Jedro

Storiti premik varno pomeni, da ob tem ne pride do ogrožanja varnosti drugih udeležencev oziroma njihovega premoženja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru, ko je obdolženka trčila v nasproti parkirano vozilo oškodovanca. Prekrškovne določbe, ki posameznim udeležencem v cestnem prometu nalagajo določeno ravnanje, so namreč zapovednega značaja, ki za razliko od določb v kazenskem zakoniku pomenijo, da je prekršek storjen že takrat, ko zapovedna norma ni spoštovana ne glede na posledice. Za slednje pa gre v tem primeru, ko je obdolženka brez dvoma opravila premik na parkirnem prostoru na način opisan v izreku in kateremu, v nasprotju s pritožbo, ni oporekati glede konkretizacije, saj so dejanske okoliščine ustrezno subsumirane pod zapovedno pravno normo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 348,00 EUR (tristo oseminštirideset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženko za odgovorno storitve treh prekrškov in sicer pod točko I./1) prekrška po določbi četrtega odstavka člena 42 ZPrCP, pod točko I./2) prekrška po določbi sedmega odstavka člena 110 ZPrCP in pod točko I./3) prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP. Nato je za vsak prekršek posebej obdolženki določilo sankcijo, nato pa ji je na podlagi določbe člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo in sicer globo v znesku 1.820,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo ji je naložilo tudi stroške postopka in pa sodno takso.

2. S tako odločitvijo se obdolženca ne strinja in s pravočasno vloženo pritožbo uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona pritožuje pa se tudi zaradi kazenske sankcije in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek, podredno pa, se sodba spremeni in se obdolženko oprosti (se postopek ustavi!) očitanih prekrškov in ji povrne stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je uradni preizkus izpodbijane sodbe po pritožbenem sodišču pokazal (člen 159 ZP-1), da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na škodo obdolženke ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določb (člen 156 ZP-1).

5. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku pritožba obrazlaga z nepravilnim postopanjem prvega sodišča, ki ni angažiralo izvedenca cestno prometne stroke, kar je obramba argumentirano obrazložila s tem, da ne vzdržijo navedbe predlagatelja o tem, da je obdolženka lahko trk obeh vozil, ki je bil blag in je v tem primeru šlo le za zdrs, lahko zaznala, kajti na tem delu cestišča so očitne poškodbe - udarne jame, kar je obdolženka dokazala s predloženimi fotografijami. Ker je obdolženka te jame pri vzvratni vožnji prevozila, trka ob sicer neznatnih poškodbah obeh vozil, ni mogla zaznati. Prvo sodišče pa je tak dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo in s tem kršilo obdolženki pravico do obrambe. S takimi pritožbenimi navedbami pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka člena 155 ZP-1, ki naj bi imela za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa ji v tej smeri uspeha ni priznati.

