Jedro

Premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU je zakonita, če delodajalec ob izdaji ve, kakšne cilje zasleduje. Če to v sklepu o premestitvi ni navedeno, mora v primeru spora dokazati razloge, ki so privedli predstojnika organa do ocene, da je s premestitvijo delavca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Ker v obravnavanem sporu tožena stranka tega ni dokazala, je sklep o premestitvi tožnice nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 17.3.2006 in 10.5.2006 o premestitvi tožnice in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo vodje oddelka za gospodarsko kriminaliteto v sektorju kriminalistične policije ter ji prizna vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.104,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške predsodnega postopka v znesku 192,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2006 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo predvsem na podlagi tožničine izpovedi, ni pa upoštevalo, da je tožena stranka s premestitvijo izboljšala smotrnost in učinkovitost dela sektorja kriminalistične policije. Tožena stranka ni trdila, da ne potrebuje vodje oddelka za gospodarsko kriminaliteto. Zato je tudi takoj objavila prosto delovno mesto. Razlog za to pa je bilo dejstvo, da organizacija dela ni bila optimalna. Mogoče jo je bilo doseči s premestitvijo. Zagotovo je delodajalec tisti, ki najbolje ve, kako zagotoviti učinkovitejše delo. Tožnica je policistka in je bila premeščena na delovno mesto, za katerega izpolnjuje pogoje, določene z zakonom. Premestitev je bila opravljena v skladu s 147. členom ZJU, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožba predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in v glavnem ponavlja navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno ter materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002, 113/2005) v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v sklepu o premestitvi ni navedla, kako bo s tožničino premestitvijo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Sicer le zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit, vendar pa tožena stranka po oceni sodišča prve stopnje tudi v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa. Ni dokazano, da je bilo večje število rešenih zadev po tožničini premestitvi v oddelku, s katerega je bila premeščena in hitrejše reševanje posledica premestitve, saj se je v oddelku število zaposlenih precej povečalo, zato je logično, da so opravili več dela. Za odnose, ki naj bi se v oddelku po njenem odhodu izboljšali, ni izkazano, da je bil tožničin vpliv nanje bistven, za potrebe na oddelku za mladoletniško kriminaliteto in tožničin pozitivni vpliv na delo tega oddelka pa tožena stranka ni predložila dokazov. Zato je sodišče prve stopnje sklep o premestitvi z dne 17.3.2006, potrjen s sklepom z dne 10.5.2006 razveljavilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Pritožba ima sicer prav, da delodajalec sam najbolje ve, kakšna organizacija dela in kakšna kadrovska zasedba je v določenem organu najbolj smotrna in učinkovita. Zato ima predstojnik pravico, da delavce glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto. Vendar pa ta pravica ni neomejena. Spoštovati je treba pogoje, ki jih določa zakon (ustrezno delovno mesto, naziv iste stopnje) in v primeru spora dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Glede na pritožbene navedbe je potrebno k obrazložitvi sodišča prve stopnje dodati, da je tožena stranka dokazovala domnevne rezultate premestitve, ne pa njenega razloga. Če naj bo premestitev zakonita, je treba ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje zasleduje. Iz skope obrazložitve v izpodbijanem sklepu o premestitvi ni razvidno, da je premestitev potrebna zato, ker je delo organa zaradi tožničinega dela kot vodje oddelka za gospodarsko kriminaliteto neučinkovito oziroma nesmotrno in tudi ne, da bo delo organa s tožničino premestitvijo v skupino za mladoletniško kriminaliteto bolj učinkovito ali smotrno. Tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je bilo manjše število rešenih zadev v oddelku za gospodarsko kriminaliteto posledica tega, da tožnica morda ni bila kos svojim nalogam (ni bila zadosti avtoritativna) in da je bila premestitev izvedena iz tega razloga. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo le tožničini izpovedi. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi predložene listine v spisu, ki so bile za odločitev pomembne. Tožena stranka ni predlagala izvedbe dokaza, ki bi utegnil privesti do drugačne odločitve, namreč zaslišanja predstojnika, saj bi le on lahko pojasnil svojo oceno, da je s premestitvijo tožnice mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa in kaj ga je do te ocene privedlo. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno navedla, da predlaga le dokaz z vpogledom v listine in ne predlaga zaslišanj. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa je bila ob tožničinem zatrjevanju, da potrebe po tem ni bilo, na strani tožene stranke in sodišče prve stopnje je po izvedbi predlaganih dokazov pravilno zaključilo, da zakonitost premestitve ni dokazana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo k rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in sicer na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.

Ker gre v tem primeru za spor zaradi premestitve, revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.