Jedro

Slabotnost osebe, ki je napadena s spolnimi dejanji, se nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju, kot tudi na nemoč v fizičnem smislu. Varstveni objekt je pravica do spolne samoodločbe oseb, ki zaradi stanja (slabosti) niso sposobne izraziti svojega nasprotovanja storilčevemu ravnanju oziroma dati veljavne svobodne privolitve k posameznim spolnim dejanjem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 21909/2013 s 7. 5. 2015 obsojenega D. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen štiri leta zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano U. F., zastopano po materi L. F. in po uradni dolžnosti postavljeni pooblaščenki, s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 33.000,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe; po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je dolžan plačati še nagrado in potrebne izdatke zagovornika, odvetnika T. R. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 21909/2013 z 11. 2. 2016 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 600,00 EUR.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga obsojenčev zagovornik, uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ko zatrjuje, da izrek sodbe ne vsebuje konkretizacije znaka zlorabe stanja oškodovanke, zaradi katerega se ni mogla upirati. Ne strinja se z razlogi v sodbi pritožbenega sodišča o bolezenskem stanju oškodovanke, ki po njegovem ni izkazano, sodišče pa tudi ni proučilo navedb obrambe o postopku vrnitve poslovne sposobnosti oškodovanki. Meni, da sodba temelji na indicih in ne na neposrednih dokazih. Meni, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ko sodišče ni pridobilo podatkov o preteklih postopkih zoper oškodovanko in ker oškodovankina in obsojenčeva mati, zaslišana kot priča, ni hotela odgovarjati na vprašanja obrambe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da kršitve, ki jih očita obramba in ki jih je uveljavljala že v postopku pred pravnomočnostjo, niso podane in je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Očitek, da izrek sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, ne drži, delno pa se tudi izraža kot zagovornikovo drugačno ocenjevanje ugotovljenih dejstev, ki predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz opisa dejanja jasno izhaja, da je obsojenec zlorabil oškodovankino duševno manj razvitost blažje narave in znižano mentalno funkcioniranje z določenimi posebnostmi v kognitivnih funkcijah, zaradi česar se mu ni mogla upirati. Tako je zloraba stanja, zaradi katere se oškodovanka ni mogla upirati dovolj konkretizirana. Sodba sodišča prve stopnje ima pojasnilo v zvezi s tem v 31. točki. Očitek, da bolezensko stanje oškodovanke ni izkazano, ne drži, saj je to razvidno tako iz obeh izvedeniških mnenj, kot tudi dejstva, da je bila materi roditeljska pravica nad oškodovanko podaljšana preko oškodovankine polnoletnosti (list. 142. spisa). Očitek, da sodišče ni proučilo navedb obrambe o postopku prekinitve oziroma ustavitve podaljšanja roditeljske pravice in da na te navedbe v pritožbi pritožbeno sodišče ni odgovorilo, ne vzdrži. Sodišče prve stopnje je preverilo, ali je prišlo do spremembe odločitve sodišča glede podaljšanja roditeljske pravice in ugotovilo, da se to ni zgodilo (list. 141. spisa). V sodbi pritožbenega sodišča pa glede tega ni podana nobena kršitev, saj je pritožba zgolj mimogrede zatrdila, da poteka postopek v zvezi s tem, iz spisa pa je razvidno, da takega postopka ni. Ocenjuje tudi, da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, ko sodišče ni preverjalo preteklih postopkov v zvezi z oškodovanko. Podatki v zvezi s tem so bili znani in tudi upoštevani in pojasnjeni v izvedeniških mnenjih, pritožbeno sodišče pa je na ta očitek odgovorilo v 9. točki sodbe, sodišče prve stopnje pa v 5. točki sodbe.

4. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jima je bil vročen 25. 5. 2016, nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik z navedbo, da v opisu dejanja v izreku manjka konkretizacija zakonskega znaka kaznivega dejanja zlorabe stanja oškodovanke, zaradi katerega se ni mogla upirati, kar ima za posledico, da je izrek sodbe nerazumljiv, pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obrazlaga kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po stališču obrambe je stališče nižjih sodišč, da je obsojenec zlorabil oškodovankino duševno manj razvitost blažje narave in znižano mentalno funkcioniranje z določenimi posebnostmi v kognitivnih funkcijah, zaradi katerega se oškodovanka ni mogla upirati napačno, saj bi morala biti zloraba kot zakonski znak opisana s konkretizacijo razmerja med storilcem in oškodovanko z opisom spremljajočega stanja ravnanja obsojenca npr. kot dajanje ali obljubljanje materialnih ali drugih koristi ali izrekanje groženj s poslabšanjem položaja oškodovanke, to pa določno ne izhaja niti iz obrazložitve, abstraktni dejanski stan zlorabe pa ni dovolj, da bi bila takšna obtožba sploh mogoča. 6. Zatrjevana kršitev ni podana. Kot pravilno navaja že sodišče druge stopnje pod točko 5 obrazložitve, ko zavrača po vsebini enak očitek obrambe, je izvršitveno dejanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 172. člena KZ-1 spolno zlorabljanje slabotnosti druge osebe, ki je istega ali drugega spola. Za slabotne pa se štejejo osebe z duševno boleznijo, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalostjo in s slabostjo ali pa gre pri njih za kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne morejo upirati. Iz navedenega zakonskega besedila sledi, da se slabotnost osebe, ki je napadena s spolnimi dejanji, nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju, kot tudi na nemoč v fizičnem smislu. Varstveni objekt je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 352/2007 z 29. 11. 2007 in druge) ustavna pravica do spolne samoodločbe oseb, ki zaradi stanja (slabosti) niso sposobne izraziti svojega nasprotovanja storilčevemu ravnanju oziroma dati veljavne svobodne privolitve k posameznim spolnim dejanjem. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec z oškodovanko večkrat spolno občeval tako, da je zlorabil njeno duševno manj razvitost blažje stopnje in znižano mentalno funkcioniranje z določenimi posebnostmi v kognitivnih funkcijah, zaradi česar se mu ni mogla upirati. S tem opisom je dovolj natančno opisana zloraba kot zakonski znak kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe. V zahtevi za varstvo zakonitosti pogrešan opis obsojenčevega ravnanja pred dosego spolnega odnosa z oškodovanko za dejansko izpolnitev zakonskega znaka zlorabe ni potreben, ker že samo neupoštevanje privolitvene sposobnosti oškodovanke zaradi njenega bolezenskega stanja pomeni spolno zlorabo slabotne osebe.

7. V nadaljevanju vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v povezavi z 29. členom Ustave RS, ki jo utemeljuje z navajanji, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju policista Policijske postaje Ruše, opravi poizvedb na tej policijski postaji in pri Centru za socialno delo Ruše ter zaslišanju delavca Centra za socialno delo Ruše. Z izvedenimi dokazi bi se po navedbah obrambe ugotovilo, da je bila oškodovanka v preteklosti s strani Policijske postaje Ruše že večkrat obravnavana in pridobile bistvene informacije glede obravnavanja oškodovanke v preteklosti, sodišče pa bi dobilo jasno sliko o obnašanju oškodovanke. Te dokaze bi nujno potrebovali tudi izvedenki, ki sta pri izdelavi mnenja svoje ugotovitve oprli na priviligirano pričo L. F., ki je po mnenju obrambe, pristranska.

8. Kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe je sodišče dokazne predloge zavrnilo, ker niso bili določni (ne vsebujejo osebnih podatkov policista in socialnega delavca); presodilo pa je tudi, da dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala, gre namreč za dejstva, povezana z oškodovankinim obnašanjem, njeno nezgledno preteklostjo, ko je bila v razmerjih z več moškimi, obravnavana na policiji in zoper njo vložena kazenska ovadba, glede na očitke v izreku prvostopenjske sodbe za obravnavani primer niso relevantna. Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 10 obrazložitve), saj je tudi samo ocenilo, da omenjena dejstva za izrek sodbe niso bistvena, ker pa se je sodišče prve stopnje do zavrnitve dokaznih predlogov opredelilo v razglašenem in obrazloženem sklepu, sprejetem na obravnavi 7. 5. 2015 (list. št. 288 do 289 spisa) in v sodbi (točka 5) je ocenilo, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na navedeno, sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. V obravnavanem primeru sta sodišči dokazne predloge obrambe pretehtali in ocenili, da se ne nanašajo na dejstva, ki so v zadevi pravno relevantna. Zato predlaganih dokazov, ki na odločitev sodišča tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne bi mogli vplivati nista izvedli, svojo odločitev pa razumno in ustrezno obrazložili. Zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

10. Vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev pravnega jamstva iz 29. člena Ustave RS, ki ga utemeljuje z navajanji, da privilegirana priča L. F., obsojenčeva in oškodovankina mati, ki je v preiskavi izkoristila privilegij in ni pričala, pri taki odločitvi na glavni obravnavi ni vztrajala in je pričala. Čeprav na vprašanja obrambe ni odgovarjala, je sodišče ni opozorilo na dolžnost pričanja, niti njene izpovedi ni pravilno dokazno ocenilo.