6. Očitek obdolženki, da je v kritičnem času na parkirnem prostoru celjskega pokopališča opravila premik brez, da bi se prepričala, če lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence ali pa premoženje in tako trčila v nasproti parkirano vozilo oškodovanca, ki se je pri tem poškodovalo, izhaja iz opisa prekrška pod točko I./1). Obdolženkin zagovor, da trka ni zaznala in da je premik opravila previdno, je prvo sodišče dokazno ocenjevalo ob doslednem upoštevanju določbe drugega odstavka člena 133 ZP-1, zlasti glede na ugotovljene poškodbe vozil obeh udeležencev, ki so objektivno izkazane v zapisniku o ogledu kraja dogodka in fotografijah obeh vozil, ki jih je priložil predlagatelj, kar je natančno povzelo in obrazložilo v izpodbijani sodbi in tudi ob dokazni oceni izpovedi obeh zaslišanih policistov, oškodovanca M. K. in pa obdolženkinega moža. Dokazni oceni v tej smeri v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni oporekati. Le-ta je zanesljivo pokazala, da je obdolženka v kritičnem času bila na parkirišču celjskega pokopališča, tam opravila premik svojega vozila in da je manever premika izvedla nepazljivo ter pri tem trčila v vozilo oškodovanca, kar je nenazadnje slednjemu nazorno predočil očividec, ki je s svojo zaznavo prekrška in z zapisom registrske številke obdolženkinega vozila omogočil njeno identifikacijo. Ni dvoma, kot ugotavlja prvo sodišče, da je do fizičnega stika med obema voziloma prišlo in samo dejstvo, ali je bil to trk ali pa le oplaženje, kar pritožba pretirano poudarja in neprepričljivo ločuje, ni relevantno. Drži, da je šlo za majhno poškodbo, ki pa se brez fizičnega stika nikakor ne bi zgodila, kar pa ob opredelitvi prometne nesreče I. kategorije zadostuje za sklep o tem, da je do fizičnega stika obeh vozil (četudi blagega), vsekakor prišlo in tega pritožba z obsežnimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti, saj ima o tem, sodba tudi razumljive in jasne razloge. Naslednje vprašanje, ki ga pritožba v tem svojstvu problematizira pa je obdolženkina sposobnost zaznave fizičnega stika obeh vozil (četudi je šlo le za oplaženje), na katerega se navezujejo nadaljnji očitki pritožbe, da ne vzdržijo zaključki prvega sodišča, da obdolženka kot udeleženka prometne nezgode upravičenca do podatkov ni obvestila.

7. Prvo sodišče se je do zagovora obdolženke v tem delu, da trka nikakor ni zaznala, ustrezno opredelilo. Ni spregledalo trditev obrambe o poškodbah parkirišča oziroma asfaltne površine (servisne površine) med parkirnimi prostori na obeh straneh. Ob dejstvu, da je bila obdolženka v vozilu sama, da je oškodovančevo vozilo na parkirišču v kritičnem času tudi sama zaznala in da ta del parkirišča ob takem času običajno ni prometno pretirano frekventen, je tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju intenzitete poškodb obeh vozil, obdolženka fizični trk obeh vozil (četudi je šlo le za oplaženje), kot je pravilno zaključilo prvo sodišče, nedvomno lahko zaznala. Obramba je sicer v tej smeri izvedenca cestno-prometne stroke predlagala tudi z obrambno vlogo z dne 11. 11. 2015 in izvedbo tega dokaza obrazložila s tem, da bi le izvedenec cestno-prometne stroke zaradi prisotnosti udarnih jam lahko ustrezno pojasnil, ali je obdolženka fizični stik med obema voziloma iz tega razloga lahko zaznala. Prvo sodišče je takšen dokazni predlog zavrnilo sicer s skopimi razlogi, ker je očitno štelo, da je dejansko stanje prekrškov pod točko I./1) in I./2 bilo dovolj pojasnjeno. Ob dejstvu, da pa je celoten postopek zaznave prekrška potekal prav na podlagi neposredne zaznave očividca, kot je pravilno sklepalo že prvo sodišče, ki je (četudi blažji) trk obeh udeležencev neposredno zaznal in to prenesel oškodovancu in ob tem, da sta policista ob zaslišanju natančno locirala mesto parkiranja vozil obeh udeležencev, kar sta obrazložila tudi v povezavi s skico, ki je bila tekom postopka s strani predlagatelja izdelana in ob upoštevanju poškodb asfaltne površine, ki je s fotografijami sicer izkazana, je poudarjanje pomena udarnih jam, ki naj bi bile (tudi) vzrok, da obdolženka naj ne bi zaznala trka obeh vozil, močno pretirano. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izvajanja dodatnih dokazov v tej smeri, kot je sicer pravilno ocenilo že prvo sodišče, ni bilo potrebno saj so vsa relevantna dejstva bila ugotovljena z gotovostjo. Zato tudi skromni razlogi zavrnitve tega dokaznega predloga nikakor nimajo za posledice nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot to trdi pritožba, niti ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku zaradi neizvajanja razbremenilnih dokazov po določbi drugega odstavka člena 155 ZP-1. 8. Iz istih razlogov pa je pretirano tudi pritožbeno poudarjanje hrupa na tem mestu, kjer je do trka obeh vozil prišlo, saj je vsa v pritožbi našteta in izpostavljena prometna infrastruktura bistveno bolj oddaljena od kraja dogodka, kot to trdi pritožba. Ocena prvega sodišča o relativno mirni lokaciji pa tudi ni dokaz, ki bi ga moralo sodišče obdolženki predočevati, kot to neutemeljeno trdi pritožba, saj je označitev mirne lokacije kraja dogodka povezana izključno z dokazno oceno obdolženkinega zagovora v zvezi z njeno zaznavo trka v vozilo oškodovanca. Ali povedano še drugače, pritožba s svojimi navedbami o tem, da je dokazna ocena obdolženkinega zagovora v smeri, da trka vozil obeh udeležencev ni zaznala, napačna in s podajanjem lastne dokazne ocene ne le zagovora, temveč tudi drugih izvedenih dokazov pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar zadeva prekrška pod točko I./1) in I./2 izreka izpodbijane sodbe, ne more biti uspešna.

