Jedro

Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi ni sporno, da je odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, postala dokončna 19. 12. 2014, po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (18. 1. 2015) pa tudi pravnomočna. Razveljavitev določbe ZUJF na podlagi ustavne odločbe tako ne učinkuje na predmetno odločbo, učinka pa tudi nima na odločbe vseh drugih zavezancev, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančni urad Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo tožnikov zahtevek za vračilo plačanega davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 po odločbi Davčnega urada Koper DT 42270-820/2013-1 z dne 20. 6. 2013 v znesku 2.497,54 EUR, zavrnil. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik v zahtevku za vračilo davka za leto 2013 skliceval na sodbo Upravnega sodišča I U 1319/2013-23 z dne 10. 3. 2015, s katero je bila odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Ker gre v letu 2013 za enako dejansko in pravno stanje kot v letu 2012, tožnik meni, da je treba sprejeti enako odločitev. Organ prve stopnje je pojasnil, da ima odločba Ustavnega sodišča RS U-I-125/14-18 z dne 19. 2. 2015 učinek le na postopke, ki še niso pravnomočno zaključeni. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) začela učinkovati naslednji dan 7. 3. 2016. Organ prve stopnje je zaključil, da tožnik ne izpolnjujejo pogojev za vračilo davka.

3. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil in pritrdil izpodbijani odločitvi in njenim razlogom.

4. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bil za leto 2012 vrnjen plačani davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012, zato meni, da bi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-125/14-18 z dne 19. 2. 2015 morala tožena stranka sprejeti enako odločitev. V obeh primerih je bil davek odmerjen na pravni podlagi, ki je bila razveljavljena. Glede na neenakopraven položaj zavezancev tožnik predlaga, da sodišče postavi zahtevo za presojo skladnosti z ustavo, da se zagotovi enakost zavezancev v postopkih odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče se z izpodbijano odločitvijo strinja. Strinja se tudi z ugotovitvijo organa prve stopnje in pritožbenega organa, da ima odločba Ustavnega sodišča RS učinek le na postopke, ki še niso pravnomočno zaključeni.

8. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). V predmetni zadevi ni sporno, da je odločba DT 42270-820/2013-1 z dne 20. 6. 2013, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, postala dokončna 19. 12. 2014, po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (18. 1. 2015) pa tudi pravnomočna. Razveljavitev določbe ZUJF na podlagi ustavne odločbe tako ne učinkuje na predmetno odločbo, učinka pa tudi nima na odločbe vseh drugih zavezancev, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne.

9. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo, načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Če pa se taka stanja obravnavajo različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

10. Pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča RS podrobneje določa ZUstS. V 43. členu ZUstS je določeno, da ustavno sodišče lahko v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo, pri čemer razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. V 44. členu ZUstS je določeno, da če se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUstS protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, ustavno sodišče odpravi ali razveljavi. V drugem odstavku 45. člena ZUstS ustavno sodišče odpravi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj. Vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, lahko zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji (prvi odstavek 46. člena ZUstS). Na podlagi določil 47. člena ZUstS ima taka odločitev, ob smiselni uporabi določb 43. člena in 44. člena ZUstS, učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred datumom, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-125/14-18 z dne 19. 2. 2015 je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan 7. 3. 2015. Navedeno pomeni, da je odločitev organa prve stopnje pravilna, zato sodišče pritrjuje zaključku, da odločba Ustavnega sodišča RS učinkuje na odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki do 7. 3. 2015 še niso bile pravnomočne. V konkretnem primeru pa je določba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 z dne 20. 6. 2014 postala 19. 12. 2014 dokončna in 18. 1. 2015 pravnomočna. To pa ne predstavlja dejanskega stanja, ki bi bilo enako dejanskemu stanju v zadevi I U 1319/2013, kot meni tožnik. V zadevi I U 1319/2013 je bila namreč predmet presoje odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki ni bila pravnomočna. Sodišče zato ugotavlja, da do kršitve enakosti pred zakonom in s tem do posega v pravice iz 14. člena Ustave RS ni prišlo.

11. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so relevantne za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.