Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 839,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 56.257,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2019 dalje (I. točka izreka), tožnici je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v znesku 5.182,54 EUR (II. točka izreka), odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Nasprotuje ugotovitvi, da ravnanje toženca ni bilo protipravno. Zmotna je ugotovitev, da je A. A. dnevno prevzemala vso dokumentacijo glede dobavnic, prevzemnic in oblikovanja cene, ter jo sproti pregledovala. To je počela le občasno, saj je bilo dokumentacije preveč, kot sta potrdila A. A. in direktor B. B. Ni realno pričakovati, da bo tožnica imela zaposlenega delavca, ki bo ves čas nadziral delo toženca. Direktor je preko programa C. lahko spremljal celotno poslovanje, tudi vnose glede cen, marž in popustov, vendar je neživljenjski zaključek ter v nasprotju z izvedenimi dokazi, da je to delal redno. Napačna je ugotovitev, da se je toženec redno in sproti dogovarjal z direktorjem glede določanja prodajnih cen, saj so bila ta pravila določena v internih aktih, za odstop pa toženec ni imel soglasja. Toženec direktorju ni poročal o prevzemu blaga po nižji ceni, ampak ga je o tem občasno seznanil, če ga je direktor o tem povprašal, nikoli pa ni napisal pisnega poročila. Ne drži, da je toženec maržo, nižjo od predpisane, popravil na zahtevo direktorja, sicer pa se je pustila, saj se je nižja marža popravila le, če jo je ob občasni kontroli odkrila A. A. Toženec ni imel pooblastila za določitev nižje marže. Glede na pravilnik bi moral določiti 65 % maržo, primeri, kjer se je direktor strinjal z nižjo maržo, pa niso del tožbe. Tudi ne drži, da je toženec direktorju pojasnil razloge za popuste, direktor pa je zadevo preveril in odobril, saj je bilo preverjanje le občasno. Nepravilna in protispisna je ugotovitev, da je bil manjko pri inventuri posledica prevelike količine nabavljenega blaga zaradi navodila direktorja o tedenski nabavi in ker se ni smela oblikovati konkurenčna cena. Do manjka je prišlo zaradi neupoštevanja pravilnega kroženja blaga in namernega naročanja prevelikih količin. Toženec je bil samostojen pri določanju cen in dajanju popustov, določanju marž, vendar ob opozorilih direktorja na kršitev predpisov pojasnil ni znal dati, komunikacija pa ni bila redna in sprotna. Predmet tožbe so le kršitve, ki sta jih direktor in A. A. ugotovila po prenehanju delovnega razmerja toženca, za pregled listinske dokumentacije pa sta potrebovala več mesecev. Sodišče je spregledalo in se ni opredelilo do neustreznega odnosa toženca do tožnice. Ni upoštevalo izjave D. D. in E. E. s tem v zvezi, ampak je v celoti in nekritično sledilo izpovedim prič toženca (F. F., G. G., H. H., ki je toženčev brat, I. I. in J. J.), ki so želeli pomagati tožencu, nekateri pa so sedaj tudi njegovi sodelavci pri novem delodajalcu. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo le pričam toženca, odločitev pa je tudi v nasprotju z navedbami tožnice in zaslišanjem direktorja ter prič A. A., D. D. in E. E. Neutemeljen je zaključek o zakonitosti pri dajanju popustov na ceno 2B, saj je bilo dajanje popustov prepovedano. Delovno navodilo št. ... je dopuščalo možnost večjega rabata pri blagu slabše kakovosti, vendar le poslovodji, toženec pa je bil vodja skladišča. Tožnica je dokazala protipravnost in tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti.

