Jedro

Listini, ki ju navaja prvostopni organ v sklepu o dovolitvi izvršbe, obstoja terjatev do dolžničinega dolžnika ne izkazujeta.

Po sporazumu o plačilu obveznosti do delavcev tožnik ni zavezan k plačilu do dolžnice, ampak bi naj poravnal obveznosti, ki jih ta dolguje delavcem. Dejansko gre torej za pogodbo v korist tretjega in ne za denarno terjatev med pogodbenikoma. Sklep o izvršbi prav tako ni listina o ustanovitvi terjatve. To je odločitev sodišča o tem, da se začne izvršba, zato s sklicevanjem zgolj na sklep o izvršbi ni mogoče ugotavljati obstoja terjatve.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor št. DT 42914-2211/2014-1 09-3201-04 z dne 27. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se opravi davčna izvršba zoper dolžnico A.A. za znesek glavnice 46.709,19 €, zamudnih obresti v znesku 9.552,59 € in stroškov tega sklepa v višini 25,00 €, torej skupaj za znesek 56.286,78 €. Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke in sicer po pogodbi - sporazumu o plačilu obveznosti do delavcev z dne 6. 9. 2011 za znesek terjatve 20.682,96 € in po sklepu sodišča št. In 307/2013 z dne 8. 3. 2013 za znesek 35.168,13 €. Zoper ta sklep je tožnik kot dolžničin dolžnik vložil ugovor, Ministrstvo za finance pa ga je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo.

Drugostopni organ ugotavlja, da sta v času izdaje sklepa o izvršbi obe terjatvi, razvidni iz sklepa o izvršbi obstajali. Dolg po sporazumu o plačilu obveznosti do delavcev je nastal s podpisom sporazuma, ki se nanaša na stanje na dan 6. 9. 2011, po sporazumu pa se je vlagatelj ugovora zavezal, da bo zapadle obveznosti prispevkov in davkov poravnal do 31. 12. 2011. Tudi dolg na podlagi sklepa sodišča št. In 307/2013 z dne 8. 3. 2013 je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa zadovoljivo izkazan. Glede na to je drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da dolžnici ne dolguje terjatve, ki bi jo naj imela ta do njega na podlagi sporazuma o plačilu obveznosti do delavcev z dne 6. 9. 2011 v znesku 20.682,96 €. Pri tem navaja, da navedenih delavcev ni nikoli prevzel. Glede terjatve po izvršilnem sklepu sodišča pa tožeča stranka navaja, da je davčna dolžnica kot upnica v izvršilnem postopku, ki teče pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod opr. št. In 307/2013, zoper tožnika predlagala izvršbo na podlagi sodne poravnave pod opr. št. III P 984/2011 z dne 11. 5. 2012 zaradi izterjave zneska 71.240,00 €. Sklep o izvršbi po tem predlogu je bil izdan 8. 3. 2013, tožnik pa je zoper njega vložil ugovor, saj je bil predlog za izvršbo vložen neupravičeno. Tožeča stranka sodišču predlaga, da v tem upravnem sporu izpodbijani sklep razveljavi oziroma podredno odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavezama za njeno zavrnitev.

Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je dovolitev izvršbe zoper dolžnico z rubežem njenih terjatev, za katere upravna organa ugotavljata, da jih ima do tožeče stranke kot svojega (torej dolžničinega) dolžnika. Iz sklepa o izvršbi izhajata dve terjatvi, ki bi ju naj dolžnica imela do tožnika kot svojega dolžnika. Prvi je sporazum o plačilu obveznosti do delavcev z dne 31. 12. 2011, s katerim sta se A.A. kot delodajalka in B.B. kot prevzemnik delavcev sporazumela, da prevzemnik delavcev poravna zapadle obveznosti in prispevke ter prispevke za mesec avgust 2011 za v sporazumu navedene delavce. Obe stranki ugotavljata, da na dan 6. 9. 2011 niso bile poravnane obveznosti do delavcev in sicer prispevki in akontacija dohodnine v višini 20.682,96 €. Prevzemnik delavcev tožnik sprejme obveznost plačila prispevkov in akontacije dohodnine in tako preneha obveznost delodajalca do delavcev. Prav tako se prevzemnik delavcev zavezuje, da bo izplačal neto plače vključno z dopusti za mesec avgust 2011 do 20. 9. 2011. Zapadle obveznosti se je zavezal poravnati do 31. 12. 2011. Obstoj druge terjatve prvostopni organ ugotavlja na podlagi sklepa o izvršbi št. In 307/2013 z dne 8. 3. 2013. Iz tega sklepa izhaja, da je bila z njim zoper dolžnika, to je tožečo stranko v tem upravnem sporu, na predlog upnice, to je davčne dolžnice, dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršilne sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Mariboru št. III P 984/2011 z dne 11. 5. 2012 z rubežem denarnih sredstev in z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Izvršilni naslov torej prestavlja poravnava, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, po kateri se je B.B. zavezal tožnici plačati znesek 97.000,00 € v 24 mesečnih obrokih, kot je podrobneje urejeno v poravnavi.

Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom je bila dovoljena izvršba po 172. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na denarni terjatvi dolžnice, ki bi ju naj ta imela do svojega dolžnika B.B., to je tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da listini, ki ju navaja prvostopni organ v svojem sklepu, obstoja terjatev do dolžničinega dolžnika ne izkazujeta. Po sporazumu o plačilu obveznosti do delavcev tožnik ni zavezan k plačilu do A.A., ampak bi naj poravnal obveznosti, ki jih ta dolguje delavcem. Dejansko gre torej za pogodbo v korist tretjega (126. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in ne za denarno terjatev med pogodbenikoma.

Sklep o izvršbi št. In 307/2013 z dne 19. 9. 2014 prav tako ni listina o ustanovitvi terjatve. To je odločitev sodišča o tem, da se začne izvršba, zato s sklicevanjem zgolj na sklep o izvršbi ni mogoče ugotavljati obstoja terjatve.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja terjatev, zaradi česar je napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno ugotoviti obstoj dolžničinih terjatev do njenega dolžnika in nato ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).