Jedro

S sprejetjem prostorskega akta je enota dediščine pridobila konkretno obveznost varovanja oziroma varstveni režim, ki posega v pravni položaj tožnika. Pri sprejetju tega prostorskega akta pa je imel tožnik možnost sodelovati in argumentirano izkazati svoj interes glede omejitev zaradi varstva kulturne dediščine (javna razgrnitev, javna obravnava).

Za registrirano dediščino, ki ni razglašena za spomenik, se kulturnovarstveni pogoji izdajajo na podlagi že sprejetih prostorskih aktov, ne pa vpisa v register. Ker torej vpis v register nima neposrednega pravnega učinka na tožnika, ta ne more imeti položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku vpisa v register.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom, na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka vpisa enote dediščine ... (EŠD ... ) v register nepremične kulturne dediščine, končanega z odločbo, št. Rkd-04-03-00151-03-0 z dne 17. 11. 2009, ki jo je izdalo Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: MK), ker je bil vložen po neupravičeni osebi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da se z odločbo, s katero je bila v register dediščine vpisana enota dediščine, v zvezi s katero se predlaga obnova postopka, ni poseglo v pravice, obveznosti ali pravne koristi predlagatelja, s tem v zvezi ta ne more imeti položaja stranke ali stranskega udeleženca v postopku vpisa v register, zato obnova postopka po 9. točki 260. člena ZUP ni upravičena.

Zoper sklep prvostopnega organa je tožnik vložil tožbo. Navaja, da območje, ki je predmet varstva odločbe, zoper katero je vložil predlog za obnovo postopka, obsega med drugim tudi parc. št. 30/1, 19/1, 19/2 vse k.o. ..., katerih lastnik je. Predmetne nepremičnine se nahajajo na robu območja zaščite in v naravi predstavljajo parkirišče. Z odločbo MK z dne 17. 11. 2009 je bilo poseženo v lastnino tožnika in v njegove ustavne pravice, vpis enote v register nepremične kulturne dediščine tudi ni bil izveden po pravilnem postopku. Tožnik je namreč vložil predlog za izdajo gradbenega dovoljenja, katerega pa ni bilo mogoče izdati, saj mu organ tožene stranke – Zavod za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju: Zavod) ni izdal kulturnovarstvenega soglasja, z obrazložitvijo, da gradnja ni mogoča, čeprav iz predpisov, ki veljajo za to zemljišče, to ne izhaja (namenska raba, lokacijska informacija, prostorski akt Občine Radovljica). Dalje navaja, da bi moral biti stranka v postopku izdaje odločbe o vpisu enote dediščine v register. O postopku registracije ga ni nihče obvestil, sam zanj ni vedel, zato v postopek ni mogel vstopiti. K udeležbi v postopek bi ga morala na podlagi 143. člena ZUP povabiti že Zavod in MK, saj ima kot lastnik zemljišč, vključenih v območje varovanega režima, pravni interes za sodelovanje v postopku. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre za varstveni režim, določen v prostorskih aktih, prostorski akt Občine Radovljica pa za predmetne nepremičnine ne vsebuje omejitev za gradnjo. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter predlogu za obnovo postopka ugodi, predlaga tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi moral biti tožnik kot lastnik parc. št. 30/1, 19/1, 19/2 k.o. ... (ki se nahajajo znotraj registriranega območja) udeležen kot stranka oziroma stranski udeleženec v postopku vpisa enote dediščine ... (EŠD ...) v register nepremične kulturne dediščine (v nadaljevanju: vpis v register).

V prvem odstavku 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08, 47/09, 8/10) je določeno, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. V prvem odstavku 43. člena ZUP je določeno, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). V drugem odstavku 43. člena ZUP pa je določeno, da je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Bistveno vprašanje za odločitev v predmetni zadevi je, ali se je s predmetnim vpisom v register neposredno poseglo v pravni položaj tožnika kot lastnika parc. št. 30/1, 19/1, 19/2 k.o. ... (ki so znotraj registriranega območja, razvidnega iz opisa enote, ki je sestavni del odločbe MK o vpisu v register z dne 17. 11. 2009).

V prvem odstavku 65. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1; Uradni list RS, št. 16/08, 123/08) je določeno, da je namen registra informacijska podpora izvajanju varstva dediščine. ZVKD-1 v 3. alineji 4. odstavka 28. člena in 1. alineji četrtega odstavka 29. člena določa, da se kulturnovarstveni pogoji in soglasja za posege v registrirno nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora izdajajo v skladu s prostorskim aktom. Vpis v register pa se ne uporablja kot neposredna podlaga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev in soglasij za posege v dediščino, pač pa kot informacijska in podatkovna podlaga za razglašanje kulturnih spomenikov, določanje varstvenih območij dediščine in sprejemanje prostorskih aktov.

V prvem odstavku 131. člena ZVKD-1 je določeno, da je do določitve varstvenih območij dediščine skladno s 25. členom ZVKD-1 obvezna sestavina pri sprejemanju aktov s področja urejanja prostora tudi ohranitev enot dediščine, ki so vključene v strokovne zasnove varstva, ki jih je predpisal Zavod na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, 7/99). ZVKD-1 od Zavoda ni zahteval, da bi moral pri pripravi strokovnih zasnov upoštevati le registrirano dediščino, zato ni izključeno, da je v zasnove vključena tudi enota, ki v register še ni vpisana.

Enota dediščine ... je navedena v Strokovnih zasnovah za varstvo kulturne dediščine v občini Radovljica z dne junij 2003, ki jih je izdelal Zavod. V 4. členu Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega družbenega plana občine Radovljica za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega družbenega plana občine Radovljica za obdobje 1986-1990 (Deželne novice, št. 44/04) je določeno, da so zgoraj navedene Strokovne zasnove priloga tega Odloka in da jih je potrebno upoštevati pri pripravi vseh izvedbenih aktov v občini Radovljica. S sprejetjem tega prostorskega akta je enota dediščine ... pridobila konkretno obveznost varovanja oziroma varstveni režim, ki posega v pravni položaj tožnika. Pri sprejetju tega prostorskega akta pa je imel tožnik možnost sodelovati in argumentirano izkazati svoj interes glede omejitev zaradi varstva kulturne dediščine (javna razgrnitev, javna obravnava). Tudi iz odločbe MK, št. Rkd-04-03-00151-03-0 z dne 17.11. 2009 o vpisu kulturne dediščine v register, izhaja, da so razlog za izdajo odločbe (zgoraj omenjene) strokovne osnove za razglasitev.

Za registrirano dediščino, ki ni razglašena za spomenik, se kulturnovarstveni pogoji izdajajo na podlagi že sprejetih prostorskih aktov, ne pa vpisa v register. Ker torej vpis v register nima neposrednega pravnega učinka na tožnika, ta ne more imeti položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku vpisa v register. Odločitev toženke, ki je zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, je zato po presoji sodišča pravilna, tožbeni ugovori, da se z vpisom močno posega v pravice in pravne koristi tožnika, pa neutemeljeni.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 62/10), ker je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, in ker v postopku za njegovo izdajo niso bile kršene določbe postopka.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.