3. Toženec v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnice in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica zahteva, da ji toženec povrne škodo v višini 56.257,85 EUR, ki ji naj bi nastala zaradi njegovega protipravnega ravnanja pri prevzemu blaga z nižjo maržo od določene, dajanja nedovoljenih (dodatnih) popustov in inventurnega manka. Na podlagi 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, slednjo dolžan povrniti. Odškodninska odgovornost je podana, če je škoda posledica protipravnega, nedopustnega ravnanja in je podana krivda, izpolnjene pa morajo biti vse predpostavke hkrati (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec ni ravnal protipravno. Ugotovilo je, da sta direktor toženke, B. B., in A. A. ves čas spremljala in nadzorovala toženčevo delo, direktor se je strinjal z nižjimi maržami in popusti, če se ni, se je cena popravila, manko pri inventuri pa je bil posledica navodil direktorja o tedenski nabavi blaga in prepovedi prodaje po znižani ceni.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedi B. B., toženca in prič, ter vsebino pravilnikov in navodil tožnice. Za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre le v primeru, kadar sodišče naredi napako pri tehničnem prenosu vsebine listin ali zapisnikov v obrazložitev sodbe,1 ne pa tudi, kadar se stranka ne strinja z zaključi sodišča, narejenimi na podlagi pravilno povzetih dokazov.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženca. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z 8. členom ZPP. Prvostopenjsko sodišče je z ustreznimi argumenti pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi B. B. in A. A., ampak je verjelo tožencu, F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. (20., 21. in 28. točka obrazložitve sodbe), zato ne drži očitek o nebrazloženosti sodbe. Obrazložitev je logična in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je sodišče prve stopnje storilo. Okoliščina, da so bile nekatere priče včasih zaposlene pri tožnici, da je H. H. toženčev brat, nekatere priče pa so sedaj sodelavci toženca, ni pravno odločilna. Prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji ni izhajalo le iz izpovedi toženčevih prič, ampak je upoštevalo tudi druge dokaze. Tako je upoštevalo, da iz obrazložitve sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti izhaja, da je B. B. povedal, da je večkrat govoril s tožencem in, če se je strinjal z nižjo maržo, je marža tako tudi ostala, v delovnem sporu pa je izpovedal, da ni nikoli soglašal, da bi marža ostala nižja, ampak jo je moral toženec vedno popraviti, če se je to odkrilo. Upoštevalo je tudi določbe internih pravilnikov tožnice, ki so v določenih primerih omogočale dajanje nižjih marž in popustov na ceno 2B kot tudi, da je tožnica tožencu ves čas izplačevala stimulacijo. Čeprav tožnica zatrjuje, da je nepravilnosti odkrila šele po prenehanju delovnega razmerja, pa je istočasno navajala, kar je izpovedal tudi B. B., da toženec od leta 2016 direktorja ni obveščal o cenah, za odstope od pravilnikov naj ne bi imel pojasnil, glede nepravilnosti pa se je moral večkrat zagovarjati. Ni verjetno, da bi tožnica ob več odkritih nepravilnostih, ter zatrjevanem slabemu oziroma neprimernemu odnosu toženca, slednjemu izplačevala stimulacijo. Upoštevajoč vse izvedene dokaze, sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo izpovedi B. B. in A. A., ampak ostalim izvedenim dokazom.

