Jedro

Organ mora pri določitvi denarne odškodnine, upoštevati vse konkretne okoliščine primera, povezane s posameznim oškodovancem (načelo individualizacije), zlasti intenzivnost in trajanje njegovih duševnih bolečin. Poleg individualizacije denarne odškodnine pa je treba pri odmeri upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki pri odmeri med drugim terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine. Navedeno načelo tako tudi pri odmeri odškodnin za duševne bolečine po ZOZKD terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti države, saj se sredstva glede na 36. člen zakona zagotavljajo v okviru proračuna (v konkretnem primeru je to presojo opravil že zakonodajalec, ko je kot maksimum določil 10.000 EUR odškodnine za duševne bolečine), in prakse komisije v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 008-31/2009 z dne 9. 3. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 328,80 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila odškodnino v višini 5000 EUR. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, gre za odškodnino za duševne bolečine, odmerjeno na podlagi 10. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD). Toženka je na podlagi predloženih listin namreč ugotovila, da tožnica izkazuje status svojca v smislu določb navedenega zakona, saj je bila na dan storitve kaznivega dejanja 6. 11. 2008, ki izhaja iz predložene obtožbe zoper storilca A.A., žena umorjenega B.B. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da se odškodnina za duševne bolečine po 10. členu ZOZKD prizna v skladu z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ) oz. njegovim 179. členom. V zvezi s tem ugotavlja, da iz predloženih zdravstvenih listin izhaja, da je moževa nasilna smrt pri tožnici povzročila hudo depresivno reakcijo, ki v okviru hude postravmatske stresne motnje še ni izzvenela, kar kaže na to, da je tožnica utrpela škodo zaradi duševnih bolečin. Zaradi tega je po temelju upravičena do odškodnine zanjo. Nadalje navaja, da predložene zdravstvene listine kažejo, da se je toženka že v letu 2001 in nazadnje v letu 2004 zdravila v psihiatrični ambulanti, nato pa ponovno 9. 3. 2009 zaradi tragedije v družini. Toženka je na podlagi podatkov in dejstev iz predloženih zdravstvenih listin tožnici za njene duševne bolečine glede na njihovo intenzivnost in trajanje odmerila odškodnino v višini 5000 EUR kot primerno odškodnino za duševne bolečine, ki so razvidne predvsem iz predloženega psihiatričnega mnenja. Iz njega izhaja, da gre pri tožnici zaradi izgube moža za hudo depresivno reakcijo, ki še vedno ni izzvenela in zato še naprej potrebuje psihiatrično pomoč, zaradi česar ji po mnenju toženke pripada odškodnina v višini polovice z zakonom določene najvišje možne odškodnine za tovrstno škodo, ki je 10.000 EUR.

Tožnica se ne strinja z višino odmerjene odškodnine. V tožbi navaja, da je ta občutno prenizka glede na ustaljeno sodno prakso. Opisuje povezanost s pokojnim možem in občutke zaradi njegove tragične smrti, zaradi česar je njeno psihično stanje trajno porušeno in zaradi česar ne zmore več normalnega funkcioniranja. Dogodek je pri njej pustil nepopravljive posledice, pri čemer je gotovo, da bodo duševne bolečine zaradi smrti moža in očeta skupnih otrok trajale tudi v bodoče, zagotovo do konca njenega življenja. Z odmerjeno odškodnino ni mogoče kupiti niti rabljenega starejšega avtomobila, kaj šele, da bi predstavljala pravično zadoščenje za smrt življenjskega partnerja. Poleg tega meni, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti določbo 182. člena OZ, po katerem mora organ upoštevati tudi bodoče trpljenje. Poudarja, da je sodna praksa v primerih smrti bližnjega že dalj časa ustaljena in priznava od 12 do 21 povprečnih mesečnih plač, kar pomeni, da v takem primeru odškodnina za duševne bolečine tožnice znaša vsaj 15.000 EUR, tako da bi moral organ prisoditi maksimalni znesek po ZOZKD. Poleg tega toženka ni obrazložila, zakaj meni, da tožnica ni upravičena do zneska 10.000 EUR, ki po njenem mnenju izhaja iz okoliščin primera in ustaljene sodne prakse ob smrti bližnjega. S svojo odločitvijo je toženka odstopila od ustaljene sodne prakse in kršila določbo 14. člena Ustave RS. Meni še, da je toženka pri odmeri uporabila shemo za odmero odškodnine za primere telesnih bolečin in okvar zdravja iz 9. člena ZOZKD, kar je nepravilno. Predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo in tožnici odmeri odškodnino v višini 10.000 EUR, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica na podlagi določb ZOZKD (Uradni list RS, št. 101/05 in naslednji) upravičenka do odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti moža, povzročene s kaznivim dejanjem. Sporna pa je višina odmerjene odškodnine, na katero se nanaša tudi nadaljnji tožbeni očitek, da v odločbi ni obrazloženo, zakaj tožnica ni upravičena do maksimalnega zneska iz 10. člena ZOZKD.