9. V okviru pritožbenega razloga kršitev zakona pritožba izpostavlja, da zakonski znaki prekrška pod točko I./1), ki se obdolženki očita niso ustrezno opredeljeni in pri tem navaja, da je očitek obdolženki, da preden je obdolženka zapeljala s svojim vozilom vzvratno, se ni dovolj prepričala, če lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence, neutemeljen. V obravnavanem primeru namreč ni prišlo do oplaženja pred premikom ali pri sami vožnji obdolženke, ampak šele na koncu le-te. Takšen opis pa ne izpolnjuje zahtevkom konkretizacija, kajti vožnja obdolženke iz parkirnega mesta je bila opravljena varno in obdolženka pri tem ni izsiljevala prednosti ali kako drugače ogrozila druge udeležence.

10. Take pritožbene navedbe znova poudarjajo pomen obdolženkinega zagovora, do katerega se je sicer argumentirano opredelilo že prvostopno sodišče. Ni pritrditi pritožbi, da opis prekrška pod točko I./1) ni dovolj konkretiziran, kajti dolžnostno ravnanje udeleženca v cestnem prometu v zvezi s premikom je natančno opredeljeno natančno v določbi prvega odstavka člena 42 ZPrCP. Zakonski znak tega prekrška je dolžnost udeleženca, da pred vsakim premikom ravna tako, kot mu ta določba nalaga (pogled v vzvratno ogledalo in preko ramena v mrtvi kot) oziroma se natančno prepriča, če premik lahko stori varno.(1) Storiti premik varno pa pomeni, da ob tem ne pride do ogrožanja varnosti drugih udeležencev oziroma njihovega premoženja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru, ko je obdolženka trčila v nasproti parkirano vozilo oškodovanca. Prekrškovne določbe, ki posameznim udeležencem v cestnem prometu nalagajo določeno ravnanje, so namreč zapovednega značaja, ki za razliko od določb v kazenskem zakoniku pomenijo, da je prekršek storjen že takrat, ko zapovedna norma ni spoštovana ne glede na posledice. Za slednje pa gre v tem primeru, ko je obdolženka brez dvoma opravila premik na parkirnem prostoru na opisan način, ki izhaja iz točke I./1) izreka in kateremu v nasprotju s pritožbo ni oporekati glede konkretizacije, saj so dejanske okoliščine ustrezno subsumirane pod zapovedno pravno normo.

