Jedro

Tožnika v predlogu za dopustitev revizije sama navajata, da je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje prepustilo, da glede na ožje specialistično strokovno področje posameznih izvedencev oceni, katerega od njih bo dodatno zaslišalo. Vrhovno sodišče glede na povzet zaključek izvedenskega mnenja dr. H. in povzeto obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga za njegovo dodatno zaslišanje ter razloge v predlogu za dopustitev revizije ocenjuje, da tožnika nista z verjetnostjo izkazala, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za dodatno zaslišanje izvedenca zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Predlog se zavrne.

Tožnika sama krijeta svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta prva tožena bolnišnica in druga tožena, pri prvi toženki zaposlena zdravnica, solidarno odškodninsko odgovorni za škodo, ki jima je nastala zaradi smrti njunega sina G. Zatrjujeta, da je bila sinova smrt posledica nestrokovnega ravnanja druge toženke. Navajata, da je ta 3.5.1993 njunega sina zaradi alergije sprejela na zdravljenje, da je naročila najprej injekcijo Synopena, nato pa kljub temu, da se je pokojnemu sinu A. že po prvi injekciji vrtelo v glavi, še injekcijo D., po kateri se je začel tresti po vsem telesu, da pa je šele potem, ko je izgubil zavest, poklicala kardiologa, tako da je do intubiranja in masaže prišlo z zamikom in je zaradi tega, ker je bil predolgo brez kisika, prišlo do odmrtja možganskih celic, kar je bil tudi vzrok G. smrti.

2. V zadevi je bilo sojeno trikrat. Že v kazenskem postopku so bili postavljeni trije izvedenci: Inštitut za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, izvedenec dr. P. G. in dr. K. H. Zdravniki z Medicinske fakultete v Ljubljani so ugotovili, da je pri pokojniku po prejetih zdravilih prišlo do anafilaktičnega šoka, da pa je do trepetanja srčnih prekatov in posledično do zastoja krvnega obtoka prišlo zaradi vnetja srčne mišice, ki jo je pokojnik preboleval nekaj tednov pred sprejemom na zdravljenje. Ocenili so, da je zdravljenje v celoti potekalo po doktrini.

3. Dr. P. G., specialist sodne medicine iz Gradca, je v sklepnem delu svojega izvedenskega mnenja navedel: „Ukrepi zdravljenja 29.4.1993 so bili iz splošno - medicinskega vidika korektni. Razlaga simptomov z dne 3.5.1993, kot izraz nadaljevanja alergične reakcije, bi bila še dopustna, tako bi ponovna doza antihistaminika ne bila po sili kontrainjicirana, predznaki v smeri razvijajočega se dogodka šoka so bili bagatelizirani oz. negirani, tako da so lahko postali intenzivni medicinski ukrepi učinkoviti šele v trenutku, ko so bile že navzoče nepopravljive poškodbe možganov. Izvedenska presoja okoliščin smrti G. Š. se razumejo iz splošno-medicinskega vidika, morda bi lahko razložil po natančnem poznavanju celotnega časovnega poteka in poteka ravnanja izvedenec strokovnega področja anestiziologije in (urgentne) nujne medicine, v katerem trenutku natančno bi bila dr. E. morala nujno reagirati“.

4. Tako je bila postavljen še dr. K. H., specialist za anestezijo in intenzivno medicino in referent za urgentno medicino pri Zdravniški zbornici za avstrijsko Štajersko. Ta je sprva podal mnenje, da ukrepi oživljanja niso bili koordinirani in niso bili zadosti hitro narejeni, da pa bi smrt nastopila v vsakem primeru. Naknadno pa je na podlagi dodatnih podatkov svoje mnenje še dvakrat dopolnil, odgovoril tudi na pripombe dr. T. V., ki je bil angažiran s strani tožnikov in dokončno ocenil, da je bilo ukrepanje zdravniškega osebja strokovno ustrezno in da je bila smrt G. Š. posledica njegove bolezni in ne napake pri zdravljenju.

5. V prvem sojenju v pravdnem postopku sta tožnika soglašala, da se preberejo izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku, predlagala pa sta še postavitev novega izvedenca. Prvič je sodišče ta njun predlog zavrnilo kot prepoznega, oprlo se je na izvedenska mnenja iz kazenskega postopka in odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo, vrhovno sodišče pa je revizijo zavrnilo. Ustavno sodišče pa je z odločbo št. Up-2443/08 odločilo, da takrat, ko stranka glede iste teme predlaga dodatno zaslišanje izvedenca ali postavitev novega izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog, zato je vse odločbe sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da se opredeli do utemeljenosti dokaznega predloga.

