Jedro

Pogoj za zakonito prenehanje delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela je predhodna ugotovitev, da pri delodajalcu ni drugega ustreznega dela za takega delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva nazaj na delo. Sodišče je ugotovilo, da ocena o doseganju pričakovanih rezultatov dela sloni na ugotovitvah strokovne komisije, ki ni bila sestavljena v skladu z zakonom. Eden od članov komisije je imel namreč nižjo stopnjo strokovne izobrazbe kot tožnica. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožnici ponudila drugo ustrezno delo, kar je predpogoj za zakonito prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožne stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o razlikovanju med pojmoma izobrazba in poklic. To pa je bistvena okoliščina za odločitev o pravilni sestavi komisije. Bistveno je namreč kakšno delo delavec opravlja, ne pa, ali imajo vsi člani komisije enako stopnjo izobrazbe kot delavec, ki ga ocenjujejo. Za opravljanje dela na katerem je bila tožnica zaposlena, je zadostovala že V. stopnja strokovne izobrazbe, ki jo je tretji član komisije imel. Tožnica ugotovitvam komisije tudi ni ugovarjala, ugovarjala je le postopku. Tožena stranka je sodišču predložila vse dokaze, da v času izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ni imela prostega ustreznega delovnega mesta za tožnico.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z izvedenimi dokazi in dokazno oceno sodišča. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Ali je sodba pravilna in zakonita pa sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo sicer ni bilo v celoti pravilno uporabljeno, vendar to ne vpliva na odločitev.

Delavec, za katerega se v postopku, predpisanem s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, je razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnosti. Če ni takega delovnega mesta, delavcu preneha delovno razmerje (prvi odstavek 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Prva posledica nedoseganja pričakovanih rezultatov dela je torej razporeditev na drugo delo, ki ustreza delavčevemu znanju in zmožnostim. Zakon pri tem ne določa posebej, da bi moralo tako delo ustrezati tudi strokovni izobrazbi delavca. Že iz določb 17. člena ZTPDR izhaja, da je praviloma zakonita le razporeditev na delovno mesto, ki ustreza tudi stopnji delavčeve strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Poudarek je na znanju in zmožnostih, ker gre za primere, ko delavec kljub ustrezni strokovni izobrazbi, ne dosega pričakovanih rezultatov dela, praviloma iz razlogov v njegovih psihofizičnih, delovnih ter drugih sposobnostih, ki so potrebne za opravljanje določenega dela (drugi odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)).

Celoten postopek temelji na ugotovitvi, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela. V obravnavani zadevi taka ugotovitev niti ni sporna. Tudi tožnica sama izpodbija odločitve tožene stranke le zato, ker pri odločanju ni sodelovala pravilno sestavljena komisija in ker ni bila razporejena na drugo ustrezno delo, ampak ji je prenehalo delovno razmerje.

Glede sestave posebne komisije, ki bi morala sodelovati v postopku, revizija utemeljeno opozarja na zmotno stališče obeh nižjih sodišč, da bi morali njeni člani imeti najmanj tako stopnjo strokovne izobrazbe kot tožnica. Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZDR90 (enako tudi četrti odstavek 18. člena ZTPDR), odloči pristojni organ delodajalca o ugovoru zoper sklep o razporeditvi oziroma o prenehanju delovnega razmerja na podlagi ugotovitve komisije, ki jo sestavljajo člani, ki imajo najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Delavec sklene delovno razmerje na delovnem mestu, za katerega delodajalec vnaprej (s splošnim aktom) predpiše zahtevano vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe. Praviloma se bosta zato ujemali zahtevana in delavčeva dejanska strokovna izobrazba. Če pa se ne, je za presojo doseganja pričakovanih rezultatov dela odločilna strokovna izobrazba, ki se zahteva za delovno mesto, na katero je delavec razporejen. Tožnica je sicer imela višjo stopnjo strokovne izobrazbe, kot pa se je zahtevala za delovno mesto, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri strokovni presoji, ali na tem delovnem mestu dosega pričakovane rezultate dela, pa je pomembno strokovno mnenje takih oseb, ki bi po svoji strokovni usposobljenosti lahko opravljali delo na takem delovnem mestu, torej takih, ki imajo najmanj tisto stopnjo strokovne izobrazbe, ki se zahteva za delovno mesto. To pa je v obravnavanem primeru tudi V. stopnja, ki jo je imel tretji član komisije.

Tudi ob pravilni sestavi komisije je pogoj za zakonito prenehanje delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, predhodna ugotovitev, da pri delodajalcu ni drugega ustreznega dela za takega delavca (drugi odstavek 23. člena ZDR (1990)). Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje sodbe in na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da tožnici ni bilo mogoče zagotoviti drugega dela. Na podlagi take (dejanske) ugotovitve je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da tožena stranka tožnici ni želela ponuditi drugega dela. Ob tem je tudi presodilo, da navedba v sklepu o prenehanju delovnega razmerja in izpovedba priče Š., da tožnici ni mogoče zaupati drugega dela, ne dajeta podlage za ugotovitev, da drugega ustreznega dela ni bilo.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovitev dejanskega stanja in pravno presojo potrdilo kot pravilno in zakonito. Med dejanske spadajo tudi ugotovitve o tem, koliko in katere delavce oziroma na katerih delovnih mestih je tožena stranka zaposlovala v spornem obdobju.

Revizija ima sicer prav, da je tudi v primeru razporejanja delavcev, ki na dotedanjem delu ne dosegajo pričakovanih rezultatov, razporeditev možna le, kolikor delodajalec ima prosta delovna mesta, ki ustrezajo stopnji delavčeve strokovne izobrazbe ter njegovemu znanju in zmožnostim. Pri tem pa ni mogoče vnaprej predvidevati, da delavcu drugega dela ni mogoče zaupati, ker že na sedanjih, domnevno enostavnih delih, ni dosegel pričakovanih rezultatov. Ker tak razlog ni utemeljen, tožena stranka pa po (dejanskih) ugotovitvah nižjih sodišč ni ne ponudila drugega dela tožnici, niti dokazala, da med na novo zasedenimi delovnimi mesti nobeno ni bilo ustrezno zanjo, je pravilna presoja, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit. Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).