11. Kar pa zadeva pritožbeni očitek glede kršitev materialnih določb zakona prekrška po določbi tretjega odstavka člena 110 ZPrCP pa je povedati, da ima pritožba sicer prav, ko povzema dolžnostno ravnanje udeleženca po prometni nesreči, ki je v skladu s 4. točko drugega odstavka člena 110 ZPrCP dolžan obvestiti policijo (tudi center za obveščanje ali koga drugega, ki lahko policijo obvesti), ta dolžnost pa je izključena pri prometni nesreči I. kategorije. Vendar pa pritožba spregleda, da se obdolženki z izpodbijano sodbo pod točko I./2) ne očita, da v konkretnem primeru ni obvestila policije, temveč se ji očita, da kot neposredna udeleženka prometne nesreče soudeležencu, torej K. M. ni posredovala osebnih podatkov, kar ji ta določba nalaga, slednje pa je dolžnostno ravnanje nasprotnega udeleženca vselej, kadar pride do prometne nesreče, ne glede na dejstvo, da gre za prometno nesrečo I. kategorije, kajti tako ravnanje je obligatorno tudi iz razloga, da se lahko naknadno ugotavljajo dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem odgovornosti za materialno škodo. Očitek obdolženki o nespoštovanju te zakonske določbe, ki je prav tako zapovedna, pa je pod točko I./2) izreka izpodbijane sodbe tudi dovolj konkretiziran in zato tudi ni podana kršitev 1. točke člena 156 ZP-1, kot to neutemeljeno trdi pritožba.

