Jedro

Ni bistveno, kakšna je namenska raba gospodujočega zemljišča (in morebitne bodoče potrebe takega zemljišča), ampak je bistveno, da se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje stvarna služnost v priposestvovalni dobi izvrševala (le) zaradi košnje travnika in zaradi sečnje oziroma spravila lesa.

Ni izključeno, da je H. H. po sporni poti vozil tudi z običajnim osebnim vozilom, a tega očitno ni počel na zaznaven način. Tako izvrševanje služnosti ne more pripeljati do priposestvovanja, saj lastniku služeče nepremičnine ne omogoča, da se izvrševanju upre. Izvrševanje služnosti mora biti ne le navzven zaznavno, ampak praviloma redno in se mora izvajati ves čas teka priposestvovalne dobe.

Ugotovljeno stvarno služnost opredeljuje način uporabe (hoja in vožnja), vrsta prevoznih sredstev (motorna kosilnica, terensko (osebno) vozilo in manjši traktor s prikolico ali brez nje), območje izvrševanja (obstoječa dovozna pot, ki je delno asfaltirana, delno utrjena s peskom, delno pa tlakovana in poteka od odcepa s poti na nepremičnini ID znak 0000 91/1 preko severovzhodnega dela parcele 91/5 in vzhodnega dela parcele 91/6, delno ob meji s nepremičnino ID znak 0000 91/4, delno pa tudi po njej) ter namen izvrševanja (košnja in spravilo lesa). S takim opisom je omogočeno tako varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnih zavezancev pred prekomerno obremenitvijo njihovih nepremičnin.

Če gre za služnost, katere izvrševanje ni vezano na trajne objekte (na primer asfaltirano cesto), je treba meje izvrševanja služnosti označiti tako, da ne prihaja do poljubne uporabe služečega zemljišča, ko lastnik gospodujočega zemljišča vozi enkrat tako in drugič drugače in je zato treba prostorske meje opredeliti z navedbo posameznih točk, na katerih pot spremeni smer, prav tako tudi razdaljo med temi točkami (širino poti). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je služnost vezana na obstoječo dovozno pot, ki je v naravi jasno ločena od preostalega zemljišča tožencev, saj je delno asfaltirana, delno utrjena s peskom in delno tlakovana in so posledično strankam meje izvrševanja služnosti, čeprav širina poti ni natančno opredeljena, znane.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo I. dovolilo spremembo tožbe, II. ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak parcela 0000 58 in ID znak parcela 0000 57/2 kot gospodujočih nepremičnin, obstoji stvarna služnost peš hoje in vožnje po zgoraj navedenih nepremičninah tožencev in sicer z motorno kosilnico, terenskim vozilom ali manjšim traktorjem s prikolico ali brez, za namen košnje in spravila lesa, ki se izvršuje na severovzhodnem delu nepremičnine ID znak 0000 91/5 in vzhodnem delu služeče nepremičnine ID znak parcela 0000 91/6, po obstoječi (v delu asfaltirani, v delu s peskom utrjeni in v delu tlakovani) dovozni dostopni poti, ki se odcepi iz poti na nepremičnini ID znak parcela 0000 91/1 in nato po služečih nepremičninah v celotni dolžini poteka delno ob meji s sosednjo nepremičnino ID znak 0000 91/4, v delu pa tudi po tej nepremičnini; III. zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (to je neomejeno služnost vožnje z vsemi osebnimi avtomobili s prikolico ali brez in večjimi traktorji s prikolico ali brez), IV. odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Pritožbo vlagajo vse pravdne stranke.

3. Tožnica izpodbija odločitev v tč. II, III in IV. Uvodoma navaja,1 da je na prepis zvočnega posnetka naroka z dne 16. 11. 2022 podala pravočasne pripombe, a sodišče o njih ni odločilo. S tem je zagrešilo kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP,2 saj je pri izdaji upoštevalo prepis posnetka, zoper katerega je stranka ugovarjala.

Meni, da je glede na namensko rabo iz lokacijske informacije omejitev namena uporabe parcele 58 in 57/2 za košnjo in spravilo lesa nelogična, nerazumljiva in nesprejemljiva. Zemljišče je bilo kupljeno zato, ker leži na območju stavbnih zemljišč. Samo 366 m² je kmetijskega zemljišča. V nadaljevanju navaja, da je o uporabi manjšega kamiončka (TAM) izpovedala A. A. Tožnica je povedala, da je bil čoln pripeljan na prikolici in odpeljan z manjšim kamiončkom.

