Jedro

Tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni predložila listin, s katerimi bi dokazala utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati dva računa za obračunane zamudne obresti v zneskih 319.200,00 ITL in 5.977,40 DEM z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka zahteva plačilo dveh faktur za obračunane zamudne obresti. Pravilna je ugotovitev, da so obresti obračunane zaradi zamude plačil večih računov, od katerih so bili nekateri izdani že v letu 1992. Tožeča stranka je trdila, da ji je tožena stranka dolžna plačati oba računa na podlagi pogodbe z dne 25.2.1993. Ob takih trditvah in predloženih dokazih tožeče stranke je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je tožena stranka dolžna plačati oba sporna računa (ki nanjo niti ne glasita), popolnoma pravilen. Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno, ko je tožečo stranko pozvalo, naj predloži listine, s katerimi bo dokazala temelj in višino svojega zahtevka. Tega tožeča stranka kljub temu, da je imela na razpolago dovolj časa, ni storila. Tako je končna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz predloženih dokazov ne izhaja utemeljenosti tožbenega zahtevka, povsem pravilna. Zato tudi ne drži pritožbena trditev, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč res ni mogoče sklepati, da bi bila tožena stranka kot garant (kot trdi tožeča stranka) dolžna plačati obresti zaradi zamude pri plačilu računov (večinomna iz leta 1992), ki jih v spisu ni in za katere tožeča stranka ni dokazala, da so v zvezi s pogodbo z dne 25.2.1993. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, ki jih tožeča stranka uveljavlja s pritožbo. Po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je preizkusilo izpodbijano sodbo še zaradi ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo. V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.