Jedro

Izključujočnost pomeni možnost, da posestnik izključi tretje od souporabe stvari. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je treba biti vselej previden pri presoji te okoliščine: ne gre za možnost izključitve prav vseh vplivov, marveč zgolj tistih vplivov, ki predstavljajo negacijo dejanske oblasti posestnika stvari. Denimo če na poljubnem parkirišču dopoldan parkirajo ljudje, ki pridejo v službo ali po opravkih (stanovalci pa parkirnih mest tedaj ne rabijo, ker so se odpeljali na delo), popoldan pa stanovalci, prvi drugim prav z ničemer ne zanikajo dejanske oblasti nad stvarjo. Zgolj zato, da bi jim pravo priznalo položaj posesti, od posestnikov ni treba zahtevati, da uporabo tretjim preprečujejo (izključujejo) tedaj, ko stvari sami sploh ne rabijo. Nasprotno razlogovanje bi bilo v nasprotju s samim namenom in pomenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovolje in nasilja. Pritožnica utemeljeno navaja, da je obrazložitev prvostopnega sodišča, da tožnica ni imela izključujoče posesti, saj njeni zaposleni niso od posesti izključevali drugih, ko niso bili prisotni v pisarni oz. ko je bilo konec delovnika, materialnopravno napačna, kajti preozko tolmači kriterij izključujočnosti. S tem, ko tožnica ni odganjala naključnih obiskovalcev, kadar parcele ni potrebovala, njena posest v ničemer ni bila zanikana.

Prav tako pritožba utemeljeno navaja, da glede posestnega varstva ni bistveno ali gre za javno ali zasebno površino, z izjemo če gre za javno dobro, na katerem ni mogoče imeti posesti, niti ni bistvena hipotetična možnost dostopa. Poglavitna je namreč kvaliteta dejanske oblasti na nepremičnini (trajnost, zunanja vidnost, dostopnost in izključujočnost), ne pa lastništvo oz. hipotetična dostopnost nepremičnine.

Nekdo, čigar dejanska oblast nad javnim dobrim izpolnjuje vse štiri prvine posesti, tako ne bo užival posestnega varstva, saj mu pravo ne podeljuje statusa posestnika. Bo pa v trenutku, ko bo nepremičnini odvzet status javnega dobra oziroma bo javno dobro opuščeno, ista dejanska oblast dobila vsebino posesti in s tem posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v prvi točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (toženka) motila tožečo stranko (tožnico) v neposredni posesti nepremičnine parcela št. 998/4, k.o. X (v nadaljevanju parcela št. 998/4), ki v naravi predstavlja dvorišče in parkirišče k hiši v izmeri 133 m2, tako da je v zadnjem tednu septembra preko pooblaščenih izvajalcev odstranila tlakovce in začela z izvajanjem gradbenih del, s postavitvijo robnikov pa onemogočila dostope na druge nepremičnine v lasti tožnice. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dajatveni del zahtevka, in sicer, da mora toženka v treh dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da bo odstranila postavljene robnike, ponovno postavila tlakovce in prenehala z izvajanjem gradbenih del na parceli št. 998/4. Prav tako je zavrnilo prepovedni del zahtevka in naložitev denarne kazni toženki. V drugi točki izreka je še naložilo tožnici, da toženki povrne pravdne stroške.