Sodišče je zmotno odločilo, da obstoji služnost vožnje s terenskimi vozili in da ne obstoji za vožnjo z osebnimi vozili. B. B. je dostopal in opravljal dela na nepremičninah tožnice z osebnim vozilom Daihatsu Feroza 1590 cm³ in 95 KM, na katerega je imel priklopljeno prikolico. Po podatkih v prometnem dovoljenju gre za osebno vozilo, ki ima obliko terenskega vozila in pogon 4x4. Tudi pooblaščenec tožnice je v času svojega lastništva in kasneje vozil na parceli z osebnim vozilom Subaru Justy 1.0, 40kW in 4x4. To je potrdil C. C. za obdobje, ko je že stalno bival na naslovu D. 34. Pred tem vseh voženj ni mogel videti, ker je bil vikendaš. Pooblaščenec tožnice je dostopal še z vozilom Polo 1.4 in 1.o in Audi 80, s katerim je pripeljal prikolico s čolnom. V času njihovega lastništva se je po dovozu na parcelo in izvozu iz nje z osebnim avtom Yugo vozila E. E. Sicer sta tudi drugo in tretje tožena stranka leta 1994 dostopali z osebnim vozilom Maruti. Tožnica ni izpovedala, da je bil čoln pripeljan in odpeljan le enkrat, prav tako ni izpovedala, da je bilo le enkrat odpeljano osebno vozilo. Čoln je bil na parceli še 14. 2. 2020, to je pred tlakovanjem, tudi odpeljan je bil pred tem. Enako velja za osebni avto Polo, ki ni bil tam nekaj mesecev, ampak eno ali dve leti. Tožene stranke odvoza nikoli niso prepovedale. Opozarja na prezrcaljeno fotografijo drugo in tretje tožene stranke iz leta 1994, priložene 1. pripravljalni vlogi, na kateri je izrezano vozilo Maruti in dokazuje, da je bil izvoz in dovoz po parceli 91/6. Tožnica se je zanesla na 6. tč. kupne pogodbe z dne 26. 8. 1987 in je zaupala, da je vpis v zemljiško knjigo narejen in da to zadošča za zakonito uporabo dovoza in izvoza na parcelo. Sporno pot je uporabljala v dobri veri.

Sodišče ni dopustilo predlaganih dokazov in jih je zavrnilo že na enem od narokov. Zavrnilo je tudi pisne dokaze, ki so bili posredovani po zaslišanju tožencev. Predlagani so bili takoj, ko se je pooblaščenec seznanil z neresnicami. Meni, da niso prepozni.

Sprašuje se, če je sodišče preverilo verodostojnost izpovedb vseh treh prič prve toženke in verodostojnost prve toženke same v zvezi z naslovom stalnega bivanja. F. F. in prva toženka sta stalno bivala tu samo nekaj let po 2006 do nekje 2009, F. F. ml. in G. F. tu nikoli nista bivala stalno. Pojasnjuje, koliko ur je v januarju in februarju 2023 znašala prisotnost F. F. st. in ml. ter prve toženke. Poskrbeli so za razsvetljavo v nočnem času. G. F. je pooblaščenec tožnice na sodišču prvič videl. Sodišče naj ponovno oceni njihovo verodostojnost. Usklajene izpovedi vodijo v domnevo na dogovor. B. B. je le občasno opravljal dela na tožničini parceli in biva na drugem naslovu in je zato logično, da ni bil prisoten, ko je H. H. uporabljal osebno vozilo Subaru Justy 4x4. Osebe, ki ne živijo stalno na naslovu, ne morejo verodostojno pričati o tem, kolikokrat in s kakšnimi vozili je tožnica dostopala. Priče so neresnično izpovedale, da tožnica ne živi stalno na naslovu D. 32 in je vikendaš. Ne drži, da vožnja z osebnim avtom ali traktorjem ni bila mogoča. Fotografije tožnice iz leta 2009 in 2010, to je pred izboljšavo in tlakovanjem parcele 91/6, dokazujejo, da je bila vožnja z osebnim avtom in prikolico po obstoječem kolovozu mogoča. Dovoz je bil mogoč celo z osebnim avtom Audi s priklopljeno namensko prikolico z naletno zavoro, na kateri je bil čoln, s skupno dolžino cca 9 m. Prav tako je bila mogoča vožnja z manjšim kamionom, ki je čoln odpeljal in o čemer je izpovedala tožnica. Res je bil kolovoz po prodaji A. A. slabo vzdrževan in je meteorna voda naredila škodo na utrjenih kolesnicah. A. A. je povedala, da so v času njihovega lastništva dostopali tako z osebnimi vozili kot s tovornimi vozili in da so kolovoz redno vzdrževali. Ves čas pred izboljšavo je bil kolovoz prevozen z osebnim vozilom, traktorjem s prikolico in manjšim kamionom. O tem je izpovedal tudi I. I. Izpoved tožencev, da dovozna pot ni obstajala in da vožnja z osebnim avtom in traktorjem ni bila mogoča, dokler je niso uredili, je neresnična. Izjave so bile podprte z ponarejenimi fotografijami. Na njih so dodani datumi, ki so časovno usklajeni z izjavami druge in tretje tožene stranke. Ti dve stranki, ki sta vikendaša in ju tožnica ni hotela motiti z deli, ne moreta vedeti kolikokrat in kako je tožnica opravljala vsa dela na njenih parcelah. Izpoved H. H. res ni dokazno podprta, saj ni oseba, ki bi se ob delih fotografirala, a je resnična.

