Jedro

Okoliščina, da se tožnik ni v skladu z 2. odstavkom 539. člena ZKP s svojo zahtevo obrnil na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine, ni razlog za zavrženje tožbe.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Pritožbi zoper sklep (vsebovan v I. točki izreka izpodbijane odločbe) se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Oris zadeve:

1. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki je posledica ravnanja policistov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku, natepu policistov, utrpel udarnine po čelu, udarnine obeh očesnih kotanj, udarnine levega lica, udarnine leve strani prsnega koša s poko 11 rebra, udarnine desne nadlahti in udarnine levih dimelj ter stegna. Sodišče je s pomočjo izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da so poškodbe posledica relativno močnih udarcev, ne le enega (1), lahko tudi brc. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje policistov protipravno, ni predmet pritožbenega postopka.

Poleg odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnik zahteva še odškodnino zaradi protipravnega odvzema prostosti. Trdi, da je bil nekaj ur brez razloga pridržan na policijski postaji.

2. Sodišča prve stopnje je v izpodbijani odločbi:

I. zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval plačilo odškodnine 3.000,00 EUR zaradi okrnitve osebne svobode,

II. toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 5.743,30 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2008,

III. zavrnilo višji tožbeni zahtevek,

IV. toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti 1.787,72 EUR pravdnih stroškov, V. tožniku naložilo, da mora stranski intervenientki povrniti 5,60 EUR pravdnih stroškov

3. Zoper takšno odločbo se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče odločbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede plačila odškodnine zaradi odvzema prostosti. Zastopa stališče, da tak zahtevek ne temelji na določbi drugega odstavka 539. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ampak izhaja neposredno iz Ustave. Uveljavljanje odškodninskega zahtevka pred državnim pravobranilstvom ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe. Tudi, če bi bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 539. člena ZKP, dejstvo, da toženec ni uveljavljal zahtevka pred državnim pravobranilstvom, ni razlog za zavrženje tožbe.

Tožnik se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožnik povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu škode za vsako posamezno postavko in meni, da je obseg škode tak, da terja prisojo višje odškodnine. Prisojeno odškodnino tudi primerja z odškodninami, za katere meni, da so bile prisojene v primerljivih zadevah, sklicuje se na sodbo, v kateri je bila priznana odškodnina v višini 12 povprečnih plač v državi.

Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da se zoper sodbo pritožuje le tožnik, tako da je odločitev v II. točki izreka izpodbijane odločbe pravnomočna.

Glede obsega škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik posledice poškodb (2) čutil pet mesecev. Ob poškodovanju, nato pa občasno še trdi tedne, je trpel hude bolečine, tri tedne srednje hude in do konca petega tedna zdravljenja lažje bolečine, nadaljnjih pet mesecev pa še občasno mravljinčenje in neprijeten občutek na levi strani prsnega koša. Opravil je pregled v UKC, tri preglede pri osebnem zdravniku in respiratorno fizioterapijo v zdravstvenem domu, štirikrat je bil izpostavljen rentgenskemu žarčenju, poškodovana mesta si je hladil z ledom, jemal analgetike in tri tedne počival. Ob škodnem dogodku se je tožnik močno ustrašil, ker je trpel relativno močno boleče poškodbe; trpel je pravi strah za življenje, ki se je umiril pol ure po poškodovanju; nekaj dni pa še strah za izid zdravljenja.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so kot trajna posledica tožniku ostale lažje bolečine pri težjih fizičnih aktivnostih in športnih aktivnostih, zaradi česar je omejil športne aktivnosti.

7. Pritožnik ne izpodbija opisanih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode, le izpostavlja, da bi mu glede na ugotovljeni obseg škode moralo prisoditi višjo odškodnino. Višje sodišče pa pojasnjuje, da prisojena odškodnina 5.700,00 EUR (3) (približno 5,5 povprečnih plač) v celoti upošteva vse subjektivne okoliščine na strani tožnika, ustrezno pa je umeščena tudi med odškodnine, prisojene v podobnih zadevah.

8. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 477/2007, v kateri je bila prisojena odškodnina 12 povprečnih plač, vendar pa je šlo v tisti zadevi za hujšo in obsežnejšo poškodbo – zlomljeni (ne le počeni) sta bili dve rebri (ne eno kot pri pritožniku), poleg tega pa je oškodovanka utrpela še odlom dveh zobnih kron ter omajanost tretjega zoba, bila je hospitalizirana (tožnik ne). Sicer pa se gibajo odškodnine, prisojene ob primerljivo težkih poškodbah, v razponu od dveh povprečnih plač (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 523/2000 (4), treh povprečnih plač (II Ips 52/2000 (5)) do sedmih povprečnih plač (II Ips 419/2001 (6)). Tako nikakor ni mogoče trditi, da je prisojena odškodnina prenizka.

9. Višje sodišče le še dodaja, da kljub brutalnosti škodnega dogodka, škoda zaradi telesnih poškodb ni zelo huda. Tožnik pa odškodnine za poseg v čast in dobro ime, ki je najpogostejša posledica škodnih dogodkov kot je obravnavani, ne uveljavlja.

10. Pritožbo zoper sodbo je višje sodišče zaradi opisanega in zato, ker tudi ni našlo nobene od kršitev oziroma razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo in sodbo potrdilo.

O pritožbi zoper sklep:

11. Okoliščina, da se tožnik ni v skladu z 2. odstavkom 539. člena ZKP s svojo zahtevo obrnil na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine, ni razlog za zavrženje tožbe. Besedilo 2. odstavka 539. člena ZKP v bistvenih elementih ne odstopa od besedila 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra), glede katerega je Vrhovno sodišče RS že 16. 6. 1998 sprejelo načelno pravno mnenje, da predhodni predlog državnemu pravobranilstvu v postopkih pred sodišči ni procesna predpostavka.

ZPP v 274. členu ZPP natančno in taksativno našteva procesne predpostavke za vložitev tožbe. Med njimi ne navaja sprožitve postopka pred državnim pravobranilstvom. Poleg tega določba 2. odstavka 539. člena ZKP ne predvideva sankcije za opustitev postopka pred državnim pravobranilstvom. Niti ZKP niti ZPP torej ne določata, da bi opustitev predhodnega postopka pred pravobranilstvom imela kakršnekoli posledice. Ker zavrženje tožbe zaradi opustitve predhodnega postopka pri državnem pravobranilstvu predstavlja resen poseg v pravico do sodnega varstva, bi morala biti sankcija (zavrženje) izrecno določena. Ker ni, predhodni postopek ni procesna predpostavka, zato ni bilo razlogov za zavrženje tožbe.

12. V tem delu je višje sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki naj v ponovljenem postopku tudi o tem delu zahtevka vsebinsko odloči. 13. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve odločbe.

(1) Policisti so trdili, da so izvedli naslednje strokovne ukrepe: strokovni prijem (ključ na komolec), uporaba plinskega razpršilca, strokovni udarec z roko v trebuh, strokovni udarec v glavo, vklepanje z lisicami. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da so poškodbe posledica številnejših močnih udarcev.

(2) Šlo je za lahko telesno poškodbo.

(3) 3.700,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.100,00 EUR za strah in 900,00EUR za zmanjšanje življenjske aktivnosti

(4) Oškodovanka je utrpela hujšo osnovno poškodbo od tožnika (zlom dveh reber), bolečinsko obdobje in nevšečnosti med zdravljenjem so bile primerljive.

(5) Oškodovanka je utrpela podobno osnovno poškodbo kot tožnik v primerljivem škodnem dogodku.

(6) Oškodovanec je utrpel primerljive poškodbe, zdravljenje je potekalo podobno, bolečinsko obdobje je bilo nekoliko krajše