Jedro

Tožnica ne želi dovoljenja na podlagi družinskega razmerja s slovenskim državljanom, temveč želi pridobiti (nazaj) dovoljenje za stalno prebivanje, vendar v obliki biometrične izkaznice. Ne glede na to, da je tožnica na uradnem obrazcu z dne 3. 10. 2011 obkrožila, da je njen zakonec državljan Republike Slovenije (tega dejstva ne prereka), bi moral upravni organ, ko je odločal o njeni vlogi, čeprav naslovljeno kot vlogo za pridobitev biometrične izkaznice, tožnico kot prava neuko stranko pozvati k razjasnitvi zahtevkov v skladu z določbo 7. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Velenje št. 214-1634/2014 z dne 24. 9. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Velenje odločila, da se zavrže prošnja A.A. (tožnice v tem sporu) z dne 29. 8. 2014 za pridobitev biometrične kaznice za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je na podlagi vpogleda v register tujcev ugotovil, da je bilo tožnici stalno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji izdano dne 13. 6. 1994. Iz matičnega registra je razvidno, da je tožnica sklenila 7. 12. 1979 zakonsko zvezo s slovenskim državljanom B.B. V skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in Pravilnikom o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje, načinu zajemanja prstnih odtisov in načinu označitve prenehanja dovoljenja za prebivanje, je treba dovoljenje za stalno prebivanje, ki je bilo izdano v obliki nalepke, zamenjati z dovoljenjem v obliki izkaznice (biometrično dovoljenje za prebivanje). Ugotovljeno je, da je tožnica dne 3. 10. 2011 podala prošnjo za zamenjavo dovoljenja za prebivanje in na prošnji navedla, da je družinski član slovenskega državljana. Pri zamenjavi dovoljenja je upravni organ upoštevajoč dejstvo, da je tožnica poročena s slovenskim državljanom, imenovani izdal dovoljenje za stalno prebivanje kot družinskega člana slovenskega državljana. Na podlagi tega se ugotavlja, da je bilo tožnici že izdano stalno dovoljenje in je odločitev pravnomočna, zato je odločeno po četrtem odstavku 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa, vendar z drugačnimi razlogi. Navaja, da tožnica od organa prve stopnje ni zahtevala izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, temveč izdajo biometrične izkaznice, kot dovoljenja za stalno prebivanje, zato zahteve za izdajo navedene izkaznice ni mogoče zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, z utemeljitvijo, da je o zahtevi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje že pravnomočno odločeno. Gre za zavrženje na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker izdaja biometrične izkaznice kot dovoljenja za stalno prebivanje ni upravna zadeva. ZTuj-2 v 58. členu kot materialni zakon, ki ureja vstop in prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zamenjave obličnosti izdanega dovoljenja za prebivanje ne ureja, o tem se ne vodi upravni postopek in se ne izda upravna odločba. Ker se postopek ne sme uvesti, se tožničina zahteva z dne 29. 8. 2014 zavrže. 3. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določbo postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je iz obrazložitve odločbe razvidno, da organ ne razlikuje med odločanjem o pravici do dovoljenja za stalno prebivanje in obliko izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Dovoljenje za stalno prebivanje je pridobila že leta 1994 na podlagi predhodnih dovoljenj za začasno prebivanje, ki jih je pridobila na podlagi zaposlitve in ne na podlagi združevanja družine s slovenskim državljanom. Organ bi te podatke moral imeti in jih ob izdaji izkaznice leta 2011, v postopku tudi preveriti. Njen mož je slovensko državljanstvo pridobil šele leta 2004, torej 10 let po pritožničini pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje. To pomeni, da ni dovoljenje za stalno prebivanje pridobila kot družinska članica slovenskega državljana.