4. Prva toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga razveljavitev odločitve.

V bistvenem navaja, da je zahtevek tožnice, ki mu je sodišče ugodilo, na pripravljalnem naroku in prvi glavni obravnavi s tem, ko je bila pripravljena skleniti poravnavo, pripoznala. Nasprotovala je le razširjenemu zahtevku, ki pa je bil zavrnjen. Tožnica bi bila zato dolžna na podlagi 157. čl. ZPP nositi vse stroške postopka.

Služnost v sodbi ni dovolj natančno opredeljena in bi lahko prišlo do zlorab. Tožnica bi tako lahko vsak teden kosila, vsak dan posekala kakšno vejo ali jo odpeljala, če bo podrla drevo. Tožničina parcela ni vrt, ampak velika kmetijska površina, ki se ne obdeluje. Na njej je le nekaj dreves, za katere je treba občasno poskrbeti. Že v prvi pripravljalni vlogi je zato predlagala, da se služnost omeji na nekajkrat letno, za primer večjih potreb pa bi bilo potrebno dodatno soglasje. Prva toženka meni, da sodišče po obsegu služnosti ni pravilno opredelilo. Moralo bi jo opredeliti časovno (kolikokrat letno), vsebinsko in tudi po širini. Izrek bi moral tožnico motivirati, da bo naenkrat in v čim krajšem času izvršila to, kar ji služnost omogoča. Opozarja, da pot poteka po strmini, ki je deloma asfaltirana, deloma tlakovana, deloma pa je na njej nasut pesek. Pot tudi ni široka in njen najožji del meri 2,2 m. V izogib sporom, naj služnost poteka le v okviru te širine. Večjega obsega tožnica ne potrebuje. Problematičen je prehod na ovinku, kjer je na eni strani mejnik soseda C. C., na drugi strani pa nasut material, kar ne omogoča prehoda daljših vozil brez poškodb na poti in na obeh straneh poti. Dikcija, da se služnost izvršuje s terenskim vozilom ali manjšim traktorjem s prikolico ali brez, je zato neustrezna in bi bila nujna natančnejša opredelitev. Terensko vozilo je lahko majhno ali veliko, enako kot tovorno vozilo. Če se k temu doda še prikolica, se bo ugotovilo, da gre za vozilo, ki ni ustrezno. Da ne bi prišlo do zlorab, je treba opredeliti, da je možno dostopati le z manjšim terenskim vozilom ali manjšim traktorjem, pred tem pa opraviti vozni preizkus s kakšnim traktorjem ali tovornim vozilom (v kakšnih dimenzijah). Služnost se mora izvrševati tako, da čim manj obremenjuje služečo nepremičnino. To pa bo doseženo s tem, da se bodo za izvajanje uporabljala čim manjša vozila. Prva toženka je prepričana, da zadostuje manjši pregibni traktor s prikolico, na primer znamke Tomo Vinkovič, Lamborghini, Bertolini ipd. Do škode na poti je že prišlo pred časom, ko je kmet brez vednosti tožencev odpeljal podrt les s svojim traktorjem s tožničine parcele. Služnost je namenjena izključno izvrševanju košnje in spravilu lesa. Sicer ima tožnica neposreden dostop s svojega. Na to opozarja, da si ne bo tožnica mislila, da lahko pot uporabi vsakič, ko bi želela dostopati na svojo parcelo pod hišo. Meni, da bi moral biti v postopek vključen tudi lastnik mejne parcele z ID znakom 0000 91/4 in sicer klican najmanj na ogled, še bolj pravilno pa bi bilo njegovo sodelovanje na pasivni strani.

Sama bo zaradi varovanja nepremičnine namestila ustrezno ograjo z vrati in predlaga, da se vsakokraten prehod v smislu priznane služnosti predhodno najavi. V sodbi bi bilo treba odločiti tudi o nujno potrebni povrnitvi stroškov za odpravo poškodb, ki bodo lahko nastale zaradi izvrševanja služnosti.

