Jedro

S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se datum 1. 1. 2000 nadomesti z datumom 1. 1. 2003 in zavrne priznanje nadomestila za invalidnost od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2002. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 12. 2010 in št. ... z dne 26. 11. 2010 (I. točka) in odločilo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 1. 2000 dalje ter, da bo o odmeri in izplačevanju te pravice odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (II. točka). Obenem je s III. točko izreka zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, kjer zahteva priznanje pravice do nadomestila za invalidnost od 19. 7. 1979 do 31. 12. 1999 in naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zoper I., II. in IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da gre pri tožniku za priznano pravico do razporeditve oz. zaposlitve po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Meni, da sodišče ni imelo podlage za priznanje pravic po ZPIZ-1 in sicer glede na določbo 446. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju datuma nastanka invalidnosti pred 1. 1. 2003. Pravico do nadomestila za invalidnost po 94. člena ZPIZ-1 je možno priznati zgolj v primerih, če je tožniku priznana invalidnost po ZPIZ-1 oz. pravica do premestitve po tem zakonu, kar pa ni tožnikov primer. Poudarja, da v kolikor je invalidnost nastala pred pričetkom uporabe določb ZPIZ-1, ki se nanašajo na določena vprašanja invalidnosti oz. s področja invalidskega zavarovanja, potem je pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno izhajati iz predpisov, ki so veljali na dan nastanka invalidnosti, ko je tudi nastopil rizik s področja tovrstnega zavarovanja. Izpostavlja, da je bil predmet upravnega postopka odločanje o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in tudi sam postopek se je začel po napotilu iz odločbe, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Pravice po ZPIZ-1 bi lahko tožniku šle zgolj v primeru nastanka nove invalidnosti oz. spremembe v stanju invalidnosti po 31. 12. 2002. Glede na prvi odstavek 397. člena ZPIZ-1 pa je tožnik še nadalje obdržal pravice po prej veljavnih predpisih. Poleg tega se ne strinja, da je sodišče tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost s 1. 1. 2000 in navedlo, da je takrat pričel veljati ZPIZ-1. Pripominja, da je takšno stališče glede na določbo 446. člena ZPIZ-1 materialno pravno zmotno, saj sodišče tožniku nadomestila za invalidnost pred 1. 1. 2003 ne bi smelo priznati. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik od 7. 4. 2012 dalje tudi invalidsko upokojen in tako od tega dne tudi ne more biti več uživalec pravice do nadomestila.

V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in se pri tem sklicuje na prehodno določbo 446. člena ZPIZ-1 ter stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010 ter v zvezi z njo o ugotovitvi, katere določbe citiranega 446. člena so bile v veljavi do 1. 1. 2003. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede datuma priznanja pravice do nadomestila za invalidnost. Ni pa prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 27. 12. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 11. 2010, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Sporno pa je, katero pravico tožnik uveljavlja oz. do katere bi bil lahko upravičen.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo pravnega prednika toženca št. ... z dne 6. 9. 1979 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu avtomehanika, brez dviganja in prenašanja bremen nad 10 kg s polnim delovnim časom od 19. 7. 1979 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici do nadomestila zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo. Z odločbo št. ... z dne 27. 3. 2006, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 27. 2. 2007 je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo vloženo 6. 2. 2006, za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Ps 828/2007 z dne 6. 11. 2007 takšno odločitev potrdilo kot pravilno in zakonito, enako pa tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 62/2008 z dne 8. 1. 2009. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v reviziji s sodbo VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010 citirani sodbi spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 27. 3. 2006 in 27. 2. 2007 ter mu naložilo, da v 30 dneh izda nov upravni akt. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v citirani sodbi v zvezi z izdajo novega upravnega akta pojasnilo, da tožniku pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ob nastanku invalidnosti in niti kasneje ni bila priznana. Tožnik je vložil zahtevo za priznanje nadomestila dne 6. 2. 2006, to je v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več. Glede na to bi imel tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu le, če bi to izrecno izhajalo iz prehodnih in končnih določb ZPIZ-1. Glede na takšno stališče in ob dejstvu, da tožnik v zahtevi z dne 6. 2. 2006 ni uveljavljal neke konkretne zakonsko opredeljene pravice iz naslova invalidnosti, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Pritožba se zato dodatno neutemeljeno sklicuje na to, da je bil predmet upravnega postopka nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Gre za upravni postopek, v katerem je toženec v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11. 10. 2010 izdal nov upravni akt. V zvezi z izdajo novega upravnega akta pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v obrazložitvi zavzelo jasno stališče, da tožnik ob vložitvi zahteve dne 6. 2. 2006 (ne glede na datum nastanka invalidnosti), ni imel pravne podlage za uveljavitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, pač pa namesto tega nadomestilo za invalidnost, urejeno v ZPIZ-1. Pritožba v tem delu je neutemeljena.

Pravilno pa se pritožba ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo nadomestilo za invalidnost od 1. 1. 2000. Od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2002 je bila uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, 5. odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in 4. odstavka 169. člena ZPIZ-1 odložena do 1. 1. 2003. Do tega datuma so se uporabljale določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), od 1. 1. 2003 pa glede na določbo 446. člena ZPIZ-1 za uporabo teh določb ni bilo več podlage. S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost, urejene v 94. členu zakona.

Glede na to, da je tožnik zahtevo za priznanje pravic na podlagi invalidnosti vložil 6. 2. 2006, ko je že veljal ZPIZ-1 in določbe ZPIZ-1, navedene v prehodni določbi 446. člena, med katerimi je tudi določba 94. člena zakona, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. odstavku II. točke izreka v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je datum 1. 1. 2000 nadomestilo z datumom 1. 1. 2003 in zavrnilo priznanje nadomestila za invalidnost od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2002. V ostalem pa je pritožbo, da tožnik ni upravičen do nadomestila za invalidnost (in da se lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu), zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer doprinesel k razrešitvi sporne zadeve.