4. Leta 2011 je odšla na Upravno enoto Velenje, da bi nalepko, v obliki katere je bilo dovoljenje izdano, zamenjala za biometrično izkaznico. Tam so jo vprašali, če je družinska članica slovenskega državljana, ne da bi ji pojasnili, kaj bi to lahko pomenilo. Kot prava neuka se ni zavedala, da zakonska zveza s slovenskim državljanom lahko vpliva na obliko dovoljenja za stalno prebivanje. Upravni organ, ki s temi podatki razpolaga, je izdal dovoljenje v napačni obliki namenjeni tujcem, ki so pridobili dovoljenje na podlagi družinskega razmerja s slovenskim državljanom. Čeprav je od organa večkrat zahtevala izdajo biometričnega dovoljenja, pa organ napake ni hotel popraviti. Novo prošnjo je zavrgel. 5. Ne strinja se z utemeljitvijo drugostopenjskega organa, da naj zamenjava obličnosti dovoljenja za prebivanje, ne bi bila upravna zadeva. ZTuj-2 v 85. členu določa, da se v postopkih po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. ZTuj-2 v 58. členu določa, da pristojni organ tujcu dovoljenje za prebivanje izda v obliki samostojne listine, kot izkaznico, katere veljavnosti pri dovoljenju za stalno prebivanje je 10 let. S potekom veljavnosti te listine, je treba samostojno listino zamenjati za novo listino. 2011 je tožnica to tudi storila, vendar ji je upravni organ dovoljenje izdal v napačni obliki. Da bi dosegla sanacijo te napake in pridobila ustrezno obliko dovoljenja, drugega postopka, kot upravnega nima. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v obliki izkaznice - biometrično dovoljenje za prebivanje ugodi. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in jih ponovno navaja.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je nesporno med strankama postopka, da ima tožnica že od leta 1994 dalje dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji za nedoločen čas. Tega je pridobila na podlagi predhodno pridobljenih dovoljenj za začasno prebivanje in stalne zaposlitve (osebno delovno dovoljenje). Iz spisovnih listin izhaja, da je 3. 10. 2011 pri upravnem organu vložila predlog za prenos - zamenjavo dovoljenja za stalno prebivanje v novo potno listino. Zahtevek je bil vložen na ustreznem uradnem obrazcu, na katerem je obkrožila, da je zakonec državljan Republike Slovenije. Glede na navedeno izpolnitev, za katero tožnica trdi, da je bila zavedena, ker ni vedela kakšne posledice ima takšna obkrožitev, je bil v uradni evidenci spremenjen njen status dovoljenja za stalno prebivanje dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana in kot datum spremembe statusa naveden datum 10. 10. 2011. Že v pritožbi (enako v tožbi), je tožnica zatrjevala, da ne želi imeti takšnega statusa družinskega člana, glede na to, da je pridobila samostojno dovoljenje za stalno prebivanje že pred sklenitvijo zakonske zveze na podlagi osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas (1992) in izdanih začasnih dovoljenj za prebivanje.

9. Sodišče ugotavlja, da je bilo z obema upravnima odločbama odločeno zgolj formalno pravno (procesno) in ne vsebinsko, čeprav je tožnica v vloženi prošnji oziroma vlogi določno navedla, da dovoljenje ni pridobila kot družinska članica slovenskega državljana, ampak samostojno na podlagi dela in začasnega bivališča. Zatrjuje, da ima glede na to in v skladu z Uredbo Sveta Evropske unije o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav pravico do biometričnega dovoljenja za stalno prebivanje v obliki izkaznice. Tožnica s to vlogo, ki jo sicer res naslavlja kot vlogo za pridobitev biometrične izkaznice, nedvomno želi doseči spremembo statusa pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. To okoliščino je še posebej poudarila v pritožbeni vlogi, vendar je drugostopenjski organ sprejel odločitev o zavrženju z drugačno, spet formalno obrazložitvijo.

10. Tožnica torej ne želi tega dovoljenja na podlagi družinskega razmerja s slovenskim državljanom, temveč kot sama zatrjuje in to izhaja tudi iz listin upravnega spisa, želi pridobiti (nazaj) dovoljenje za stalno prebivanje, vendar v obliki biometrične izkaznice na podlagi prej navedenih uradnih izdanih dovoljenj. Tožnica uveljavlja v vlogi z dne 29. 8. 2014 dva zahtevka in sicer spremembo statusa pridobitve stalnega dovoljenja in izdajo biometrične izkaznice, v zvezi s tem dovoljenjem. Ne glede na to, da je tožnica obkrožila na zgoraj navedenem uradnem obrazcu z dne 3. 10. 2011, da je njen zakonec državljan Republike Slovenije (tega dejstva ne prereka), bi moral upravni organ, ko je odločal o njeni vlogi, čeprav naslovljeno kot vlogo za pridobitev biometrične izkaznice, tožnico kot prava neuko stranko pozvati k razjasnitvi zahtevkov v skladu z določbo 7. člena ZUP, ki določa varstvo pravic strank. V drugem odstavku tega člena je namreč določeno, da če uradna oseba, glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Četrti odstavek določa, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Ker torej iz vloge stranke nedvomno izhaja njeno nestrinjanje s tem, da ji je organ dodelil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kot družinskemu članu slovenskega državljana, bi moral organ ravnati v skladu s prej navedenim 7. členom ZUP.

11. Ker sta oba upravna organa sprejela procesni odločitvi, kar je v nasprotju z vsebinsko smiselnima postavljenima zahtevkoma v tožničini vlogi, sodišče zakonitosti obeh upravnih odločb, ni moglo preizkusiti, zato je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.