5. Drugi toženec in tretja toženka v pritožbi menita, da bi moralo sodišče ločeno obravnavati stroške do spremembe tožbe in po njej. S prvotnim zahtevkom tožnica ni uspela in bi zato morala tožencem povrniti vse do takrat nastale stroške. Takoj po spremembi tožbe sta večkrat opozorila na separatne stroške. Dodatno je odločitev v stroškovnem delu nepravilna tudi zaradi napačne uporabe 157. čl. ZPP. Tožene stranke so že na pripravljalnem naroku izpostavile, da določitvi služnosti za dostop peš in s kosilnico, nekajkrat letno, za potrebe košnje, ne nasprotujejo in večkrat predlagale sklenitev poravnave. Tožnica je predlogu nasprotovala in zahtevala bistveno preveč. Sodišče je dejansko stanje v bistvenem pravilno ugotovilo in dejansko odločilo tako, kot so tožene stranke predlagale. Zato ni jasno, kako je lahko nepravilno zaključilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Tožene stranke niso dale povoda za tožbo, zahtevek so v obsegu, ki mu je bilo ugodeno, pripoznale ter se ves čas trudile za sklenitev poravnave. Pravdanje je trajalo dve leti izključno po krivdi tožnice. Nepošteno je zato, da morajo tožene stranke nositi svoje stroške postopka.

V zvezi z odločitvijo v II. tč. izreka navajata, da izrek nasprotuje razlogom, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, saj služnost ni časovno opredeljena. Tožnici omogoča prekomerno zlorabo. Iz izreka tako ne izhaja, da se služnost izvršuje le občasno, kljub temu, da je to v razlogih ugotovljeno. Tako v tč. 21 sodišče ugotovi, da je tožnica služnost hoje izvajala občasno, ko se je izvajala košnja. Splošno znano je, da se trava v kmetijskem okolju ne kosi vsak dan, ampak največ trikrat ali štirikrat letno. Tudi v razlogih je navedlo, da je verjelo drugemu tožencu, da so se parcele kosile trikrat ali štirikrat letno. Gre za sezonsko služnost, ki bi zato morala biti časovno določena (v smislu obdobja, v katerem se izvršuje ali pa z določitvijo števila prehodov). Iz spisovne dokumentacije je evidentno, da si bo tožnica izrek razlagala po svoje in ga zlorabljala tako, da bo dnevno hodila po služečih nepremičninah, pokosila recimo 1 m² parcele in naslednji dan vse ponovila. Presoditi je zato treba koristnost take služnosti in dejanske potrebe tožničinih nepremičnin.

6. Na pritožbo tožnice je odgovorila prva toženka, na pritožbi toženih strank pa tožnica. V odgovorih zavračata pritožbene očitke nasprotne strani in menita, da so neutemeljeni.

_Presoja utemeljenosti pritožb_ _**Uvodno**_

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice delno ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnica ni priposestvovala neomejene stvarne služnosti peš hoje in vožnje z vsemi osebnimi avtomobili (s prikolico in/ali brez prikolice), traktorji (s prikolico in/ali brez prikolice) ter motorno kosilnico, ampak le služnost peš hoje in vožnje z motorno kosilnico, terenskim vozilom in manjšim traktorjem s prikolico ali brez in le za namen košnje in spravila lesa (del tč. II izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (to je neomejeno služnost vožnje z vsemi osebnimi avtomobili s prikolico ali brez in večjimi traktorji), je zavrnilo (tč. III izreka).

8. Glede na tako oblikovan izrek sodbe je pritožbeno sodišče, ki na to kršitev pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), najprej preizkusilo, ali je izrek sodbe v delu, ki se nanaša na terenska vozila (tč. II) in osebna vozila (tč. III) razumljiv do te mere, da je preizkus odločitve mogoč in je tudi strankam jasno, kakšna je vsebina odločitve. V zvezi s tem ugotavlja, da do kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v tem pogledu ni prišlo. Uporabljen izraz "terensko vozilo" je tako dovolj določen, saj se, kar je splošno znano, v pogovornem jeziku uporablja za vozila, ki imajo obliko terenskega vozila in pogon 4 x 4.3 Na to opozarja tudi tožnica v pritožbi. Splošno znano pa je tudi to, da izraza "osebno vozilo" in "terensko vozilo" ne pomenita nujno dveh različnih vrst vozil, ampak so terenska vozila (lahko) podkategorija osebnih vozil.4 To pa pomeni, da je bilo z ugotovitvijo obstoja služnosti za vožnje s terenskimi vozili zahtevku tožnice (glede priposestvovanja služnosti voženj z osebnimi vozili) delno ugodeno (to je za osebna vozila, ki so sočasno terenska vozila v zgoraj navedenem pomenu - v nadaljevanju "terenska osebna vozila"), v tč. III izreka pa zavrnjen zahtevek za vsa druga osebna vozila (to je vozila, ki niso sočasno terenska vozila - v nadaljevanju "običajna osebna vozila").

_**Glede pritožbe tožnice**_

9. Pri kršitvi 125.a čl. ZPP gre za kršitev relativne narave, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V pritožbi mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala poleg trditve, da je sodišče določilo kršilo, ker o njenem ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka naroka ni odločilo, konkretizirano navesti tudi to, kakšen vpliv je imela ta opustitev na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj pavšalna trditev, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo prepis, s katerim se stranka ni strinjala, tej zahtevi ne zadosti.