12. V nadaljevanju pritožba oporeka zaključku prvega sodišča, da naj bi obdolženka v kritičnem času premik vozila opravila pod vplivom alkohola, čeprav je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen bistveno kasneje, kot je prišlo do samega premika. Preizkus alkoholiziranosti je bil opravljen pomanjkljivo ob 21.40 uri na obdolženkinem domu, za kar ni bilo pristojnosti, saj je šlo za prometno nesrečo z majhno poškodbo, zato tudi ni obstajal sum vožnje obdolženke pod vplivom alkohola. Policista, ki sta na obdolženkin dom prišla, nista imela razloga, da naj bi bila obdolženka v času vožnje alkoholizirana, na domu sta jo policista zbudila in prišla k njej s hudimi očitki na njen račun, zato je bila nezbrana, zmedena in postopka preizkusa v takšnem svojem psihofizičnem stanju ni bila sposobna razumeti. Pred prvim sodiščem je že predložila seznam bolezni, za katerimi boluje in uživa določena zdravila, česar pa prvo sodišče ni ocenjevalo, predvsem v svojstvu bolezni obdolženke, ki je psihične narave. Tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni izpolnjen ustrezno, obdolženka pa tudi ni bila seznanjena s posledicami uživanja alkohola v času pred preizkusom, ki je krajši od 15 minut. Obdolženka je takrat uživala protibolečinske tablete Zaldiar, zato bi po oceni obrambe le izvedenec ustrezne medicinske stroke lahko pojasnil vpliv teh zdravil na stopnjo izmerjene alkoholiziranosti in vpliv njenih zdravstvenih težav na njeno sposobnost razumeti postopek preizkusa alkoholiziranosti. Tudi ta predlog je sodišče neutemeljeno zavrnilo, zato je v tem delu tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. V zvezi s prekrškom pod točko I./3) je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta oba policista kritičnega dne obiskala obdolženko na njenem domu res že v času, ko naj bi ta že spala, kar je obdolženko lahko presenetilo, vendar pa je glede na izpoved obeh policistov, ki sta ta del poslovanja skladno opisala, prvostopno sodišče dognalo, da je obdolženka v postopku preizkusa alkoholiziranosti ustrezno sodelovala in policistoma izrecno povedala, da po nesreči ni uživala alkohola, kar izhaja tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, saj sta takšno obdolženkino izjavo policista izrecno zabeležila, česar pa tudi obdolženka ni zanikala. Zato sodišče povsem pravilno ni sledilo navajanju obrambe, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne izkazuje verodostojno obdolženkine stopnje alkoholiziranosti v času vožnje, ker naj ne bi bil pravilno izpolnjen. Opredelilo se je tudi do domnevnih hib v izpolnjevanju zapisnika (glede obkroževanja posameznih postavk) in ugotovilo, da je iz zapisnika jasno razvidna njegova vsebina, ki je zapisana nedvoumno. Ustrezno pozornost pa je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami posvetilo tudi ugotavljanju obdolženkine sposobnosti spremljati potek preizkusa alkoholiziranosti, ki ga je pritožba problematizirala že pred prvostopnim sodiščem zaradi domnevno zaužitih zdravil (protibolečinskih tablet in psihostabilizatorja oziroma antidepresivov), zaradi česar je obramba predlagala tudi postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi naj v tem svojstvu potrdil obdolženkin zagovor o tem, da v postopku preizkusa alkoholiziranosti ni bila sposobna ustrezno sodelovati in odgovarjati na posamezna vprašanja policistov, ki so bila nato vnesena v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Ob natančni in vzorni dokazni oceni izpovedi obeh policistov in tudi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je prvo sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno dokazno oceno vseh v tem delu izvedenih dokazov in razumno zaključilo, da je obdolženka, ki je o vsem dogodku prosto izpovedovala, v času odrejenega preizkusa alkoholiziranosti lahko ustrezno sodelovala in se zavedala resnosti tako izvedenega postopka, kar sta skladno pojasnila tudi oba policista. Zato je izključilo tudi vsakršen vpliv zdravil, ki naj bi jih pred odrejenim preizkusom alkoholiziranosti obdolženka zaužila in ki naj bi po oceni obrambe vplivala dodatno na obdolženkino sposobnost zaznavanja teka preizkusa alkoholiziranosti, zaradi česar posledično utemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu o postavitvi izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi pojasnil vpliv teh zdravil na obdolženkino sposobnost zaznave. Pravilno je obrazložilo v izpodbijani sodbi (točka 13), da za zaužitje zdravil ne more pripeljati do dviga ugotovljene stopnje alkoholiziranosti v organizmu, temveč zaužitje zdravil v kombinaciji z alkoholom lahko samo še dodatno zmanjšuje sposobnost posameznega udeleženca za varno vožnjo v cestnem prometu. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča postavitev izvedenca ustrezne stroke v tej smeri ni bila potrebna, prvo sodišče pa je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno pojasnilo, posledično pa v tem delu dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, prav tako pa ni bila kršena obdolženkina pravica do obrambe (določba drugega odstavka člena 155 ZP-1 v povezavi z določbo prvega odstavka člena 90 ZP-1).

14. Prvostopno sodišče je torej zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka v času izvedbe manevra premika na celjskem pokopališču bila vinjena, kar je bilo ugotovljeno z naknadnim preizkusom alkoholiziranosti na njenem domu, kjer je policistoma na izrecno vprašanje o tem, ali je uživala alkohol po prometni nezgodi, nedvomno povedala, da po nesreči alkohola ni zaužila. V primeru, če bi zaužitje alkohola po nesreči priznala, bi poslujoča policista tako, kot sta skladno tudi pojasnila in kot tudi izhaja iz določb člena 107 ZPrCP obdolženki bila dolžna odrediti strokovni pregled, do česar pa ni prišlo. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v pravilnost poteka preizkusa alkoholiziranosti, četudi se je ta zgodil kasneje, kajti prav obdolženkino navajanje o tem, da alkohola po nesreči ni uživala je zadostoval policistoma za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem. Glede na natančno pojasnjen obdolženkin zagovor pa prvostopno sodišče, ki je tudi v tem delu zagovor ustrezno dokazno ocenilo, ni imelo razloga dvomiti v obdolženkino sposobnost razumeti poteka postopka preizkusa alkoholiziranosti, ki ji je bil odrejen s strani poslujočega policista, kljub temu, da je bil postopek opravljen v poznem večernem času.

