Jedro

Določbi 636. in 637. člena ZOR sta uporabljivi samo takrat, kadar med pogodbenima strankama ni sporazuma o spremembi cene.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek na plačilo 115.335,00 SIT s pripadki je sodišče prve stopnje zavrnilo, ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožeči stranki, da mora plačati toženi stranki tolarsko protivrednost 8.224,87 DEM z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti njene pravdne stroške.

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po mnenju tožeče stranke naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo 13. točko 2. odst. 354. člena ZPP s tem, da je ugotovitev, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o revalorizaciji cene z uporabo valutne klavzule, oprlo na izpovedbe zastopnika tožeče stranke O. V. in prič L. K. ter Z. B. Ti pa česa takšnega niso nikoli izjavili.

Po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana vselej tudi takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki.

Sodišče prve stopnje ni v razlogih svoje sodbe nikjer navedlo, da naj bi zastopnik tožeče stranke ali katera od prič izpovedali, da sta se stranki spora dogovorili za revalorizacijo cene z uporabo valutne klavzule. Vsebino zapisnikov o njihovih izpovedbah je korektno povzelo ter na njihovi podlagi napravilo dokazni zaključek, da je bil med strankama dosežen dogovor o preračunavanju delnih plačil z uporabo valute DEM. Dokazni zaključki, napravljeni na podlagi korektno povzetih izpovedb strank oziroma prič, s katerimi se pravdna stranka ne strinja, pa niso niti absolutna niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Lahko so samo zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ta pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče pravilnosti omenjenega dejanskega zaključka ni preizkušalo.

Tožeča stranka je v točki II. tožbe navedla: "Na podlagi ponudbe tožene stranke, ki jo je tožeča stranka sprejela...", v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa: "...je treba povdariti, da je v takem primeru odločilna pogodba, ki pa obstaja v pisni obliki in ki je bila med strankama ustno potrjena tudi za drugo gradbeno fazo...". Tožeča stranka je torej ob vložitvi tožbe in ves čas postopka, vključno pritožbenega, izhajala iz veljavno sklenjene pogodbe. Čim je tako, ne more prvič postaviti vprašanja njene veljavnosti zaradi pomanjkanja pisne oblike šele v reviziji.

Tožeča stranka tudi nima prav, da bi bilo možno spremeniti ceno samo v okviru 636. člena in 637. člena ZOR. Omenjeni dve zakonski določbi sta namreč uporabljivi samo takrat, kadar med pogodbenima strankama ni sporazuma o spremembi cene. V obravnavanem primeru pa je do njega prišlo. Takšen sporazum je namreč sporazum o revalorizaciji cene na podlagi valutne klavzule.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi obstoja tistih revizijskih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ni ugotovilo, je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.