9. Toženec in pet drugih prič, in sicer F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., ki so v spornem obdobju delali pri tožnici in so posledično vedeli, kako je potekal delovni proces, so potrdili, da je A. A. imela vsakodnevni nadzor nad vso dokumentacijo, cenami, maržami in popusti, skupaj z direktorjem sta uporabljala tudi sistem C., na podlagi katerega sta redno spremljala celotno poslovanje, toženec se je pri oblikovanju cen in popustov redno dogovarjal z direktorjem. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na drugačno izpoved B. B. in A. A. Navedene priče so tudi potrdile, da je toženec moral direktorju pojasniti razloge za popuste in nižje marže. Če se direktor z nižjo maržo ni strinjal, se je marža popravila, prav tako se je popust dal le, če je to odobril direktor, kar je v kazenskem postopku (glede marž) povedal tudi B. B. Posledično tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da toženec ni imel soglasja direktorja za odstop od pravilnikov, ki so določali prodajne cene, da nižje marže ni mogel določiti, prav tako ne dodatnih popustov na ceno 2B. Pri tem velja izpostaviti, da je Pravilnik o določanju prodajnih cen z dne 26. 4. 2016 v četrtem odstavku 2. člena omogočal prevzem po nižji marži, kolikor bi prišlo do visokih cen, za kar se je napisalo pojasnilo, na zahtevo direktorja pa se je to še dodatno ustno pojasnilo. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je B. B. povedal, da pisnih pojasnil ni bilo, saj je bilo ugotovljeno, da se je zaradi pozne ure, ko so se vnašala pojasnila v program, zapisala le poljubna beseda oziroma znak, toženec pa je nato kasneje direktorju ustno pojasnil razloge za nižjo maržo. Če se direktor s tem ni strinjal, se je marža popravila.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dodaten popust na ceno 2B dajal za blago slabše kakovosti ali pred iztekom roka, kar je bilo skladno s Pravilnikom o določanju prodajnih cen z dne 26. 4. 2016 in Delovnim navodilom št. ..., poleg tega so priče povedale, da se je nad tožencem tudi glede popustov izvajal stalni nadzor. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je toženec dajal popuste brez vednosti in odobritve tožnice, saj sta to izpovedala le B. B. in A. A., katerima pa sodišče prve stopnje iz že pojasnjenih razlogov utemeljeno ni sledilo. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je na podlagi Delovnega navodila št. ... večji popust lahko določil le poslovodja, toženec pa je bil vodja skladišča. Glede na to, da je toženec za vse dodatne popuste pridobil soglasje direktorja, je nepomembno, da je bil vodja skladišča. Poleg tega tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni uveljavljala, da toženec teh popustov ne bi smel dajati, ker ni poslovodja. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da se je direktor s popusti strinjal, saj bi v primeru, če bi prišlo do nedovoljenega odstopanja, to šlo v breme stimulacije toženca, do tega pa ni prišlo (pritožba tem ugotovitvam niti ne oporeka). Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženec odgovoren za višji inventurni manjko. Toženec je bil sicer odgovoren za naročanje blaga, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po navodilih direktorja moral tedensko naročati blago, čeprav je opozoril, da ga imajo dovolj, direktor pa se ni strinjal s prodajo blaga po konkurenčni ceni oziroma z dodatnim popustom (potrdijo E. E., H. H. in J. J.), zato se je pokvarilo in je bil večji inventurni manko. Ker je toženec več naročal po navodilu direktorja ter blaga ni smel prodati po konkurenčni ceni, ne more biti odgovoren za inventurni manjko, ki je posledica neprodaje blaga.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati neprimeren odnos toženca do nadrejenih ter izpovedi D, D, in E. E. s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni ravnal samovoljno in mimo vednosti direktorja, zato je nepomembno, kako se je zadnji dve leti zaposlitve razumel z direktorjem in njegovo partnerko, A. A. Na odločitev o odškodninski odgovornosti tako ne more vplivati izpoved E. E., da je nekdo drug mislil, da je toženec lastnik tožnice, kot tudi ne, ali je toženec D. D. želel v gotovini plačati ugodnejše blago, ki bi ga dostavil na drugo lokacijo, saj tožnica od toženca ne zahteva odškodnine iz tega naslova.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni ravnal protipravno, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker tožnica ni uspela s svojim zahtevkom, je posledično pravilna tudi odločitev, da sama nosi svoje stroške postopka, tožencu pa mora povrniti njegove stroške in plačati sodno takso.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, tožencu pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožencu v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) in prvi odstavek 155. člena ZPP, priznalo 1.125 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 21,25 točk materialnih stroškov, skupaj 1.146,25 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 687,75 EUR, povečano za 22 % DDV (151,31 EUR) pa 839,06 EUR. Ostalih priglašenih stroškov tožencu ni priznalo (posvet s stranko in študijo spisa ter nagrada za končno poročilo), saj so zajeti v že priznanih stroških in ni podlage za še ločeno priznanje teh stroškov. Navedene stroške mora tožnica povrniti tožencu v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. II Ips 54/2018.