leto 2010 je bil nekoliko nenavaden, saj so bili vsi javni pozivi za naslednje leto objavljeni konec leta, tako da si je lahko izvajalec pridobil ustrezne predračune, ter načrtoval ustrezno izvedbo z materiali. Kot dokaz prilaga obvestilo za javni poziv za leto 2011, ko je bil poziv objavljen v Ur. l. RS št. 110 z dne 31. 12. 2010 (6SUB-OB11 in 7SUB-OB11). Zaradi zgornje obrazložitve in dejansko izvedenih del v mesecu septembru je upravičen do naslednje subvencije po razpisnih pogojih za dvostanovanjsko stavbo in sicer 25% stroškov naložbe in ne več kot 12 EUR na m2, za 400 m2. Misli, da je upravičen do izplačila nepovratnih sredstev za pogoje (F) v višini 3.396,00 EUR, saj je bila izolacija izvedena po 3. 7. 2010. Glede 2. točke (E) z- menjava zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske hiše izvajalca B. d.o.o., pa pravi, da je upravičen do izplačila nepovratnih sredstev za pogoje € v višini 1.021,50 EUR in to v tožbi argumentira. Tako meni, da je skupaj upravičen še za 4.417,50 EUR (1021,50 + 3.396,00).

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je tožnik pridobil pravico do nepovratne finančne spodbude za ukrepa C in G, medtem ko je bila njegova vloga v delu, ki se nanaša na ukrepa E in F zavrnjena.

V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da je podpisal in oddal pogodbo z dne 11. 3. 2011, vendar šele po tem, ko je dne 28. 2. 11 pojasnil, da bo njihovo odločitev izpodbijal na Upravnem sodišču in želi fotokopirati dokumentacijo. Tako nikakor ne drži izjava, da se je strinjal z zavrnitvijo ukrepov pod E in F, kot navaja tožena stranka na koncu odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Iz vsebine tožbe, vključno z odstavkom v zvezi z odobritvijo subvencije iz točke G izpodbijane odločbe, je nedvoumno razvidno, da tožnik vlaga pravno sredstvo oziroma da uveljavlja sodno varstvo (na podlagi 4. odstavka 146g. in 146i. člena ZVO-1) zoper odločitev tožene stranke v zvezi s točkama F. in E iz izpodbijane odločbe. Vendar pa negativna odločitev v zvezi z vlogo tožnika za ukrepe pod točkama F. in E. samo implicitno izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa nedvoumno izhaja, da naj bi bila vloga tožnika v navedenih dveh elementih zavrnjena. V predmetni zadevi zato ne gre za molk organa, ampak se odločitev tožene stranke o zavrnitvi vloge tožnika v zvezi s točkama F. in E. nahaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Takšno odločanje ni v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki se uporablja v tovrstnih zadevah (3. odstavek 146d. člena ZVO-1). Kajti po določbi 1. odstavka 213. člena ZUP se v izreku, ne pa (zgolj) v obrazložitvi, odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank; izrek pa mora biti kratek in določen (6. odstavek 213. člena ZUP). Ker tožena stranka v izreku ni odločila o zahtevkih tožnika v zvezi s točkama F. in E. njegove vloge, je to bistvena kršitev določb postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (3. odstavek 27. člena ZUS-1). Ker ZVO-1 v primeru javnega poziva dopušča celo spremembo zahtevka po oddaji vloge in ker po Splošnih pogojih poslovanja tožena stranka mora v primeru nepopolne ali nerazumljive vloge pozvati vlagatelja na dopolnitev vloge (1. odstavek 13. člena), bo tožena stranka v ponovnem postopku morala upoštevati in v dokazno oceno vključiti argumente tožnika iz tožbe v upravnem sporu glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev spodbude v zvezi s točkama E. in F., tako da bo tožnik smiselno imel možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o pravno relevantni oziroma ključni sporni okoliščini za odločanje o predmetni spodbudi v konkretnem primeru. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).