10. Stranka mora dokaze ponuditi najkasneje na prvem naroku, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (glej 1. in 3. odst. 286. čl. ZPP). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica utemeljenih razlogov, ki bi opravičili zamudo, ni navedla. Da bi to storila, ne navaja niti v pritožbi. S tem, ko sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je predlagal pooblaščenec tožnice že po opravljenem prvem naroku, ni dopustilo, zato ni bila storjena nobena upoštevna kršitev.

11. Neutemeljena je trditev, da je sodišče odločitev oprlo na prirejene fotografije. Najprej zato, ker trditev o prirejenosti ni ustrezno dokazana. Gre namreč za vprašanje, ki terja znanje ustrezne stroke, ki ga sodišče nima. Nima ga niti tožnica oziroma njen pooblaščenec. Tožnica bi morala zato v teku postopka predlagati dokaz z izvedencem (243. čl. ZPP). Predložitev videoposnetkov tv oddaj, ki so obravnavale to temo, ne zadostuje. Trditev pa je neutemeljena tudi zato, ker je sodišče na fotografije oprlo zgolj ugotovitev o tem, da so toženci sporno pot sanirali. To pa v pritožbenem postopku niti ni sporno.

12. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ugotavlja, da je za tožnico, ne glede na to, da v uvodu kot predmet izpodbijanja navaja tudi odločitev v tč. II izreka, sporen le zavrnilni del odločitve v tč. III izreka, pa še ta le delno. Iz pritožbene navedbe, da nikoli ni trdila, da se je na sporni poti uporabljal večji traktor s prikolico ali brez, izhaja, da za pritožnico zavrnitev zahtevka glede voženj z večjimi traktorji ni sporna.

13. Preden bo podrobneje odgovorilo na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnica s tožbo ni zahtevala ugotovitve stvarne služnosti voženj s tovornjaki (glej modificiran zahtevek na list. št. 45). Vse pritožbene navedbe, v katerih opozarja na posamezne izpovedbe, ki naj bi dokazovale, da so se vožnje izvajale (tudi) z manjšim tovornjakom, so zato nerelevantne in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

14. Tožnica najprej nasprotuje zaključku in posledični odločitvi, da je bila priposestvovana le stvarna služnost za namen košnje in spravila lesa. Trdi, da namenska raba obeh gospodujočih zemljišč v lokacijski informaciji izkazuje, da gre v večjem delu za stavbno zemljišče in je le 366 m² zemljišča kmetijskega. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to dejstvo, tudi če je resnično, ne vodi v drugačno odločitev. Ni namreč bistveno, kakšna je namenska raba gospodujočega zemljišča (in morebitne bodoče potrebe takega zemljišča), ampak je bistveno, da se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, stvarna služnost v priposestvovalni dobi izvrševala (le) zaradi košnje travnika in zaradi sečnje oziroma spravila lesa. Da bi imelo dostopanje še kak drug namen, dokazni postopek ni potrdil, dokazne ocene v tem delu pa pritožnica konkretizirano niti ne izpodbija.

15. Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na tisti del odločitve, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo preostali del zahtevka za ugotovitev stvarne služnosti voženj z osebnimi vozili. Po zgoraj pojasnjenem (glej tč. 7 in 8 te odločbe) gre za del zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev stvarne služnosti voženj z običajnimi osebnimi vozili. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo ta del odločitve, so navedeni v tč. 19 ter tč. 22 in 23. Sodišče v teh delih sodbe sicer ni izrecno zapisalo, da je imelo s pojmom "osebna vozila" v mislih le običajna osebna vozila, a to izhaja iz razlogov v nadaljevanju (tč. 28), ko terenska (osebna) vozila (džip) posebej omenja.

16. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica služnosti voženj z običajnimi osebnimi vozili, iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani sodbi, ni priposestvovala. Ker je pritožnica z razlogi seznanjena, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak se v nadaljevanju opredeljuje le do njenih pritožbenih očitkov.

17. Pritožnica v pritožbi izpostavlja, da je B. B. do njenih nepremičnin dostopal z vozilom Daihatsu Feroza, ki je registriran kot osebno vozilo, ima pa obliko terenskega vozila in pogon 4x4. Tudi, če to drži,5 to na izpodbijani del odločitve ne more vplivati, saj zahtevek za taka osebna vozila ni bil zavrnjen, ampak mu je bilo ugodeno. Da to drži, kaže tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na izpovedbo priče B. B. (glej razloge v tč. 26 in 27), ki je zgoraj navedeno vozilo uporabljal in ga sam poimenoval "džip". Iz istih razlogov je nerelevantno v pritožbi navedeno dejstvo, da je priča H. H. v času svojega in tožničinega lastništva po poti vozil z vozilom Subaru Justy 1.0 in 40 kW 4x4, saj tudi to vozilo sodi med terenska osebna vozila, v zvezi s katerimi je bila tožnica z zahtevkom uspešna.

18. Ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da bi njen mož (priča H. H.) redno dostopal do tožničinih nepremičnin po spori poti z običajnim osebnim avtomobilom, ima podlago v izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni, ki je izvedena v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena opravljena vestno, skrbno in natančno, izpovedbe strank in prič pa je sodišče prve stopnje presojalo dovolj kritično. To velja tudi za izpovedbe prič, ki so sorodstveno povezane s prvo toženko (F. F. ml. in st. ter G. F.). Ne glede na to, ali so navedene priče na naslovu D. živele stalno ali ne, je dejstvo, da so njihove izpovedbe, da voženj (ki naj bi jih tožničin mož izvajal zato, da je pripeljal orodje, očistil avto, zamenjal olje itd.) in posledične prisotnosti H. H. na tožničinih parcelah, niso opazile, potrjene z izpovedbami drugih zaslišanih prič (J. J., C. C., B. B.). Celo tožnica sama teh voženj ni potrdila. S pavšalno trditvijo, da je njen mož po sporni poti vozil z osebnim vozilom Polo (1.o in 1.4), zato pritožnica ne more biti uspešna. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sicer ni izključeno, da je H. H. po sporni poti vozil tudi z običajnim osebnim vozilom, a tega očitno ni počel na zaznaven način. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa tako izvrševanje služnosti, ne more pripeljati do priposestvovanja, saj lastniku služeče nepremičnine ne omogoča, da se izvrševanju upre. Tožnica tako ne more uspeti z zatrjevanjem, da je služnost izvrševala v času, ko lastniki služečih nepremičnin niso bili prisotni (ker jih ni želela motiti).6 Do priposestvovanja ne vodi niti opozarjanje na dejstvo, da je bil po sporni poti z osebnim vozilom Audi 80 in prikolico pripeljan in (po določenem času) z manjšim kamionom odpeljan čoln in da so to videli in vedeli tudi toženci, pa tega niso prepovedali. To sicer drži, na odločitev pa nima vpliva. Izvrševanje služnosti mora biti namreč ne le navzven zaznavno, ampak praviloma redno in se mora izvajati ves čas teka priposestvovalne dobe. Vožnja zaradi dovoza čolna tej zahtevi ne zadosti. Tožnica glede na vse obrazloženo izvrševanja služnosti z običajnimi osebnimi vozili v času od leta 1987 (ko sta bili parceli 57/2 in 58 prodani H. H. in K. H.) tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazala.

19. Ker že izvajanja voženj s temi vozili ni dokazala, je nerelevantno vprašanje, ali so bile v tem obdobju, do sanacije sporne poti, te sploh mogoče.7 Pritožbeno sodišče se zato do navedb pritožnice, s katerimi to ugotovitev sodišča prve stopnje izpodbija, podrobneje ne opredeljuje.

20. Iz istega razloga je nerelevantno tudi sklicevanje tožnice na 6. tč. kupne pogodbe z dne 26. 8. 1987, v kateri je zapisano, da je dovoz na parcelo in izvoz iz nje po obstoječi cesti ter na po mnenju tožnice s tem povezano dobro vero. Ne da bi se pritožbeno sodišče podrobneje opredeljevalo do tega, ali bi bil zapis v kupni pogodbi lahko podlaga za dobrovernost tožnice v smislu 1. odst. 217. čl. SPZ,89 ugotavlja, da bi bila tožničina dobra vera pomembna le v primeru, da bi bilo izvajanje voženj po sporni poti z običajnimi osebnimi avtomobili izkazano vsaj za obdobje desetih let. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pa temu ni tako.

21. Tožnica v pritožbi opozarja še na izpovedbo E. E., da se je v času njihovega lastništva10 po sporni poti vozila z osebnim avtom Yugo. To sicer drži, a tožnica spregleda tisti del pričine izpovedbe, ki se nanaša na dolžino obdobja, ko naj bi se te vožnje izvajale. Ker je bilo to obdobje dolgo le 9 do 10 let,11 se (20 - letna) priposestvovalna doba do leta 1987, ko sta bili parceli prodani H. H. in K. H., ob upoštevanju takrat veljavnega 54. čl. ZTLR, še ni iztekla. Ker se vožnje z običajnimi osebnimi avtomobili v obdobju po tem niso več izvajale, se priposestvovalna doba niti kasneje ni iztekla.

22. Neutemeljene so nadalje navedbe o napaki zemljiške knjige, ki "pravice" tožnice iz pogodbe ni vpisala v zemljiško knjigo. Za morebitno pogodbeno ustanovitev služnosti in njen vpis v zemljiško knjigo namreč ni zadolženo sodišče, ampak osebe, ki so lastnice gospodujočih in služečih zemljišč.

