Jedro

Odgovornost tožene stranke temelji na odločilnem dejstvu, da je opustila dolžni nadzor nad izvajanjem lastnih prepovedi do uporabe bližnjice oziroma vzdrževanja, če je že dopuščala njeno uporabo. Ker je bila uporaba te poti dopuščena brez omejitev in ker kritičnega dne ni bila ustrezno vzdrževana, pomenijo te opustitve podlago za uporabo pravnega pravila o odškodninski odgovornosti obratovalca za posledice nevarnih pogojev dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med tožečo stranko in toženo stranko delilo odgovornost za škodo, nastalo ob nesreči pri delu, pri čemer je ocenilo, da je tožena družba odgovorna do ene polovice škode, preostalo polovico pa mora trpeti oškodovanka sama. Sodišče ji je odmerilo odškodnino za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine na 450.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 850.000,00 SIT in za strah 50.000,00 SIT. Ob upoštevanju 50 % deleža tožničine soodgovornosti, je bil toženi stranki naložen v plačilo znesek 675.000,00 SIT in povrnitev pravdnih stroškov v znesku 90.175,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženi stranki in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožeči stranki priznalo kot pravično denarno odškodnino za negmotno škodo znesek 400.000,00 SIT. Upoštevaje sokrivdni delež tožnice, je naložilo toženi stranki v plačilo 200.000,00 SIT s pp in stroške postopka. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v reviziji ponovno zatrjuje, da je bila hoja čez rampo v danih vremenskih pogojih kritičnega dne varnejša kot hoja mimo vratarnice. Pot mimo vratarnice vodi po odprtem delu, kjer je bil vpliv vremenskih učinkov tistega dne močnejši. Ob izbrani varnejši obliki hoje smer prihoda do menze, po stališču revidentke, ni pravno pomembna, saj je do padca tožnice na poledeneli površini prišlo dva do tri metre pred ograjo menze. Hoja po poti, katere uporaba naj bi bila sicer prepovedana - vendar tožnici ta okoliščina ni bila znana - bi lahko predstavljala le kršitev internega predpisa ne more pa vlivati na njeno odškodninsko odgovornost. Odločitev sodišča, ki je ugotovilo soodgovornost tožnice, je zato materialnopravno zmotna. V reviziji tudi opozarja, da je priznana oškodnina za posamezne oblike škode prenizka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh nižjih sodišč spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odogovila.

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa po 386. členu ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Ob preizkusu pravilnosti materialnorpavne odločitve sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 385. člena ZPP). Podlaga presoje so torej ugotovljena odločilna dejstva, na katere je revizijsko sodišče brezpogojno vezano. V obravnavanem škodnem dogodku dne 3.12.1990 se je, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, tožnica poškodovala ob padcu na poledenelem delu dvorišča blizu vhoda menze, kamor je bila namenjena na malico. Do padca tožnice je prišlo zato, ker je uporabila pot, po kateri hoja ni bila dovoljena. Zaradi prepovedi njene uporabe ni bila vzdrževana tako kot redna pot. Čeprav je tožena stranka vedela, da delavci ne spoštujejo prepovedi in jo kljub opozorilnim tablam in izrecni prepovedi uporabljajo, ni podvzela ustreznih ukrepov. Ob upoštevanju teh dejstev je, po presoji revizijskega sodišča, odločitev obeh sodišč, da je v obravnavanem primeru podana odgovornost tožene stranke materialnopravno pravilna.

Njena odgovornost temelji na odločilnem dejstvu, da je opustila dolžni nadzor nad izvajanjem lastnih prepovedi do uporabe bližnjice oziroma vzdrževanja, če je že dopuščala njeno uporabo. Ker je bila uporaba te poti dopuščena brez omejitev in ker kritičnega dne ni bila ustrezno vzdrževana, pomenijo te opustitve podlago za uporabo pravnega pravila o odškodninski odgovornosti obratovalca za posledice nevarnih pogojev dela. Za take škodne dogodke odgovarja tožena stranka po načelu objektivne odgovornosti, to je po načelu vzročnosti (173. člen ZOR). Tožena stranka se lahko oprosti odgovornosti če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Delna krivda oškodovanca je podlaga delne oprostitve odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZOR). Vprašanje pričakovanosti in preprečljivosti dejanja oškodovanca je dejansko vprašanje.

Pri ugotovljenih dejstvih o tem, zakaj in kako je tožnica kritičnega dne hodila na malico in o njenem zdrsu na poledenelem dvorišču, ki zaradi prepovedi hoje po njem in manevriranja s tovornjaki in viličarji na njem, ni bila in mogla biti ustrezno vzdrževana, revizijsko sodišče ocenjuje, da sta obe nižji sodišči pravilno ugotovili sokrivdni delež tožnice. Ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti bi se tožnica morala zavedati, da zaradi uporabe prepovedane poti, ki ni namenjena peš hoji, lahko pride do poškodbe in je do nje tudi res prišlo, čeprav je lahkomiselno mislila, da te ne bo. Pravilno je bilo poudarjeno, da delavec ne sme zanemariti dolžnosti, in da spoštuje pravila o varstvu pri delu. Varnost je odvisna od prizadevanja vseh in zaradi ugotovljene malomarnosti tožnice, mora sama trpeti del škode, kot sta jo ocenili obe sodišči. Tožeča stranka očita sodišču druge stopnje tudi zmotno uporabo 200. člena ZOR in trdi, da je odmerjena oškodnina prenizka. Ponovno je potrebno ugotoviti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati navedb revizije, ki se nanašajo na tožničine poškodbe in njihove posledice, mnenje izvedenca, način in potek zdravljenja.

Okvir za odločanje o pravno priznani nepramoženjski škodi je določen v 2. odstavku 200. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva, kot pravilno poudarjata obe nižji sodišči, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo lahko le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Upoštevaje ta merila revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina za tožničine telesne bolečine (200.000,00 SIT), za strah (50.000,00) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (150.000,00 SIT) primerna in ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Glede na obrazloženo reviziji ni mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.