Jedro

Tožnica ni upravičena do odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR, saj ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ampak zaradi zakonito podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri kateri je bil napačno določen le datum prenehanja delovnega razmerja (ker ni bilo upoštevano, da je tožnica upravičena do daljšega odpovednega roka glede na kontinuiteto delovnega razmerja pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu, od katerega je bila prevzeta).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/4 izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 864,54 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 19. 3. 2010, ki jo je tožena stranka dala tožnici, nezakonita v delu, ki se nanaša na čas prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22.4. 2010, temveč je trajalo do 2. 5. 2010 (točka I/1.a) izreka). Zavrnilo je kar je tožnica zahtevala več ali drugače glede nezakonitosti dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (točka I/1.b) izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot bi jih prejemala, v kolikor bi delala pri toženi stranki za čas od 23. 4. 2010 do 2. 5. 2010, plačati zanjo od teh zneskov vse dajatve in prispevke, neto zneske pa izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter jo prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 23. 4. 2010 do 2. 5. 2010 (točka I/3 izreka), ji plača znesek 864,54 EUR (točka I/4 izreka), ter ji plača razliko odpravnine v znesku 268,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila (točka I/5 izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za ugotovitev, da tožnica ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi česar se pogodba o zaposlitvi razveže z 2. 5. 2010 (točka I/6 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 720,91 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka sklepa) in zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnopravne kontinuitete ter ugotovitev, da je bila tožnica pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku zaposlena že od 1. 5. 2004 dalje in da ji delovno razmerje ni prenehalo s potekom 30 – dnevnega odpovednega roka (2. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe ter odločitev o stroških postopka se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo glede delovnopravne kontinuitete tožničine zaposlitve pri toženi stranki. Tožena stranka tožnice ne bi zaposlila, če s Sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sklenila z družbo T.S. d.o.o., ne bi izkazala prekinitve delovnopravne kontinuitete. Tožena stranka bi takrat lahko zaposlovala delavke, ki so bile na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljene kot iskalke zaposlitve, saj je bilo takrat v S. prijavljenih najmanj 300 brezposelnih konfekcionark. Tožnica bi ob podpisu sporazuma morala ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, ne pa da se sklicuje na pravno nevednost. Tožnica je očitno vedela kaj podpisuje, vendar je hotela dobiti čimprej zaposlitev pri toženi stranki, ki pa je zaposlovala le konfekcionarke, ki niso imele pravic iz delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe T.S. d.o.o., saj je sedež tožene stranke na drugem naslovu, drugo je poslovodstvo, prav tako pa vrsta proizvodnje. Edina povezava tožene stranke z družbo T.S. d.o.o. je ta, da je za proizvodnjo najela prostore in opremo, ki jo je prej uporabljala družba T.S. d.o.o.. V zvezi z obstojem delovnopravne kontinuitete bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke A.F.. Sodišče je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, kljub temu da je bila tožena stranka pripravljena založiti predujem za sodnega tolmača. Zaradi navedenega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožena stranka uspela glede primarnega zahtevka, zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer ne navaja, katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje kršilo s tem, da je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaslišanje strank ni obvezno, saj 257. člen ZPP določa, da sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotoviti tudi z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP, ki določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Senat je na naroku za glavno obravnavo 18. 