_**Glede pritožb tožencev**_

23. Neutemeljeni so očitki tožencev, da je ugotovljena stvarna služnost v izreku sodbe premalo natančno opredeljena. Opredeljuje jo namreč način uporabe (hoja in vožnja), vrsta prevoznih sredstev (motorna kosilnica, terensko (osebno) vozilo in manjši traktor s prikolico ali brez nje), območje izvrševanja (obstoječa dovozna pot, ki je delno asfaltirana, delno utrjena s peskom, delno pa tlakovana in poteka od odcepa s poti na nepremičnini ID znak 0000 91/1 preko severovzhodnega dela parcele 91/5 in vzhodnega dela parcele 91/6, delno ob meji s nepremičnino ID znak 0000 91/4, delno pa tudi po njej) ter namen izvrševanja (košnja in spravilo lesa). S takim opisom je po prepričanju pritožbenega sodišča omogočeno tako varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnih zavezancev pred prekomerno obremenitvijo njihovih nepremičnin.

24. Ker mora lastnik gospodujoče stvari služnostno pravico po načelu restrikcije izvrševati na kar najmanj obremenjujoč način (1. odst. 219. čl. SPZ), je na dlani, da bi ravnanje tožnice na način, ki ga prva toženka opisuje v pritožbi (da bi vsak dan pokosila nekaj m² travnika, vsak dan posekala kakšno vejo in jo odpeljala), pomenilo zlorabo te pravice in neupravičen poseg v lastninsko pravico tožencev kot lastnikov služečih nepremičnin, ki ga slednji lahko prepovejo in zahtevajo ustrezno sodno varstvo.

25. Sodba sodišča prve stopnje v pogledu opisa stvarne služnosti tudi ni obremenjena s kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe res ugotovilo, da se je pot za potrebe košnje in spravila lesa uporabljala občasno (tč. 28), a taka ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Že iz opredelitve namena izvrševanja služnosti je namreč povsem jasno, da se taka služnost ne bo (in se tudi ni) izvrševala vsakodnevno, ampak občasno, upoštevajoč letni čas in potrebe gospodujočega zemljišča.12 Ker dokazni postopek ni potrdil, da je bila stvarna služnost priposestvovana v obsegu (točno) določenega števila voženj in hoje in le za določeno časovno obdobje v letu, graja izostanka take opredelitve v izreku sodbe ne more biti utemeljena.

26. Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje v izreku sodbe dovolj natančno opisano. Kako natančno, pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Če gre za služnost, katere izvrševanje ni vezano na trajne objekte (na primer asfaltirano cesto), je treba meje izvrševanja služnosti označiti tako, da ne prihaja do poljubne uporabe služečega zemljišča, ko lastnik gospodujočega zemljišča vozi enkrat tako in drugič drugače in je zato treba prostorske meje opredeliti z navedbo posameznih točk, na katerih pot spremeni smer, prav tako tudi razdaljo med temi točkami (širino poti).13 V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je služnost, kot izhaja iz izreka, vezana na obstoječo dovozno pot, ki je v naravi jasno ločena od preostalega zemljišča tožencev, saj je delno asfaltirana, delno utrjena s peskom in delno tlakovana in so posledično strankam meje izvrševanja služnosti, čeprav širina poti ni natančno opredeljena, znane.

27. Ker je izvrševanje služnosti prostorsko omejeno na obstoječo dovozno pot, ki je v najožjem delu po ugotovitvi sodišča široka le 2,2 m, na njej pa je tudi oster desni ovinek, na eni strani obdan z grmovnim rastjem, na drugi pa s škarpo, to samo po sebi narekuje uporabo zgolj takih prevoznih sredstev (manjših traktorjev in osebnih terenskih vozil s prikolico ali brez nje), s katerimi prostorske meje izvrševanja služnosti ne bodo presežene in ne bo povzročena škoda. Zahteva, da bi moralo sodišče, po predhodno opravljenem preizkusu vožnje, v sodbi natančno opredeliti dimenzije vozil, s katerimi se bo izvajala služnost ali celo njihovo znamko, bi bila pretirana.

28. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da bi moralo sodišče ugotovljeno služnost omejiti na širino 2,2 m (kot znaša najožji del obstoječe poti). V postopku namreč ni bilo ne zatrjevano, še manj pa dokazano, da se je ugotovljena služnost voženj v priposestvovalni dobi izvajala po celotni dolžini obstoječe poti le v taki širini. Da pot poteka skrajno desno (to je ob meji s parcelo 91/4, delno pa tudi preko nje), pa je v izreku zapisano.

29. Ker je predmet tega postopka zahtevek za ugotovitev služnosti, na katerega je sodišče vezano (1. odst. 2. čl. ZPP), za odločanje o povrnitvi stroškov za (odpravo) morebitne škode, ki bi nastala ob njenem izvrševanju, ni podlage. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da zahtevka za povračilo premoženjske škode, preden do škodnega dogodka in posledične škode sploh pride,14 tudi sicer ni mogoče uveljavljati.