2. Zoper sklep se je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je štelo, da parcela št. 998/4 obsega tudi kolesarsko stezo in pločnik, ki dejansko predstavljata posebno nepremičnino, in sicer parcelo. št. 1012/13, k.o. X. Obenem je napačno zaključilo, da so lahko parkirišča na parceli št. 998/4 uporabljali vsi občani MO X in drugi obiskovalci v okviru javnih površin, saj nepremičnina v času motenja ni imela statusa javnega dobra. Prav tako ne drži, da tožnica drugim ni onemogočala parkiranja. Parkirišča so bila vrsto let označena z belo barvo in znakom R. Takšno stanje je trajalo do leta 2017 oz. 2018, ko je bilo s toženko dogovorjeno, da bo parcela št. 998/4 prodana tožnici. Prav tako je tožnica leta 2018 del parkirišča uredila s tlakovci, ki je že na prvi pogled toliko drugačno od parkirišč v javni rabi, da je bilo vsakemu razumnemu človeku jasno, da ta parkirišča pripadajo zasebni pravni osebi. Navedba, da redarji niso želeli odstraniti avtomobila, ne more biti relevantna, saj gre za posamičen primer. Hkrati so redarji poseg zavrnili, ker gre za zasebno površino, kjer nimajo pristojnosti, kar kvečjemu izkazuje, da se je toženka ves čas zavedela, da tožnica na nepremičnini izvaja posest. Najmanj pa o tem, kdo je zares uporabljal ta parkirišča, lahko povesta priči A. A. in B. B., ki nasploh nikoli nista prisotna tam, da bi lahko ocenjevala, kdo dejansko parkira. Končno je sodišče brez kakršnegakoli dokaznega sklepa in razprave tudi zaključilo, da so na teh parkiriščih med vikendom in v večernih urah zagotovo parkirali tretji, ker naj bi v mestu X primanjkovalo parkirnih prostorov. Sodišče je čez palec potegnilo nek neutemeljen zaključek, ki ni bil ugotovljen v dokaznem postopku, poleg tega je v nasprotju s siceršnjim dejanskim stanjem v X. Nenazadnje je sodišče neizpolnjevanje kriterija dostopnosti utemeljilo z navedbo, da so lahko parkirišča uporabljali drugi obiskovalci v okviru javnih površin, kar je dejansko napačno kot tudi materialno pravno napačno, saj je potencialna možnost dostopa irelevantna za presojo kriterija dostopnosti.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlaga njeno zavrnitev. Ne drži, da se je s tožnico dogovorila za odkup dela nepremičnine, v letu 2018 sta se pravdni stranki zgolj pogovarjali o možnostih odkupa. Obravnavana parcela predstavlja javno parkirišče, ki je dostopno vsem, kar potrjuje že dejstvo, da je imela nepremičnina do marca 2019 status grajenega javnega dobra. Tudi po marcu 2019 se je zemljišče uporabljalo na enak način, kar so potrdile tudi priče. Da so na nepremičnini toženke lahko parkirali vsi občani, izpričuje tudi dejstvo, da redarji na zahtevo tožnice niso želeli odstraniti avtomobila. Zgolj dejstvo, da parcela določen čas ni imela statusa javnega dobra, ne pomeni, da je zaradi tega postala last tožeče stranke, kot poskuša neutemeljeno prikazati tožeča stranka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) daje sodišče varstvo posesti glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Ker se v okviru posestnega varstva varuje gola dejanska oblast na stvari, sodišče pri tem ne sme upoštevati pravice do posesti, niti dobrovernosti posestnika. Enako izhaja iz določbe 426. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri se sodišče pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Vsako razmerje dejanske oblasti nad stvarjo še ni posest. Posest je le tisto razmerje dejanske oblasti nad stvarjo, ki se izkazuje skozi naslednje okoliščine: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari.1

6. V izpodbijanem sklepu je bilo ugotovljeno sledeče dejansko stanje: - tožnica je lastnica nepremičnine parc. št. 335, na kateri stoji objekt K. 45, v katerem opravlja dejavnost, - toženka je lastnica parcele št. 998/4, na kateri so parkirišča, - ni dvoma, da je tožnica parkirišča na tej nepremičnini uporabljala, - že sama postavitev teh parkirišč nakazuje, da so tožnica, njeni zaposleni in njene stranke parkirišča uporabljali, saj je bilo to priročno (parkirišče je neposredno ob stavbi tožnice); - pravdni stranki sta se v letu 2018 dogovarjali za odkup dotične nepremičnine, vendar do realizacije ni prišlo; - nepremičnina je imela do marca 2019 status grajenega javnega dobra; - toženka je na tej nepremičnini v septembru 2020 pričela z gradbenimi deli, ki so bila do konca glavne obravnave že končana; - nepremičnina v času, v katerem naj bi nastopilo zatrjevano motenje (september 2020), ni imela status javnega dobra, saj bilo slednje ponovno zaznamovano v zemljiško knjigo 8. 4. 2021 (tekom tega pravdnega postopka).

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku je osrednje vprašanje, ali dejanska oblast tožeče stranke na parceli št. 998/4 zadošča kriteriju izključujočnosti.