10. 2011 sprejel sklep, da se kot nepotrebni zavrnejo ostali predlagani, a neizvedeni dokazi, kar pomeni, da je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. S tem je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi iz citirane določbe drugega odstavka 287. člena ZPP. Sicer pa bi tožena stranka to kršitev morala uveljavljati takrat, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, torej ob koncu naroka za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi. Prvi odstavek 286. b člena ZPP namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno pravnimi sredstvi, upoštevajo le, če stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Pritožbene navedbe o tem, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, je smiselno možno razumeti tudi kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar tudi na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi tožena stranka, v skladu s citiranim prvim odstavkom 286. b člena ZPP, na to kršitev morala opozoriti takoj na naroku za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi. Določba prvega odstavka 286. b člena ZPP se ne uporablja le glede tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, mednje pa ne spada kršitev iz 8. točke drugega odstavka 239. člena ZPP.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj okoliščine na katere se sklicuje pritožba, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tako na odločitev sodišča ne more vplivati to, da je lastnik (in zakoniti zastopnik) tožene stranke tujec, ki ni bil seznanjen z možnostjo, da ga bodo zaradi delovnopravne kontinuitete bremenili daljši odpovedni roki in višje odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Prav tako ni bistveno, ali je zakoniti zastopnik tožene stranke subjektivno prepričan, da ne gre za delovnopravno kontinuiteto, ker so delavke s prejšnjim delodajalcem podpisale sporazume o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi, saj se to ali je šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) presoja po objektivnih merilih in ne na podlagi subjektivnega prepričanja strank. Za odločitev v tem sporu tudi ne more biti relevantno, da tožena stranka delavk družbe T.S. d.o.o. ne bi zaposlila, če ne bi izkazale prekinitve delovnega razmerja pri tej družbi. Prav tako za odločitev v tem sporu ne more biti odločilno dejstvo, da bi tožena stranka lahko zaposlovala druge brezposelne konkfekcionarke in je bil A.F. delavke pripravljen prevzeti le pod pogojem, da do njih ne bo imel obveznosti oziroma, da poslovanje začne z ničle.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva od katerih je odvisno do kakšnega odpovednega roka in odpravnine je bila upravičena tožnica, ta dejstva pa so naslednja: - tožnica je bila od 1. 5. 2004 do 31. 1. 2006 zaposlena pri družbi T.S. d.o.o., na delovnem mestu šivilje – konfekcionarke II, - od 1. 2. 2006 do 22. 4. 2010 je bila tožnica za nedoločen čas zaposlena pri družbi T.K. d.o.o., prav tako na delovnem mestu šivilje – konfekcionarke II, - tožnica je pri obeh družbah opravljala isto delo v istih prostorih, - družba T.S. je šivala tudi za A.F. in ko so ugotovili, da poslujejo z izgubo so nameravali predlagati stečaj, vendar je A.F. dejal, da bi vzel delavnico v najem, prevzel pa bi tudi delavke, ki so bile zaposlene v družbi T.S., - A.F. je ustanovil novo družbo T.K. d.o.o., delavke, ki so bile zaposlene v družbi T.S. pa so se brez prekinitve zaposlile pri novi družbi (to je toženi stranki) in v istih prostorih naprej opravljale isto delo.