6. V drugem postopku je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo in je ponovno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo. Vrhovno sodišče je nato reviziji tožnikov ugodilo, obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da je zlasti v zadevah, v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja (v konkretnem primeru medicine in njenih specialističnih strok), ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov tega področja, in v zadevah, v katerih več izvedencev poda (sprva celo delno različna) mnenja, zaradi odstranitve vsakršnega dvoma v pravilnost ali popolnost mnenja, dodatno zaslišanje izvedencev na obravnavi potrebno; to še toliko bolj, če gre za izvedence, ki jih je sodišče primarno angažiralo za potrebe drugega postopka. S tem bi bilo strankam zagotovljeno, da se opredelijo do vsega procesnega in dokaznega gradiva in da lahko aktivno vplivajo na potek in rezultat postopka, v konkretnem primeru pa tudi, da se prepričajo v korektnost postopka izdelave mnenj in se jim tako zagotovi pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov. Opozorilo je, da sta tožnika namreč želela (tudi), da se izvedenci opredelijo do konkretnih pripomb o načinu pridobivanja in popolnosti dokumentacije, ki je bila podlaga izdelanim mnenjem – za odstranitev vsakršnega dvoma bi bilo torej v konkretni zadevi zaslišanje izvedencev potrebno. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo še, da bi bilo sicer iz predloga tožnikov za zaslišanje izvedencev mogoče razbrati, da tožnika predlagata zaslišanje vseh doslej angažiranih izvedencev, čeprav mnenje vseh že zaradi tega, ker jih niso podali strokovnjaki ožjega strokovnega medicinskega področja, očitno niso relevantna oziroma vsi doslej angažirani izvedenci nimajo tistega ožjega specialističnega strokovnega znanja, ki je potrebno za odgovor na (vsa) relevantna vprašanja v zadevi. Zato ostaja v presoji sodišča prve stopnje, da presodi, katere od izvedencev, ki so podali pisni izvid in mnenje v kazenskem postopku, bo zaradi popolnosti izvedbe dokaza zaslišalo tudi v nadaljnjem pravdnem postopku.

7. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo le dr. K. H. Tožnika sta se strinjala, da se ostala izvedenska mnenja preberejo, vztrajala pa sta pri dodatnem zaslišanju dr. P. G. in postavitvi novega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je njun predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da dr. G. nima specializiranih znanj s področja anesteziologije in intenzivne medicine, na kar je tudi sam opozoril in priporočil, da sodišče postavi izvedenca s tega področja. Ocenilo je, da tako ni nasprotja med izvedenskimi mnenji dr. G. in dr. H., da sta mnenji Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani in mnenje dr. H. skladni, da je dr. H. ob dodatnem zaslišanju strokovno prepričljivo odgovoril na vsa dodatna vprašanja in da zato postavitev novega izvedenca ni potrebna. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnika predlagata dopustitev revizije. Navajata, da sodišči nista ravnali v skladu z napotki Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu in nista dodatno zaslišali dr. G., čeprav s tem ne bi nastali dodatni stroški. Poudarjata, da sodišče ni pojasnilo, od kod mu strokovno znanje, da se opredeljuje do tega, ali je mnenje, ki ga je podal izvedenec G. nepravilno in nepopolno zgolj zato, ker se izvedenec ni opredelil do vprašanja, v katerem trenutku konkretno bi morala druga toženka odreagirati, medtem, ko je prepričljivo ugotovil, da je druga toženka odreagirala prepozno, torej takrat, ko so bili večji deli možganske mrene že dokončno poškodovani. Vztrajata pri stališču, da nižji sodišči napačno interpretirata mnenje dr. G. in poudarjata, da je jasno zavzel stališče, da je druga toženka odreagirala prepozno, da pa je predlagal, naj drug izvedenec s področja anesteziologije še pove točno, kdaj bi morala odreagirati. Zato predlagata, naj sodišče dopusti revizijo glede vprašanja, ali je sodišče s tem, ko ni dodatno zaslišalo obeh izvedencev, kršilo drugi odstavek 254. člena ZPP. Tožnika menita, da sta sodišči posegli v njuno pravico do izjave iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Predlog ni utemeljen.

10. Tožnika v predlogu za dopustitev revizije sama navajata, da je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje prepustilo, da glede na ožje specialistično strokovno področje posameznih izvedencev oceni, katerega od njih bo dodatno zaslišalo. Vrhovno sodišče glede na povzet zaključek izvedenskega mnenja dr. H. in povzeto obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga za njegovo dodatno zaslišanje ter razloge v predlogu za dopustitev revizije ocenjuje, da tožnika nista z verjetnostjo izkazala, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za dodatno zaslišanje dr. H. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nedopustno poseglo v njuno pravico do izjave. Zato je njun predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).