8. Izključujočnost pomeni možnost, da posestnik izključi tretje od souporabe stvari. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je treba biti vselej previden pri presoji te okoliščine: ne gre za možnost izključitve prav vseh vplivov, marveč zgolj tistih vplivov, ki predstavljajo negacijo dejanske oblasti posestnika stvari.2 Denimo če na poljubnem parkirišču dopoldan parkirajo ljudje, ki pridejo v službo ali po opravkih (stanovalci pa parkirnih mest tedaj ne rabijo, ker so se odpeljali na delo), popoldan pa stanovalci, prvi drugim prav z ničemer ne zanikajo dejanske oblasti nad stvarjo. Zgolj zato, da bi jim pravo priznalo položaj posesti, od posestnikov ni treba zahtevati, da uporabo tretjim preprečujejo (izključujejo) tedaj, ko stvari sami sploh ne rabijo. Nasprotno razlogovanje bi bilo v nasprotju s samim namenom in pomenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovolje in nasilja.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da posest tožnice na parceli št. 998/4 ni bila izključujoča, saj uporaba parkirišč drugim ljudem ni bila onemogočena in so sporna parkirišča uporabljali tudi drugi občani Mestne občine X ter posledično tožbeni zahtevek zavrnilo (9. in 10. točka obrazložitve). Neizključujočnost posesti tožnice je sodišče utemeljilo s sledečimi razlogi: da je C. C. (prokurist tožnice) izpovedal, da so pazili, da ni kdo drug parkiral na spornih parkiriščih, se je pa sicer zelo redko to zgodilo (1); da je C. C. izpovedal, da so enkrat za pomoč pri odstranitvi avtomobila prosili redarje, vendar tega niso želeli storiti, zato sodišče zaključi, da je bila tožnica pri izključevanju neuspešna (2); da ni verjetno, da bi zaposleni pri tožnici stalno izključevali druge, namreč _“tega niso počeli, ko niso bili prisotni v pisarni, ker je bil na primer konec delovnika, ni bil delovni dan”_ (3), da sta A. A. in B. B., izpovedala, da so parkirišča uporabljali vsi meščani (4), da je glede na znano pomanjkanje parkirnih prostorov v mestnem središču na mestu sklepanje, da so na dostopnih parkirnih površinah parkirale tudi druge osebe (5), da tožnica ni postavila nikakršnih fizičnih ovir, ki bi onemogočale parkiranje drugim (6), da je šlo za javno površino, ki je bila dostopna vsakomur (7) in da se dejansko stanje uporabe nepremičnine ni spremenilo v času, ko ni imela statusa javnega dobra (8).

10. Pritožnica utemeljeno navaja, da je obrazložitev prvostopnega sodišča, da tožnica ni imela izključujoče posesti, saj njeni zaposleni niso od posesti izključevali drugih, ko niso bili prisotni v pisarni oz. ko je bilo konec delovnika, materialnopravno napačna, kajti preozko tolmači kriterij izključujočnosti. S tem, ko tožnica ni odganjala naključnih obiskovalcev, kadar parcele ni potrebovala, njena posest v ničemer ni bila zanikana.

11. Prav tako gre pritrditi pritožbi, da dejstvo, da redarji enkrat niso posredovali, ne bi smelo odločilno vplivati, da tožnica nima izključujočne posesti. Po eni strani gre za posamičen dogodek izpred več let, po drugi strani pa je ostalo neraziskano, zakaj redarji niso želeli odstraniti avtomobila. Tožnica denimo navaja, da niso posredovali, ker je šlo deloma za zasebno posest, kjer redarji nimajo pristojnosti, toženka pa, ker je šlo za javno parkirišče, na katerem lahko vsakdo parkira. Ker sodišče tega ni natančneje ugotavljalo, je napačno sklepanje, da je bila tožnica zaradi nevmešavanja redarjev neuspešna pri izključevanju drugih od posesti.

12. Pritožba tudi utemeljeno očita, da sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na izpovedbi A. A. in B. B. glede tega, kdo je tukaj dnevno parkiral. B. B., vodja Urada za gospodarstvo in gospodarske javne službe toženke, je izpovedal, da misli, da so tukaj parkirali dnevni migranti (na list. 95) oz. da predvideva, da so tisti, ki delajo v bližini, koristili ta zemljišča (na list. 98). A. A., vodja sektorja za projekte toženke, pa je na vprašanje, kdo je uporabljal to parcelo pred septembrom 2020, odgovoril, da vsi občani (na list. 72). Prvostopenjsko sodišče ni ne enega ne drugega vprašalo, kako sploh vesta, kdo dejansko uporablja obravnavano zemljišče. Prav tako iz spisa ne izhaja nobeno dejstvo, iz katerega bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da imata priči uvid, kdo uporablja zemljišče (denimo, da živita v bližini ali se mimo vozita na delo). Iz zaslišanja pa tudi ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče priči vprašalo, od kod vesta to, o čemer pričata, tako kot to nalaga drugi odstavek 239. člena ZPP.

13. Pritožnica tudi upravičeno graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da je glede na znano pomanjkanje parkirnih prostorov v mestnem središču na mestu sklepanje, da so na teh parkiriščih parkirale tudi druge osebe, ki so se tam mudile oz. so imele opravke. Da v estnem središču X primanjkuje parkirišč, ni splošno znano dejstvo, zato bi sodišče moralo to posebej ugotavljati. Pa četudi bi to ugotovilo, to ne implicira avtomatično, da so zaradi tega obravnavana parkirišča zasedena s strani naključnih obiskovalcev. Gre za dve različni dejstvi, ki nista v neposredni korelaciji, zato drži pritožbeno navajanje, da je v tem oziru dejansko stanje tako zmotno kot tudi nepopolno ugotovljeno.