- tožnica (in ostale delavke družbe T.S, d.o.o.) so z direktorjem družbe T.S. d.o.o. A.J. sklenile sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi.

- tožena stranka je tožnici 19. 3. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in pri odmeri odpovednega roka in odpravnine upoštevala tožničino zaposlitev pri toženi stranki v času od 1. 2. 2006 do 22. 4. 2010. - tožena stranka je tožnici izplačala odpravnino v znesku 477,26 EUR in ji delovno razmerje zaključila po izteku 30-dnevnega odpovednega roka.

- tožničina plača za februar 2010 je znašala 597,43 EUR, kar je minimalna plača in na tej osnovi je bila tudi odmerjena odpravnina.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pri prenehanju zaposlitve tožnice pri družbi T.S. d.o.o. in njeni zaposlitvi v družbi T.K. d.o.o. šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR. Ta določa, da pridejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih delavci imeli na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če je do spremembe delodajalca prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali združitve ali delitve. Res je, da tožena stranka ni pravni naslednik družbe T.S. d.o.o., vendar to ni niti potrebno, da bi se štelo, da je šlo za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu citirane določbe. Določilo 73. člena ZDR sledi Direktivi 2002/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov, dela podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva), glede izvajanja Direktive se je oblikovala obsežna sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti, ki jo pri razlagi določb 73. člena ZDR upoštevajo tudi slovenska sodišča. Tako je v skladu s sodbo v primeru Spijkers (zadeva C-24/85) kot odločilni kriterij za presojo, ali gre za prenos podjetja po Direktivi potrebno upoštevati, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto, kar se med drugim kaže tudi v tem, da novi delodajalec nadaljuje oziroma spet začne poslovati v podjetju, in sicer z isto ali podobno dejavnostjo. Celo več v zadevi Süzen (sodba C-13/95) je sodišče zavzelo stališče, da lahko v nekaterih delovno intenzivni sektorjih skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, pomeni gospodarsko enoto, ki ohrani svojo identiteto tudi po prenosu, kadar novo vodstvo podjetja ne le nadaljuje dejavnost, ampak prevzame tudi bistveni del zaposlenih. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to, saj iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka prevzela vse zaposlene delavke družbe T.S. d.o.o..

Določba prvega odstavka 73. člena ZDR o tem, da se v primeru spremembe delodajalca pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika pomeni, da je v primeru prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku kot delovno dobo pri delodajalcu potrebno upoštevati tako delovno dobo pri prevzemniku kot delovno dobo pri delodajalcu prenosniku. Sicer pa je to glede odpovednega roka in pravice do odpravnine izrecno določeno v tretjem odstavku 73. člena ZDR za primer, ko delavec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku.

Glede na ugotovljeno skupno delovno dobo pri obeh delodajalcih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 92. člena ZPP odločilo, da je tožnica upravičena do 45-dnevnega odpovednega roka in ne le do 30-dnevnega odpovednega roka, kot je odločila tožena stranka tudi ob upoštevanju zgolj delovne dobe v času od 1. 2. 2006 do 22. 4. 2010. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo še razliko med že izplačano odpravnino in odpravnino, ki ji gre ob upoštevanju skupne delovne dobe pri družbah T.S. d.o.o. in T.K. d.o.o..

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo odškodnino v znesku 864,54 EUR. Tožnica je odškodnino vtoževala na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR, vendar na tej podlagi tožnici ne gre nobena odškodnina. Tožničina pogodba namreč ni prenehala na podlagi sodbe sodišča, temveč na podlagi zakonito podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri kateri pa je bil napačno določen le datum njenega prenehanja, zaradi napačne ugotovitve trajanja odpovednega roka. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR sodišče delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. Odškodnina iz prvega odstavka 118. člena ZDR pomeni denarno odmero delavcu, ki se je odpovedal reintegraciji, kljub temu da je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je ni razveljavilo ter se tožnica tudi ni odpovedala reintegraciji, temveč je sodišče spremenilo le datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da tožnici dosodi odškodnino iz prvega odstavka 118. člena ZDR. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi povsem zgrešeno utemeljuje razloge, zakaj tožnici odškodnina pripada. Odškodnina iz prvega odstavka 118. člena ZDR delavcu ne gre zaradi tega, ker bi bil delavec presenečen in prizadet, ko se seznani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker takšne odpovedi ne pričakuje. Sodna praksa je izoblikovala nekatere kriterije za odmero odškodnine iz prvega odstavka 118.člena ZDR (zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine) med njimi pa ni okoliščin, ki jih navaja sodišče prve stopnje.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnica je uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, v zvezi z zavrnilnim delom in zavrženjem dela tožbe pa niso nastali nobeni posebni stroški. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot pa določa 154. člen ZPP, ter ob upoštevanju določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) pravilno odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska 864,54 EUR (o višjem zahtevku sodišče prve stopnje o izreku sploh ni odločilo, čeprav v obrazložitvi navaja, da ga je zavrnilo).

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za odločitev v tem sporu. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pravilni odločitvi v tem sporu, zato pritožbeno sodišče teh stroškov tožnici ni priznalo.