30. Sodelovanje lastnika parcele 91/4 v postopku ni bilo potrebno, saj sodišče ni ugotavljalo obstoja služnosti na tej parceli. Ta nepremičnina je v zahtevku navedena le v opisu poteka v naravi obstoječe dostopne poti (ta deloma poteka tudi preko parcele 91/4).

31. Odločitev o stroških postopka je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnica uspela s približno polovico svojega zahtevka in da tudi druge okoliščine primera, na katere opozarja sodišče prve stopnje v 31. in 32. tč. obrazložitve, ne narekujejo drugačne odločitve. Dejstvo, da so bili toženci pod določenimi pogoji, za del tega, kar je tožnica zahtevala s tožbo, pripravljeni skleniti poravnavo, tožnica pa ponudbe ni sprejela, na odločitev ne vpliva. Pripravljenosti na sklenitev poravnave tudi ni mogoče enačiti z (vsaj delno) pripoznavo zahtevka, saj gre pri pripoznavi, ki jo ima v mislih 157. čl. ZPP, za enostransko brezpogojno izjavo toženca sodišču, da je zahtevek (ali del zahtevka) utemeljen.15 Take izjave, kot izhaja iz podatkov spisa, toženci, čeprav bi to lahko storili, niso dali in so ves čas nasprotovali celotnemu zahtevku. Neutemeljen je v zvezi s stroški nadalje očitek, da bi moralo sodišče pri odločitvi ločeno obravnavati stroške, ki so nastali do trenutka spremembe tožbe in stroške, ki so nastali po tem. Sprememba tožbe namreč ne pomeni, da tožnica s prvotnim zahtevkom ni uspela, ampak zgolj to, da ga je spremenila. Povedano drugače: sodišče ni odločalo o dveh, ampak kljub spremembi le o enem zahtevku. Ker ZPP v 184. čl. tožeči stranki dovoljuje, da lahko tožbo do konca glavne obravnave spremeni, tudi o morebitnem nastanku separatnih stroškov v smislu 156. čl. ZPP ni mogoče govoriti. Da bi bile v zvezi s tem podane še druge okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je do nastanka stroškov prišlo po krivdi tožnice ali po naključju, ki se je primerilo njej, pa toženci ne trdijo.

_**Sklepno**_

32. Pritožbe so glede na obrazloženo neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

33. Tako tožnica kot toženci so bili s pritožbami neuspešni in zato do povračila pritožbenih stroškov, ob upoštevanju 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 164. čl. ZPP, niso upravičeni. Stroški, ki so nastali tožnici in prvi toženki z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni (155. čl. ZPP), saj v njih ni bilo navedeno nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi pritožbenega sodišča. Vsaka stranka zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbene navedbe, kolikor je bilo mogoče, povzelo smiselno in strnjeno. Dobesednih povzetkov zapisnikov oziroma izpodbijane odločbe pri tem ni povzemalo. 2 Zakon o pravdnem postopku. 3 V slovarju slovenskega knjižnega jezika je terensko vozilo opredeljeno kot vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa. 4 V zvezi s tem glej tudi prilogo I (tč. 2.1 in tč. 4) Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb (ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES. 5 Sodišče prve stopnje znamke vozila in njegovih karakteristik ni ugotavljalo. Tudi pritožnica ne pove, iz katerega izvedenega dokaza to izhaja. 6 Glej M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 902 in 903. 7 Povedano drugače: tudi, če so bile mogoče, jih tožnica ni dokazala. 8 Stvarnopravni zakonik. 9 Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da služnosti ni pridobil na veljaven način. Tožnica ni zatrjevala, da bi izvrševanje služnosti imelo podlago v dogovoru z takratnimi lastniki služečih nepremičnin. Zgolj dejstvo, da je v pogodbi s prodajalci gospodujočih nepremičnin zapisano, da je dostop po obstoječi poti (tudi če bi bila s tem mišljena sporna pot) za dobrovernost ne zadostuje. 10 Zaslišana priča je izpovedala, da je bila solastnica nepremičnin, ki jih ima sedaj v lasti tožnica; to dejstvo potrjuje tudi kupna pogodba z dne 28. 8. 1987 (priloga A16). 11 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 16. 11. 2022 (list. št. 256, str. 40). 12 V tč. 21 je sodišče prve stopnje sledilo tožničinim navedbam, da je kosil in čistil grmovje vedno, ko je bilo to potrebno ter upoštevaje vremenske pogoje in letni čas; v tč. 28 pa, da se je pot občasno uporabljala za (potrebe) košnje in spravila lesa. 13 Glej odločbo VS RS II Ips 32/2022. 14 Če do škodnega dogodka še ni prišlo, tudi škode še ni, posledično pa obveznosti iz tega naslova ne more biti, saj je škoda ena od predpostavk odškodninske obveznosti. 15 Kar sodišču omogoči, da brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi zahtevku (ali delu zahtevka).