Jedro

Merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, so lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti (značilnosti) opravljene storitve. Te lastnosti morajo ustrezati: pogodbeno dogovorjenim lastnostim, oziroma, če teh stranki v pogodbi nista podrobneje opredelili, običajnim lastnostim in pravilom stroke, ki so uveljavljene za vrsto poslov, med katere spada posel, ki se ga podjemnik s sklenitvijo podjemne pogodbe zaveže opraviti.

Podjemnikova izpolnitev je zato pravilna, če ima opravljeni posel (končni rezultat podjemnikovega dela) navedene lastnosti. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, nima opisanih lastnosti, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake, in podjemnik naročniku odgovarja za to nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno skrbnostjo je opravljal dela, ki so pomembna za dosego končnega rezultata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točki I in III izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Ig 2006/00469 z dne 6. 7. 2006 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 12.518,78 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 36.883,78 EUR od 14. 12. 2005 do 13. 1. 2006, od zneska 16.019,15 EUR od 13. 1. 2006 do 15. 2. 2006 in od zneska 12.518,78 EUR od 29. 3. 2006 do plačila, ter v 3. točki za izvršilne stroške v znesku 125,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila. Citirani sklep o izvršbi pa je razveljavilo v 1. točki izreka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 36.883,78 EUR pred 14. 12. 2005 in od zneska 12.518,78 EUR pred 29. 3. 2006 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 36.883,78 EUR od 14. 12. 2005 do 13. 1. 2006, od zneska 16.019,15 EUR od 13. 1. 2006 do 15. 2. 2006 in od zneska 12.518,78 EUR od 29. 3. 2006 do plačila, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 125,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na njen TRR pri NKBM d.d. št. 0451 5000 0349 902 znesek 1.477,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2006 do plačila, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženo stranko je še zavezalo, da je tožeči stranki dolžna povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.896,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka 15 dnevnega paricijskega roka do dneva plačila, vse v 15 dneh (III. točka izreka).

