Jedro

Ker je tožena stranka na podlagi sklenjenih koncesijskih pogodb poslovala skoraj celo desetletje, ni mogoče govoriti o začasnosti njene temeljne dejavnosti, ki bi utemeljevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena brez utemeljenega razloga, pa se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato je tožnica zaposlena pri toženi stranki tudi po 1.1.2006 (točka 1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji obračuna vse plače za čas od 1.1.2006 dalje, do ponovne zaposlitve in ji po predhodnem obračunu in odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje, do plačila (točka 2 izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke, ki jih je odmerilo v znesku 177.457,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (točka 3.a izreka). Delno je zavrnilo stroškovni del tožbenega zahtevka in sicer glede izpolnitvenega roka (točka 3.b izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo - Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenih razlogov za sklepanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in da je tožnica opravljala delo fotokopiranja, ki je predstavljalo 70% vsega opravljenega dela tožnice in da je posredovanje dela dijakom in študentom predstavljalo manjši del njenih delovnih obveznosti. Tožena stranka je takim navedbam tožnice izrecno oporekala in navajala, da niso resnične. Sodišče prve stopnje je v tem delu neutemeljeno verjelo izpovedi tožnice, ne da bi dokazno oceno ustrezno obrazložilo, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Obseg delovnih nalog je bil tožnici določen v pogodbi o zaposlitvi. Če je tožnica opravljala dela, ki niso sodila v opis njenega delovnega mesta, tega ni delala zato, ker bi ji tako naročila tožena stranka in tožnica tega niti ne zatrjuje.

Pritožba nadalje opozarja, da je stališče prvostopnega sodišča v zvezi s t.i. verižnim sklepanjem pogodb o zaposlitvi v nasprotju s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1209/2004 z dne 26.1.2006, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je izkazana začasnost dela in s tem sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, v primeru dejavnosti, ki je vezana na sklepanje koncesijskih pogodb s strani pristojnega ministrstva. Jasno je namreč, da je bila tožena stranka, ki že več let opravlja delo posredovanja dela študentom in dijakom, vezana na odločitev pristojnega ministrstva, da z njo sklene koncesijsko pogodbo. Vsakokratna sklenitev nove koncesijske pogodbe tako predstavlja začasno povečan obseg dela in s tem utemeljen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri tem ni pomembno, ali je dejavnost, ki je vezana na koncesijo, temeljna dejavnost tožene stranke, ali ne.

Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno presodilo, da je tožnica v decembru 2004 sklenila s toženo stranko predpogodbo o zaposlitvi za čas od 1.1.2005 dalje. Pooblaščenec tožnice je namreč konec leta 2004 zatrjeval, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1.1.2005, do 31.12.2005 zato predstavlja pogodbo med strankama o mirni ureditvi spornih razmerij. S podpisom te pogodbe je tožena stranka pristala, da tožnica še eno leto opravlja delo. Sicer pa ZDR ne pozna pojma predpogodbe o zaposlitvi.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica v januarju 2006 delala pri toženi stranki več dni, ne da bi za ta čas imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa tožena stranka navaja, da tožeča stranka tega dejstva nikoli ni navajala kot trditveno podlago tožbenemu zahtevku. Brez tega sodišče ni imelo podlage za ugotovitev navedenega dejstva in v zvezi s tem za zaključek, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki; izpovedi tožnice v tem delu ne bi smelo upoštevati.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, sklicuje se na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne v celoti kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu, v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), pa dodaja: Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi tožnice glede obsega in vrste dela, ki ga je opravljala pri toženi stranki in da v zvezi s tem tožena stranka tej izpovedi ni oporekala. Tožeča stranka je namreč na naroku glavne obravnave 22.2.2006 (list. št. 20 - 25 spisa) navajala, da je predstavljalo posredovanje del študentom in dijakom tožnici zgolj manjši del dela pri toženi stranki, največ 30%, poleg tega je namreč opravljala še dela fotokopiranja, posredovala je pri prodaji vrednostnih papirjev, občasno je prodajala druge artikle. Kot dokaz je tožeča stranka, poleg zaslišanja prič predlagala tudi zaslišanje tožnice. Tožena stranka je na istem naroku prerekala navedbe tožnice glede obsega del in v zvezi s tem predlagala zaslišanje vodje enot tožene stranke, ki je bila v spornem obdobju zadolžena za enoto v Brežicah, s tem, da bo ime in priimek te priče sodišču sporočila v roku 8 dni. Podatkov o tej priči tožena stranka kasneje ni sporočila, drugih dokazov glede obsega posameznih obveznosti tožnice, oz. njenih delovnih nalog, pa ni predložila. Kolikor se pritožba v tem delu sklicuje na opredelitev v pogodbi o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izhaja iz pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka predložila v tem sporu (prilogi B/19 in B/20),da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu referentke za posredovanje občasnih in začasnih del dijakom in študentom, vendar pa je bila dolžna opravljati tudi dodatne naloge v skladu z aktom o sistemizaciji delovnih mest, ki se pojavijo nepredvideno in so skladne z delovnimi izkušnjami, usposobljenostmi in kvalifikacijami delavke, ali pa so ji razumno delegirane v primerih in pod pogoji, določenimi v zakonu in kolektivni pogodbi (točka I in točka III pogodbe o zaposlitvi). Glede na povedano je bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posredovanje del študentom in dijakom predstavljalo le manjši del delovnih obveznosti tožnice, da so pretežni del njenih delovnih obveznosti predstavljala druga opravila, glede katerih iz dokaznega postopka ne izhaja, da je šlo za začasno povečanje obsega dela in s tem za enega od razlogov za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v smislu 52. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Zaradi tega je zmotno tudi stališče pritožbe, ko se sklicuje na odločbo VDS z dne 26.1.2006, opr. št. Pdp 1209/2004. Ne gre namreč za identično zadevo, saj je tožeča stranka v sporu pod opr. št. Pdp 1209/2004 opravljala izključno dela posredovanja del dijakom in študentom. V zvezi s tem je neutemeljena pritožba tudi v delu, ko se sklicuje na odvisnost tožene stranke od odločitve pristojnega ministrstva, da z njo sklene koncesijsko pogodbo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je tožena stranka poslovala na podlagi sklenjenih koncesijskih pogodb skoraj celo desetletje in torej ni moč govoriti o začasnosti temeljne dejavnosti in začasno povečanega obsega dela samo zaradi dejstva, da gre za dejavnost, ki je vezana na sklepanje koncesijskih pogodb. V zvezi s tem je bistvena tudi pravilna ugotovitev, da je tožena stranka sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas tudi v primeru, ko še ni razpolagala s sklenjeno koncesijsko pogodbo za določeno obdobje.

Nejasno je stališče pritožbe, da sta pravdni stranki s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas do 31.12.2005 mirno uredili sporna razmerja. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi stranki s sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (priloga B/19) na miren način reševali medsebojni spor. Tožeča stranka oz. njen pooblaščenec je v svojem posredovanju pri toženi stranki ves čas uveljavljal, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki za nedoločen čas in da so bile do takrat sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom. Tožnica je dogajanje v zvezi s podpisom zadnje pogodbo o zaposlitvi podrobno opisala, kakšnega dogovarjanja ali soglasja, da se s to pogodbo mirno rešijo medsebojni spori, ni omenjala. Zakoniti zastopnik tožene stranke pa je izpovedal, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi tožnice za določen čas sklenjena po dogovoru obeh pooblaščencev, saj nihče od njiju ni zahteval, da bi se morala pogodba o zaposlitvi skleniti za nedoločen čas. Pojasnil je tudi, da je tožena stranka pred potekom pogodbe poslala stranki v podpis predpogodbo za naslednje obdobje, nato pa še pogodbo o zaposlitvi. Razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je bil v tem, da so bile tudi koncesijske pogodbe s pristojnim ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve sklenjene za določen čas, običajno za obdobje enega leta. Da bi bila zadnja pogodba o zaposlitvi tožnice sklenjena z namenom, kot ga prikazuje pritožba, ni izpovedal. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi tožnice, da je ostala na delu v začetku januarja 2006 več dni, v času, ko še ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in da so torej izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas v smislu 54. čl. ZDR. Tožeča stranka je namreč že v tožbi navajala in uveljavljala, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da so bile pogodbe, sklenjene za določen čas, v nasprotju z zakonom. Kot dokaz za tako svojo trditev je predlagala, da se jo zasliši kot stranko. Njena izpoved na zaslišanju je torej v skladu z zatrjevano nezakonitostjo sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu utemeljeno oprlo svojo odločitev na navedeno izpoved, glede na to, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je tožnica tudi v času od 1.1.2005, do 13.1.2005 delala pri njej na podlagi pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi (1. odst. 15. čl. ZDR).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbe v skladu z določbo 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004). Stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka v odgovor na tožbo, pritožbeno sodišče ni štelo za potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP. Zaradi tega je odločilo, da te stroške krije tožeča stranka sama.