Jedro

Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu z 72. členom ZDSS-1 mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Tožba ni dopustna niti zoper tiste posamične upravne akte, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, kot v obravnavani zadevi. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na 2. odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da gre za res iudicata, je dolžno tožbo kot nedopustno zavreči. S sodbo, izdano v drugem socialnem sporu, je bilo pravnomočno razsojeno o istih posamičnih upravnih aktih, zoper katera je vložena tožba v obravnavani zadevi. Ker vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je tožba na temelju 1. odst. 274. člena v zvezi z 2. odst. 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper odločbi št. ... z dne 21. 8. 2007 in iste št. ... z dne 19. 1. 2007. Ugotovilo je, da je o isti zadevi med istima strankama že pravnomočno razsojeno.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega procesnega stanja. Predlaga njegovo odpravo in priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku.

Strinja se sicer z ugotovitvijo sodišča, da je bil njegov zahtevek o višini sorazmernega dela starostne pokojnine že zavrnjen, ne pa z zaključkom, da je tožbeni zahtevek istovrsten kot v zadevi Ps 2772/2007. Kot zasebni preiskovalec je s pisno dokumentacijo, in sicer pravilnikom in izpisi plačnih obračunov dokazal, da je bilo nadurno delo pri gradbenem podjetju A. opredeljeno kot posebni delovni pogoj, saj je podatke pridobil v Pokrajinskem arhivu B.. Prav zato je ponovno sprožil postopek v zvezi z neto plačami v obdobju od 1974 do 1990, ker je bila pritožba odvetnika zoper sodbo Ps 2772/2007 s sklepom Psp 238/2009 z dne 30. 9. 2009 zavržena. Zavržena je bila zato, ker jo je odvetnik vložil brez pooblastila, čeprav bi ga sodišče moralo pozvati na dopolnitev.

Obširno opisuje postopek, končan s pravnomočno sodbo Ps 2772/2007, domnevne kršitev tedanjega postopka in razloge, zaradi katerih bi mu moral biti osebni dohodek iz nadurnega dela vštet v pokojninsko osnovo in odmerjena višja pokojninska dajatev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu je razvidno, da je tožnik 11. 3. 2016 vložil vlogo, poimenovano „Pripravljalna vloga z urgenco in prošnjo za obravnavo in nadaljevanje postopka V Ps 60/2013“ zoper toženo stranko, Zavod RS za zaposlovanje in Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. S takšno vlogo je bilo postopano po 108. členu Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP). Odrejeno je bilo, da jo vložnik označi kot tožbo, navede toženo stranko s polnim nazivom in naslovom, pojasni katero odločbo izpodbija in jo predloži v izvirniku oz. overjenem prepisu. Vloga je bila za tem po pooblaščenem odvetniku dne 6. 5. 2016 vrnjena, popravljena in dopolnjena tako, da je z njo vtoževana odprava odločb tožene stranke št. ... z dne 21. 8. 2007 in 19. 1. 2007 ter priznanje in izplačilo sorazmernega dela višje starostne pokojnine od 1. 12. 2006 dalje ob upoštevanju tudi plač iz naslova nadurnega dela.

5. Tožbe s takšnim tožbenim zahtevkom pa seveda ni dopustno obravnavati po vsebini. Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je namreč v skladu z 72. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(2) (ZDSS-1) mogoče vložiti le v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Tožba seveda nadalje ni dopustna niti zoper tiste posamične upravne akte, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, kot v obravnavani zadevi. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na 2. odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da gre za res iudicata, je dolžno tožbo kot nedopustno zavreči. 6. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano v predmetni zadevi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Nobenega dvoma namreč ni, da je s sodbo Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009 bilo pravnomočno razsojeno o istih posamičnih upravnih aktih, zoper katera je vložena tožba v obravnavani zadevi. S cit. pravnomočno sodno odločbo je bila drugostopenjska odločba z dne 21. 8. 2007 odpravljena, prvostopenjska pa spremenjena tako, da je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 427,77 EUR od 1. 12. 2016 dalje. Iz navedene sodbe izhaja, da je bilo poleg ostalih spornih dejstev, odločilnih za višino pokojninske dajatve, razčiščevano tudi vprašanje vštevnosti nadur v pokojninsko osnovo.

7. Iz predhodnih procesnih razlogov, ko vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je tožba na temelju 1. odst. 274. člena v zvezi z 2. odst. 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.

Preostale obširne pritožbene navedbe, nanašajoče se na zavrženje pritožbe zoper sodbo Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009, razloge zaradi katerih bi plače iz nadurnega dela morale biti vštevne v pokojninsko osnovo in številne druge, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne in se zato sodišče do njih posebej ne opredeljuje. V okoliščinah konkretnega dejanskega stanja ni mogoče uspešno zatrjevati niti kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS, kaj šele uveljavljati procesne kršitve v pravnomočno že razsojeni zadevi.

8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 2. odst. 365. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 2/2004.