15. Po povedanem so tudi razlogi prvega sodišča o obdolženkini krivdi (točka 12), ki jih pritožba s ponavljanjem očitkov v zvezi z neizvedbo dokazov s postavitvijo ustreznih izvedencev v tem postopku, znova problematizira, prepričljivi. Pravilno je prvostopno sodišče obdolženkin subjektivni odnos do storitve prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP subsumiralo pod pravno normo, ki opredeljuje storitev prekrška z naklepno obliko krivde in pri tem pojasnilo, da je obdolženka že pred samo nesrečo priznala uživanje alkohola (žgane pijače), zato bi se morala zavedati, da ima lahko v organizmu več alkohola, kot je to sicer dovoljeno, pa je kljub temu v cestnem prometu vozila vozilo in s tem privolila v nastanek prepovedane posledice. Tako zapisanim razlogom po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kot to neutemeljeno navaja pritožba, glede na zanesljivo pojasnjen potek preizkusa alkoholiziranosti na obdolženkinem domu, pa se prvostopnemu sodišču tudi povsem utemeljeno ni porajal dvom v obdolženkino prištevnost. 16. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh treh obdolženki očitanih prekrškov. Za vsak prekršek posebej je obdolženki določilo zakonito sankcijo, kar je tudi ustrezno obrazložilo, nato pa izreklo enotno sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ob upoštevanju določbe člena 165 ZP-1 (razširjen obseg pritožbe), saj po višini pritožba izrečene sankcije ni problematizirala. Pritožbeni očitek v zvezi z izrečeno sankcijo se utemeljuje z dejstvom, da naj bi v konkretnem primeru, ko je prišlo do oplaženja, šlo le za prekršek neznatnega pomena, zato je obdolženki izrečena sankcija prestroga, tudi ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer. Prekršek neznatnega pomena je opredeljen v določbi člena 6a ZP-1 in je tisto ravnanje, ki je storjeno v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala, oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je ta neznatna. Res je v konkretnem primeru (glede prekrška pod točko I/1) prišlo do oplaženja oziroma do manjše škode, vendar pa ob dejstvu, da obdolženka po tem, ko je s premikom trčila v parkirano vozilo M. K. in ni ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka člena 110 ZPrCP, torej oškodovancu sporočila svojih podatkov v zvezi z nadaljnjim uveljavljanjem (odškodninskih) zahtevkov v zvezi z nastalo škodo in, da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah vozila tudi vinjena s stopnjo alkoholiziranosti, ki mnogo presega še dovoljeno stopnjo alkoholiziranosti (0,24 mg/l), ki je za udeležbo v cestnem prometu še dovoljena, nikakor ni pritrditi pritožbi, da je v tem primeru šlo za tak prekršek, ki bi naj bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, kot tudi ne, da pri tem ni nastala škoda oziroma škodljivih posledic, kajti že sama vožnja obdolženke v času storitve prekrška pod vplivom alkohola s stopnjo alkoholiziranosti 0,57 mg/l) je eden najtežjih prekrškov po določbah ZPrCP, za katerega je zakonodajalec predpisal tudi ustrezno strogo sankcijo 18 KT. Zato pritožbeni očitek o prestrogi sankciji prav tako ni utemeljen.

17. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo obdolženke, ki je neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, pri kateri pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere sicer pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

18. Obdolženka ni uspela s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 morala poravnati pritožbene stroške - sodno takso. Le-ta je odmerjena v višini 348,00 EUR in v povezavi s tar. št. številkami 8123 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju količnika 1,5 v povezavi s tar. št. 8111 in 8114, torej 1,5 od zneska 232,00 EUR, kar skupaj znesek 348,00 EUR. K plačilu le-te pa bo obdolženka pozvana po prvostopnem sodišču. _____

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSRS, opr. št. IV Ips 63/2015 z dne 20. 10. 2015.