Jedro

Pravda, ki teče zaradi spora o nedopustnosti izvršbe po napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča zaradi ugovora tretjega, nima povsem samostojnega življenja, ampak je že v svojem začetku vezana na razlog, zaradi katerega je bila sprožena, torej izvršilni postopek. V primeru ustavitve izvršilnega postopka ta razlog odpade, posledično pa tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo oz. morebitno pravno sredstvo.

Sodba v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe, kjer je tožena stranka zgolj upnik, nima razširjenih subjektivnih meja pravnomočnosti, torej ne zavezuje dolžnika, posledično pa se tudi pravni interes tožnice za revizijo ne more presojati glede na dolžnika.

Glede procesnih predpostavk, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, velja preiskovalno načelo, kar pomeni, da sme sodišče v primeru dvoma v obstoj procesnih predpostavk v zvezi s tem opraviti poizvedbe in tudi izvesti dokaze.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper tožničinega moža je tekel izvršilni postopek na predlog tožencev. Izvršba je bila predlagana s prodajo nepremičnine. Tožnica je vložila zoper sklep o izvršbi ugovor tretjega. Sodišče je ugovoru delno ugodilo in je v obsegu do 1/2 celote nepremičnine sklep o izvršbi razveljavilo, do preostale 1/2 pa je ugovor zavrnilo. Zoper sklep se je tožnica pritožila, pritožbeno sodišče pa je ta sklep v celoti potrdilo.

Tožnica je nato pravočasno vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe na preostali 1/2 nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, češ da gre za skupen dolg, za katerega zakonca odgovarjata solidarno. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, vendar iz drugih razlogov, in sicer da tožnica ni izkazala niti za verjetno, da ima na drugi 1/2 nepremičnine kakršnokoli pravico. Ob vpogledu v elektronski izpisek ZK za predmetno nepremičnino je sodišče namreč ugotovilo, da je vpisana solastnina tožnice in dolžnika vsakega do 1/2. Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, in sicer da sta tožnica in dolžnik solastnika predmetne nepremičnine vsak do 1/2. To je pritožbeno sodišče ugotovilo iz elektronskega izpiska zemljiške knjige (v nadaljevanju ZK), ki niti ni bil usklajen z ročno vodeno ZK. Tako je oprlo svojo odločitev tudi na drugačne dokaze kot sodišče prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča je tako v tem delu bodisi protispisna bodisi rezultat uporabe dokazov, o katerih se stranke tekom postopka niso mogle izjaviti. Pritožbeno sodišče zaradi drugačnega izhodišča prav tako ni odgovorilo na pritožbene očitke. Revidentka vztraja pri tem, da se izvršba ne more voditi na njenem premoženju, če ni stranka izvršilnega postopka. Nadalje je sporno tudi, ali se lahko za presojo odgovornosti tožnice uporablja slovensko pravo glede na to, da gre za razmerje med strankami, ki niso slovenski državljani, niti nimajo prebivališča v Republiki Sloveniji. Predlaga, da se reviziji ugodi in se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Po določilu drugega odstavka 374. člena ZPP revizija med drugim ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa.

Pravda, ki teče zaradi spora o nedopustnosti izvršbe po napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča zaradi ugovora tretjega, nima povsem samostojnega življenja, ampak je že v svojem začetku vezana na razlog, zaradi katerega je bila sprožena, torej izvršilni postopek. V primeru ustavitve izvršilnega postopka ta razlog odpade, posledično pa tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo oz. morebitno pravno sredstvo.

Revizijsko sodišče je z vpogledom v izvršilni spis in v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZK) ugotovilo, da je bila izvršba zoper dolžnika ustavljena, ker je le-ta v celoti poravnal svoje obveznosti. Sklep o ustavitvi izvršbe je bil izdan 18.12.2007 (v ZK je plomba o izbrisu zaznambe sklepa o izvršbi), revizija pa je bila vložena 17.5.2007. Pravni interes je bil torej ob vložitvi revizije podan. Ta procesna predpostavka pa mora obstajati skozi celoten postopek reševanja revizije in ne samo ob njeni vložitvi, enako kot to velja za procesne predpostavke glede tožbe.

V zvezi s tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da lahko sodišče za potrebe ugotavljanja pravnega interesa, kot tudi glede ostalih procesnih predpostavk, vpogleda v javne registre in druge spise in s tem ne krši razpravnega načela. Glede procesnih predpostavk, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, velja preiskovalno načelo(1), kar pomeni, da sme sodišče v primeru dvoma v obstoj procesnih predpostavk v zvezi s tem opraviti poizvedbe in tudi izvesti dokaze. Dodaten argument v prid temu, da lahko sodišče samo vpogleda v javne registre je tudi to, da za vpisane podatke velja domneva, da so vsakomur znani (splošno znano dejstvo), torej tudi sodišču. Iz povedanega sledi, da tožnica za vložitev revizije v tej pravdni zadevi nima (več) pravnega interesa. Pravni interes za preizkus konkretne pravdne zadeve pred revizijskim sodiščem namreč ne more biti zgolj načelno (pravno) vprašanje, na katerega stranka želi odgovor zaradi morebitnih drugih sodnih sporov, ampak je pravni interes potrebno izkazati v konkretni zadevi. Tožnica v obravnavani zadevi več kot morebitne ugoditve zahtevku, ki ji ne more koristiti, v tem postopku ne more doseči. Pri tem je treba še pojasniti, da ji morebitna ugoditev zahtevku ne more koristiti niti v razmerju do dolžnika (moža) - v smislu, da bi se v tej pravdi odločilo tudi o njunih premoženjskopravnih (deležih na skupnem premoženju oz. solastniškem deležu) vprašanjih. Sodba v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe, kjer je tožena stranka zgolj upnik(i), nima razširjenih subjektivnih meja pravnomočnosti, torej ne zavezuje dolžnika, posledično pa se tudi pravni interes tožnice za revizijo ne more presojati glede na dolžnika.

Revizijsko sodišče je zato moralo nedovoljeno revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Takšno je tudi stališče dr. A.Galiča in dr. D.Wedam-Lukič (glej komentar ZPP, 1. knjiga, str. 83).