Po navedeni določbi ZOZKD se za duševne bolečine glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin v skladu z določbami OZ prizna odškodnina največ do 10.000 EUR. Zaradi sklicevanja na določbe OZ (Uradni list RS, št. 83/01 in naslednji) je treba v obravnavanem primeru upoštevati njegov 179. člen, po katerem pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pravična denarna odškodnina, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek). V tem primeru je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna tudi od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek istega člena).

Navedeno pomeni, da mora organ pri določitvi denarne odškodnine, upoštevati vse konkretne okoliščine primera, povezane s posameznim oškodovancem (načelo individualizacije), zlasti intenzivnost in trajanje njegovih duševnih bolečin. Poleg individualizacije denarne odškodnine pa je treba pri odmeri upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki pri odmeri med drugim terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine. Navedeno načelo tako tudi pri odmeri odškodnin za duševne bolečine po ZOZKD terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti države, saj se sredstva glede na 36. člen zakona zagotavljajo v okviru proračuna (v konkretnem primeru je to presojo opravil že zakonodajalec, ko je kot maksimum določil 10.000 EUR odškodnine za duševne bolečine), in prakse komisije v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmerjena odškodnina zato ne sme biti odraz le oškodovančevega osebnega vrednotenja posledic, storjenih s kaznivim dejanjem, ampak je treba to individualno vrednotenje v vsakem posameznem primeru korigirati z vidika primerjave s škodnimi posledicami, ki so jih utrpeli drugi oškodovanci v podobnih primerih. Določbe 179. člena OZ - in tudi 182. člena, na katerega se sklicuje tožnica v tožbi -, o pravični denarni odškodnini je zato mogoče uporabiti le ob hkratni umestitvi konkretno odmerjene odškodnine v okvir odškodnin, ki jih je v podobnih primerih odmerila komisija (in ne sodišča, kot to napačno meni tožnica).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ ugotavljal in tudi navedel razloge le v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na stopnjo duševnih bolečin (huda depresivna reakcija tožnice v okviru hude postravmatske stresne motnje) in njeno trajanje (ta v času odločanja še ni izzvenela, medtem ko je bilo škodno dejanje storjeno 6. 11. 2008). Kako se v odmerjeni odškodnini odraža omenjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej zakaj je organ v okviru predvidenega zakonskega maksimuma 10.000 EUR priznal polovični znesek, pa iz obrazložitve ni razvidno, saj organ ni ugotovil ne navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti vrednotenje v konkretnem primeru nastalih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami v drugih primerih, v katerih je odločala komisija. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče ne more presoditi tožbenega ugovora o nepravilno odmerjeni višini odškodnine za duševne bolečine oz. tega, ali je odmerjena odškodnina pravilno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tovrstno škodo, o kateri je odločala komisija.

Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

S tem ko je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo, je tožnica v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov tega postopka na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ta 2. odstavka 3. člena določa, da se stranki v primeru, ko jo zastopa odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.

Ker so v tožbi priglašeni nižji stroški (odvetniška nagrada za postopek v višini 254 EUR, plačilo poštnih storitev v višini 20 EUR in 20 % DDV), to je 328,80 EUR, je sodišče odločilo v okviru zahtevka in navedeni znesek priznalo. Pri tem še pojasnjuje, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (1. odstavek 37. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZST-1 in opomba 6.1/c taksne tarife ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena OZ).