2. Proti obsodilnemu delu te sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožene stranke je izvedeno delo tožeče stranke imelo napake, za katere odgovarja tožeča stranka, kar je po stališču pritožbe tožena stranka tudi dokazala, kakor tudi, da je tožečo stranko o napakah pravočasno in pravilno obvestila in ji tudi dala primeren rok za njihovo odpravo. Ker tožeča stranka napak ni odpravila, je tožena stranka od pogodbe odstopila. Tožena stranka še meni, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, da je sistem hlajenja in ogrevanja izvedla skladno s predpisi in pravili stroke in skladno s strani investitorja potrjeno projektno dokumentacijo. Izpostavlja določbo 633. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri je naročnik dolžan pregledati prevzeto delo brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče in funkcionalnega preizkusa delovanja sistema hlajenja ni bilo mogoče izvesti prej, preden niso bile zunanje temperature takšne, da je bilo potrebno hlajenje prostorov. Po stališču pritožbe ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka navedbe o nedelovanju sistema podala pavšalno, saj je jasno navedla, da sistem hlajenja ni deloval kot bi moral, saj so temperature v prostoru presegale dovoljeno višino. O navedenem so izpovedale priče P., V., R. in S., vendar se sodišče o izpovedbah navedenih prič sploh ni opredelilo in ni podalo dokazne ocene, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. V svojih trditvah pa je tožeča stranka prihajala tudi do nasprotja, saj je po eni strani zatrjevala, da sistem hlajenja ne deluje kot bi moral, hkrati pa je navajala, da sistem hlajenja ni deloval zaradi gradbenih napak. Tudi do teh navedb se sodišče ni opredelilo in se tudi v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Nepopoln pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožeče stranke ni pravilno obvestila o napaki, jo pozvala, naj napako odpravi in ji določila primeren rok za odpravo napak, saj je vse navedeno tožena stranka izpolnila. Kot nepravilen pritožba ocenjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala trditev o tem, kolikšno vrednost je imelo zanjo izvršeno delo z napako ali brez napake, saj je tožena stranka tekom postopka pojasnila, da je uveljavljala svojo pravico do znižanja plačila v višini, kot je za odpravo napak na sistemu plačala drugim podizvajalcem, višina pa je enaka vtoževanemu zahtevku. V obravnavani zadevi pa je dan tudi pogoj za poseben odstop od pogodbe. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bil funkcionalni pregled sistema hlajenja opravljen v dogovoru z investitorjem in se pri tem sklicuje na dopisa tožeče stranke z dne 12. 4. 2006 in 24. 5. 2006, ki pa sta oba podpisana zgolj s strani tožeče stranke, ki pa nedelovanja sistema tako ni priznavala. Glede na to, da je predstavnica investitorja pojasnila, da investitor ob preizkusu delovanja sistema hlajenja ni bil prisoten, oziroma ni bil prisoten pri preizkusu, pri katerem bi se ugotovilo, da sistem deluje pravilno, je v tem delu nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izvedenimi dokazi. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi obširno, skrbno, nazorno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, s katero tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se izpodbijana sodba v določenih delih ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje do nekaterih navedb tožene stranke v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Vsebino obrazložitve sodne odločbe določa 324. člen ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja smiselno določa, da mora biti sodba in s tem njena obrazložitev tako popolna, da jo je posledično mogoče preizkusiti. Navedeno pomeni, da mora biti odločba takšna, da omogoča strankam in pritožbenemu sodišču znotraj pravnih in dejanskih ugotovitev v njeni obrazložitvi, ugotoviti, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. V obravnavanem primeru je takšen preizkus mogoč, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, upoštevaje pri tem trditveno podlago tožbe in materialnopravno presojo spora. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navajanih dejstev pravdnih strank, temveč mora zavzeti stališče le do tistih, ki so relevantne za sprejeto odločitev, zato se do dejstev, ki nimajo relevantnih učinkov glede na materialnopravno podlago spora, ni dolžno opredeljevati.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožeča stranka na podlagi sklenjene pogodbe toženi stranki 14. 11. 2005 izdala račun za opravljeno delo po pogodbi, ki ga je tožena stranka v celoti poravnala; - za dodatna dela po aneksu k pogodbi je tožeča stranka toženi dne 20. 3. 2006 izdala račun št. MB2006/8 v znesku 3,000.000,00 (bivših) SIT z zapadlostjo 28. 3. 2006, ki ga tožena stranka ni poravnala in kar predstavlja predmet tožbenega zahtevka; - da je tožeča stranka dodatna dela, ki so bila predmet aneksa, v celoti opravila in v skladu z naročilom tožene stranke v mesecu novembru 2005 dobavila in vgradila hladilni agregat hladilne moči Q=6kW; - da je tožena stranka plačilu računa po aneksu nasprotovala z zatrjevanjem, da sistem hlajenja v prostorih lekarne (oficine) ni deloval kot bi moral in ni bila zagotovljena prava temperatura; - da je tožena stranka zatrjevala, da je tožečo stranko večkrat pozvala, da odpravi napake in zagotovi pravilno delovanje sistema hlajenja in ji dala dodaten rok; - da je tožena stranka, ker tožeča stranka klime ni sanirala in usposobila za delovanje, odstopila od pogodbe, o tem obvestila tožečo stranko in sanacijo hlajenja opravila po drugem izvajalcu; - da tožena stranka uveljavlja dvoje jamčevalnih zahtevkov, in sicer zahtevek za znižanje plačila, ker je po njenih trditvah izvršeno delo imelo napake in odstop od pogodbe v smislu določb 638. člena OZ.

8. Ob ustrezni materialnopravni opredelitvi obravnavanega spornega razmerja, ki temelji na sklenjeni podjemni pogodbi, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da lahko naročnik zahteva sorazmerno znižanje plačila za opravljeni posel na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (tretji odstavek 639. člena OZ), v skladu z določilom 640. člena OZ pa se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Da lahko naročnik uspešno uveljavi svoj jamčevalni zahtevek mora dokazati, da je imelo delo napako, da je podjemnika o napaki pravočasno in pravilno obvestil in mu dal primeren rok za odpravo napak in da podjemnik napak v tem roku ni odpravil. Hkrati mora podati trditve o tem, kolikšno vrednost je imelo izvršeno delo ob sklenitvi pogodbe brez napake in kolikšno vrednost bi imelo to delo z napako v istem času. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da tožena stranka navedenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, takšnemu zaključku pa kot pravilnemu pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka dokazala, da je imelo izvedeno delo napake, za katere odgovarja tožeča stranka, neutemeljena pa je tudi pritožbena graja dokazne presoje sodišča prve stopnje, saj se je slednja v dokazni oceni skrbno in kritično opredelila do vseh dokazov, relevantnih za sprejeto odločitev, upoštevaje pri tem ustrezno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank.

10. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopnim stališčem, da je tožena stranka že trditve o nedelovanju hladilnega sistema podala pavšalno. Tožena stranka je zatrjevala, da je delo, ki ga je tožeča stranka opravila za toženo stranko, imelo napako, ker instalacija s klimatizacijo ni delovala in se prostor, kjer je bila le-ta vgrajena, ni hladil v takšni meri, da bi v prostoru lekarne bila zagotovljena temperatura, kakršna bi morala biti. Obstoj stvarne napake je tožena stranka tedaj zatrjevala zgolj z navajanjem, da sistem hlajenja ni deloval kot bi moral, ne da bi tožena stranka pojasnila, katera je bila tista napaka ali napake, zaradi katerih sistem hlajenja ni deloval kot bi moral. Tožena stranka bi tedaj morala napako konkretizirati oziroma določno opredeliti, kaj je v sistemu hlajenja povzročilo, da ta ni deloval oziroma je bil nefunkcionalen. Tožena stranka takšnih trditev ni podala in napake v takšni meri, da bi jo bilo mogoče identificirati kot vzrok tehnične narave za nedelovanje sistema, ni obrazložila. Temperatura v prostoru lekarne, za katero je tožena stranka zatrjevala, da je previsoka, ne predstavlja napake izvedenega posla, temveč je lahko zgolj posledica morebitne projektne, izvedbene ali kakšne druge tehnične napake sistema hlajenja, ki ga je izvedla tožeča stranka.

11. Trditveno in dokazno breme za ugotovitev obstoja stvarne napake, kar je prvi pogoj za uspešno uveljavitev jamčevalnega zahtevka, je na strani tožene stranke, še posebej ob dejstvu, da je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da je sistem ogrevanja in hlajenja izvedla skladno s predpisi in pravili stroke za tovrstne objekte ter skladno s strani investitorja potrjeno projektno dokumentacijo. V namen dokazovanja svojih trditev je predložila listinske dokaze, s katerimi je dokazovala ustreznost delovanja sistema, hkrati pa zatrjevala in dokazovala, da so pomanjkljivo izvedena gradbena dela, ki jih je izvajala tožena stranka, imela za posledico večjo toplotno obremenitev, s čemer je tedaj morebitne višje temperature v prostoru oficine lekarne pripisala posledicam nepravilnosti izvedenih gradbenih del tožene stranke. V tem pogledu je zato neutemeljena pritožba, da je tožeča stranka sama v svojih trditvah prihajala v nasprotje, ko je zatrjevala, da sistem hlajenja deluje kot bi moral, hkrati pa je navajala, da sistem hlajenja ni deloval zaradi gradbenih napak. Tožeča stranka namreč ni navajala, da sistem hlajenja ne deluje zaradi gradbenih napak, temveč da je bil objekt pomanjkljivo toplotno izoliran, kar je imelo za posledico večjo toplotno obremenitev in negativen vpliv na delovanje sistema ogrevanja in hlajenja.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo prej izpostavljenim navedbam tožeče stranke in dokazom, ki jih je slednja sodišču predložila, ker da je tem listinskim dokazom tožena stranka nasprotovala, saj jih je tožeča stranka pridobila sama, pred pravdo in brez sodelovanja tožene stranke.

13. Vsaka stranka mora v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Slednje je v obravnavanem primeru dopustilo tudi izvedbo listinskih dokazov tožeče stranke, ki jim je tožena stranka sicer nasprotovala (zapisnik o tehničnem pregledu z dne 12. 12. 2005, poročilo I.L. d.o.o., preizkus delovanja sistema hlajenja v mesecu aprilu 2006). Dejstvo, da je tožeča stranka pridobila te listinske dokaze pred pravdo in brez soglasja tožene stranke, ne predstavlja razloga, da sodišče teh dokazov ne bi smelo izvesti in jih tudi ne vzeti za podlago svoje odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč obravnavalo te dokaze zgolj kot listinske dokaze in dejstev, ki so iz teh listin izhajala, ni razlagalo in upoštevalo kot strokovne izvedenske ugotovitve, niti ni razlagalo teh dejstev v smeri ugotovitve, da izvedeno delo tožeče stranke ni imelo napake. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 11) je ob zatrjevanju tožeče stranke, podprtim z izvedenimi listinskimi dokazi, da je sistem ogrevanja in hlajenja pravilno deloval in da so gradbene napake vplivale na temperaturno ugodje in porabo energije na objektu, gradbena dela pa je izvajala tožena stranka, sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je delo tožeče stranke imelo napako.