11. Iz spisovnih podatkov je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravnega jamstva iz 29. člena Ustave RS razvidno, da je privilegirana priča L. F., ki je v preiskavi izkoristila privilegij in ni pričala, na glavni obravnavi svojo odločitev spremenila, in je pričala, kar je njena pravica. Obrambi je bila dana možnost postavljanja vprašanj in dajanja pripomb na pričino izpovedbo, kar je obramba tudi izkoristila. Kot navaja že pritožbeno sodišče pod točko 17 obrazložitve sodbe iz prepisa zvočnega posneta glavne obravnave z dne 18. 3. 2015 izhaja, da je sodišče pričo po postavljenih vprašanjih obrambe ponovno poučilo o pravici do odklonitve odgovora na vprašanje, kar z vidika procesnega vodstva kaže na dosledno zagotavljanje uresničevanja določbe drugega odstavka 240. člena ZKP v zvezi z 238. členom ZKP v primerih, ko je sodišče ocenilo, da bi priča z odgovorom na postavljena vprašanja obrambe lahko sebe ali svoja otroka spravila v hudo sramoto. Pritožbena graja dokazne ocene izpovedbe priče L. F., obdolženčeve in oškodovankine matere, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v točki 13 izpodbijane sodbe pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ne presoja.

12. Osrednji del zahteve za varstvo zakonitosti se nanaša na zatrjevanja obrambe, da sta nižji sodišči nekritično in nepravilno ocenili obsojenčev zagovor, v katerem zanika, da bi imel spolne odnose z oškodovanko ter verjame oškodovanki in pričam, ki neposredno o dogajanju ne vedo ničesar ter sledi izvedenkama kliničnopsihološke stroke (doc. dr. Z. R., dr. med.) oziroma psihiatrične stroke (prof. dr. M. Ž., dr. med.), ki posredno pritrjujejo oškodovankini izpovedbi. S tem vložnik izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki nižjih sodišč, ki sta navedli razumne in življenjsko sprejemljive razloge, zakaj ne dvomita v verodostojnost oškodovanke oziroma prič, ki posredno potrjujejo oškodovankino izpoved. S temi navedbami pa obramba ne presega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki kot že omenjeno v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog.

13. Neutemeljena je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z utemeljevanjem, da duševna manj razvitost oškodovanke ni izkazana, prav tako ni dokazano, da se oškodovanka obsojencu ni mogla upreti. Očitek, da oškodovankino bolezensko stanje ni izkazano izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki temelji na izvedeniških mnenjih obeh izvedenk, kot tudi dejstvu, da je bila oškodovankini materi roditeljska pravica nad oškodovanko podaljšana preko oškodovankine polnoletnosti. S takšno obrazložitvijo obramba po vsebini ponovno izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v sodbi sodišča prve stopnje in podaja svoje mnenje, da ob upoštevanju načela proste presoje dokazov sodišče takšnih dejanskih ugotovitev, kot so sprejete v obsodilni sodbi, na podlagi izvedenih dokazov, ne bi moglo sprejeti.

14. Obramba v nadaljevanju pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, in sicer navedbe o krajevni in časovni komponenti dejanja, o teku postopka v zvezi s spremembo odločitve glede podaljšanja roditeljske pravice za oškodovanko, glede dokazne ocene oškodovankine izpovedbe ter izpovedbe prič, ki posredno potrjujejo njeno izpovedbo ter dokazno oceno obdolženčevega zagovora.

15. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP, katerega kršitev je po vsebini zatrjevana, mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, kolikor se nanašajo na odločilna dejstva in o njih zavzeti stališče. Ta obveznost za sodišče izhaja tudi iz 22. člena Ustave RS. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Zahteva po obrazloženosti odločb inštančnih sodišč pa je v primerih, ko je odgovor na očitke vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, inštančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem primeru iz sodbe inštančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih je obravnavalo. V obravanem primeru se je inštančno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča, opredelilo do vseh relevantnih očitkov pritožnika, ki jih je uveljavljal v pritožbi. Glede krajevne in časovne opredelitve dejanj se je opredelilo pod točko 7 obrazložitve sodbe, glede oškodovankine duševne manj razvitosti, zaradi katere se ni mogla upreti obdolženemu pod točko 5 obrazložitve; z nestrinjanjem z dokazno oceno izpovedb oškodovanke ter prič pa obramba ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve temveč ne sprejema dokaznih zaključkov drugostopenjskega sodišča, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

16. Zatrjevane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter tarifnih številkah 7115 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.