14. Prav tako pritožba utemeljeno navaja, da glede posestnega varstva ni bistveno ali gre za javno ali zasebno površino, z izjemo če gre za javno dobro, na katerem ni mogoče imeti posesti,3 niti ni bistvena hipotetična možnost dostopa. Poglavitna je namreč kvaliteta dejanske oblasti na nepremičnini (trajnost, zunanja vidnost, dostopnost in izključujočnost), ne pa lastništvo oz. hipotetična dostopnost nepremičnine.

15. Glede na navedeno so argumenti prvostopenjska sodišča, da tožničina posest ni bila izključujoča, neutemeljeni. Po drugi strani ni sporno, da je tožnica obravnavano parcelo vrsto let uporabljala (trajnost); da so njene stranke in zaposleni vedno nemoteno dostopali do parkirišč (dostopnost); da je bila na delu parcele zelenica, ki jo je tožnica negovala in jo leta 2018 preoblikovala v tlakovano parkirišče, ki že na prvi pogled bolj kot na javno parkirišče spominja na zasebno dvorišče (zunanja vidnost). Prav tako je prokurist tožnice prepričljivo izpovedal, da so parkirišče nadzorovali in odganjali naključne obiskovalce, kadar je bila njihova posest ogrožena (izključujočnost). Izpoved se smiselno ujema z dejstvom, da imajo tožničini zaposleni idealen pregled nad parcelo, saj se parkirišče nahaja neposredno pred poslovno stavbo tožnice. Nenazadnje je tudi toženka tista, ki je očitno štela tožnico za posestnico parcele 998/4, saj ji je 18. 8. 2020 poslala dopis, v katerem je zahtevala, naj s parcele odstrani tlakovce. Pritrditi gre sodišču v delu, da se dejanska uporaba nepremičnine ni spremenila po tem, ko je nepremičnina izgubila status javnega dobra. S pridržkom, da pritožbeno sodišče ne deli stališča prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni imela dejanske oblasti na nepremičnini že tedaj, ko je slednja imela status javnega dobra. Glede na podane ugotovitve ni dvoma, da je tožnica že pred marcem 2019 imela dejansko oblast nad parcelo 998/4, prav tako ni dvoma, da se vsebina njene dejanske oblasti v bistvenem ni spremenila vse do zatrjevanega motenja s strani toženke v zadnjem tednu septembra 2020. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da posest na javnem dobrem seveda ni mogoča, zaradi česar je tudi izključeno posestno varstvo,4 je pa glede javnega dobra treba razlikovati med pojmoma dejanske oblasti in posesti, ki se ne pokrivata povsem. Nekdo, čigar dejanska oblast nad javnim dobrim izpolnjuje vse štiri prvine posesti, tako ne bo užival posestnega varstva, saj mu pravo ne podeljuje statusa posestnika. Bo pa v trenutku, ko bo nepremičnini odvzet status javnega dobra oziroma bo javno dobro opuščeno5, ista dejanska oblast dobila vsebino posesti in s tem posestno varstvo. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je imela tožnica dejansko oblast na parceli št. 998/4 pred in po marcu 2019. S tem, ko je toženka marca 2019 nepremičnini odvzela status javnega dobra (priloga A17), je dejanska oblast tožnice, ki se pri tem pravzaprav ni spremenila, dobila vsebino posesti in s tem pravico do posestnega varstva.

16. Odločitev, da tožnica nima posesti, je materialnopravno napačna, saj je sodišče prve stopnje napačno presodilo eno od okoliščin (izključujočnost), ki opredeljujejo posest kot dejansko oblast nad stvarjo. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča se sodišče prve stopnje sodbe ni opredelilo do samega motilnega ravnanja in (zlasti) možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja.6 Posledično je ostalo dejansko stanje v tem obsegu neraziskano. Ker manjka obsežen sklop odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, ker bi sicer stranki prikrajšalo pri njuni pravici do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje, ki je dokaze že neposredno izvajalo, pa bo tudi lažje in hitreje ugotovilo manjkajoča dejstva. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 VSL sklep II Cp 4172/2009 z dne 20. 1. 2010, VSL sklep I Cp 2045/2016 z dne 9. 11. 2016, VSL sklep I Cp 1336/2010 in druge. 2 VSL sklep I Cp 3172/2013 z dne 2. 4. 2014. 3 Pri čemer ni sporno, da parc. št. 998/4 med marcem 2019 in oktobrom 2020 ni bila javno dobro, zato jo je bilo mogoče posedovati. 4 VSL sklep I Cp 3015/2009 z dne 13. 10. 2009 in VSL sklep I Cp 3384/2013, 5. 3. 2014. 5 Primerjaj VSL sklep II Cp 1506/2013 z dne 3. 7. 2013. 6 Posestna tožba je dajatvena tožba, zato velja, da v primeru, ko ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje, ostane posest brez zaščite.