14. Podjemnikova (storitvena) obveznost ima značilnosti obligacije rezultata. Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi izvršil (končni) posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak (šele) končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeni posel. Zato so merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti (značilnosti) opravljene storitve. Te lastnosti morajo ustrezati: - pogodbeno dogovorjenim lastnostim, oziroma, če teh stranki v pogodbi nista podrobneje opredelili, običajnim lastnostim in - pravilom stroke, ki so uveljavljene za vrsto poslov, med katere spada posel, ki se ga podjemnik s sklenitvijo podjemne pogodbe zaveže opraviti.

15. Podjemnikova izpolnitev je zato pravilna, če ima opravljeni posel (končni rezultat podjemnikovega dela) navedene lastnosti. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, nima opisanih lastnosti, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake, in podjemnik naročniku odgovarja za to nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno skrbnostjo je opravljal dela, ki so pomembna za dosego končnega rezultata.

16. Upoštevaje obrazloženo bi tedaj tožena stranka morala zatrjevati in dokazovati, da izvedeno delo tožeče stranke nima lastnosti, ki bi zagotavljale normalno oziroma dogovorjeno uporabo izvedene storitve. Glede na trditve tožeče stranke, da je sistem deloval in zagotavljal projektno predvidene temperature v prostorih investitorja, kar je tožeča stranka s predloženimi dokazi tudi uspela dokazati, je bilo na strani tožene stranke trditveno in dokazno breme nedelovanje sistema hlajenja. Dejstvo je, da je sistem hlajenja očitno sicer deloval, vendar pa, kot zatrjuje tožena stranka, ni dosegel temperaturnih rezultatov, ki jih je pričakoval investitor. Ob tem, ko je tožeča stranka navajala, da je bila projektno predvidena temperatura v prostorih investitorja 26 stopinj C, ter je zatrjevala in izkazovala delovanje sistema z dogovorjenimi temperaturami v okviru projektno predvidenih, pa tožena stranka v svoji trditveni podlagi ni ponudila dejstev o tem, kolikšne temperature so se v prostoru investitorja merile, ter da so bile te izven projektno predvidenih ali pogodbeno dogovorjenih. Če je tožena stranka zatrjevala nedelovanje sistema, bi morala zatrjevati in dokazovati, da je hladilni sistem bil neustrezen morebiti zaradi podimenzioniranosti glede na potrebe objekta (pri čemer je tožeča stranka zatrjevala, da je bil sistem celo predimenzioniran), ali da je imel kakšno drugo tehnično napako, ki bi se odražala v neustreznem, nezadostnem delovanju sistema, oziroma ni imel drugih potrebnih lastnosti, ki bi omogočale normalno uporabo izvedene storitve.

17. Tožena stranka navedenega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Z navajanjem, da bodo oziroma so o nedelovanju sistema izpovedale priče, ne more biti uspešna. Izvedba dokazov je namenjena dokazovanju dejstev, ki jih stranka pred izvedbo dokaza ponudi v svoji trditveni podlagi, saj izpovedbe strank in prič ne morejo nadomestiti obveznosti stranke, da pravno relevantna dejstva najprej navede v svoji trditveni podlagi.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre pri vprašanju vzroka nefunkcionalnosti hladilnega sistema, pri čemer je tožeča stranka zatrjevala, da je sistem deloval, za strokovno vprašanje. S takšnim potrebnim strokovnim znanjem sodišče ne razpolaga in kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, vprašanja vzroka nefunkcionalnosti tudi ni mogoče ugotoviti z izpovedbami zaslišanih prič. Zato bi tožena stranka za uspešno dokazovanje zatrjevanega dejstva nedelovanja sistema hlajenja, morala predlagati izvedenca ustrezne stroke, česar pa ni storila.

19. Ker je za uspešno uveljavitev jamčevalnega zahtevka, kakor tudi za odstop od pogodbe po določbi 638. člena OZ primarna predpostavka, da ima izpolnitev pogodbene obveznosti napako, tožena stranka pa zatrjevane napake ni uspela dokazati, se izpolnitve svoje pogodbene obveznosti iz naslova plačila za opravljeno storitev tožeče stranke tožena stranka ne more razbremeniti.

20. Glede na obrazloženo se sodišče druge stopnje, ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da je imelo izvršeno delo tožeče stranke napako, ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb, ki zadevajo obstoj ostalih predpostavk za znižanje plačila oziroma odstop od pogodbe, ki prav tako predpostavlja ugotovitev obstoja napake izvršenega dela.

21. Obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in v izpodbijanem obsegu potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).