Jedro

ZKP zaradi zagotavljanja pravice do obrambe pridržanega osumljenca določa odreditev pridržanja po preiskovalnem sodniku za nadaljnjih 48 ur, ko je osumljencu zagotovljenih 24 ur, da si izbere zagovornika po lastni odločitvi, če se zanj sam odloči.

Izrek

Zahteva obdolženega V.B. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 1.10.1999 zoper obdolžene A.M., V.B. in G.J. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja za obdolženega A.M. od 29.9.1999, za obdolženega V.B. od 28.9.1999 in za G.J. prav tako od 28.9.1999 dalje, trajati pa sme po tem sklepu največ 1 mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega senata v Celju je s sklepom z dne 5.10.1999 pritožbi zagovornikov osumljenih A.M. in V.B. zavrnil kot neutemeljeni, dočim je pritožbi zagovornice osumljenega G.J. ugodil tako, da je sklep o odreditvi pripora spremenil tako, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Obdolženi V.B. je dne 13.10.1999 vložil na okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba zgoraj navedena sklepa.

Uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ker da je v priporu brez potrebne sodne odločbe glede na način pridržanja oziroma odvzema prostosti in odreditev pripora, kar vse naj bi bilo v nasprotju z 200. do 205. členom ZKP in 19. in 20. členom Ustave RS, vsled česar predlaga, da Vrhovno sodišče skladno s 4. odstavkom 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne odločbe odloži oziroma prekine. Sklepu zunajobravnavnega senata pa očita, da predstavlja neenakost pred zakonom, ko je navedeni sklep pisan za 3 obtožence, od katerih je eden bil spuščen na prostost, oziroma se mu je omilila kazen, drugima dvema pa nič, čeprav jima je očitano sostorilstvo. Končno pa opozarja vložnik še na očitno napako v pravnem pouku, kjer je naveden 339. člen namesto 399. člen ZKP. Zagovornik obdolženega V.B. po uradni dolžnosti v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep izrecno navaja, da vlaga to zahtevo za varstvo zakonitosti kot dopolnilo zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je podal obdolženec. Zahtevo vlaga zaradi kršitve ustave Republike Slovenije in sicer 20. člena in predlaga, da se sklep Okrožnega sodišča v Celju o podaljšanju pripora razveljavi, obdolženca pa izpusti na prostost. Dopolnitev zahteve je obrazložena s trditvijo, da so šli pritožbeni razlogi v popolnoma drugo stran in ne toliko v izpodbijanje ponovitvene nevarnosti, in sicer v izpodbijanje zamude oziroma prekoračitve roka, ko je bil obdolženec lahko pridržan. Zagovornik navaja, da bi moral biti obdolženec pripeljan preiskovalnemu sodniku, ki bi o odločanju o priporu moral odločiti v 24 urah. Zakon o kazenskem postopku sicer res določa, da je lahko po policijskem pridržanju, ki traja lahko 48 ur, res tudi sodno pridržanje, odrejeno s strani preiskovalnega sodnika. Zakon in ustava sta torej v neskladju oziroma je v neskladju zakon. V kolikor bi pristali na tezo, da lahko preiskovalni sodnik odreja pridržanje v skladu z določbami zakona o kazenskem postopku, kar bi bilo sicer v skladu z 19. členom Ustave, vendar to pomeni, da se ustavna kategorija odreditve pripora zaobide. Ustava izrecno pravi, da se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, ne pa tudi pridržati. Zakon o kazenskem postopku je torej to določbo zaobšel. Pridržanje osumljencev do 48 ur po 157. členu (ZKP) govori o pridržanju pooblaščenih uradnih oseb, ki morajo osebo brez odlašanja privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku, ta pa mora v skladu z določbo ustave ob priporu, najkasneje pa v 24. urah po njem vložiti pisno obrazloženo odločbo. Pridržanje po določbah ZKP in 19. členu (Ustave) je kot potreben ukrep operativne narave izkoriščen. Ravno to pa je okoliščina, ki se pojavi pri V.B. Glede na navedeno bi bilo potrebno V.B. izpustiti na prostost. Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovorih na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno dopolnitev ugotavlja, da obdolženi V.B. nima prav, ko zatrjuje, da mu je bil sklep dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 1.10.1999 o odreditvi pripora prepozno izdan in vročen in da je bil zato v priporu brez potrebne sodne odločbe. Od 28.9.1999 je bil namreč pridržan na podlagi odločbe Policijske uprave C. Po preteku 48 ur je bil dne 30.9.1999 pripeljan k preiskovalnemu sodniku. Preiskovalni sodnik mu je sklep o odreditvi pripora vročil 1.10.1999, torej v okviru 48 - urnega roka. Rok za vročitev sklepa torej ni začel teči 28.9.1999, kot zmotno misli obdolženec, temveč od 30.9.1999. Na očitek obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti glede kršitve načela enakosti pred zakonom vrhovni državni tožilec navaja, da to načelo ni bilo kršeno, če je bil enemu storilcu izrečen hišni pripor vložniku V.B. pa pripor, pri čemer ne gre za omilitev kazni. Sicer pa ni bila kršena ustava s tem, ko je bilo odrejeno policijsko pridržanje in je pridržanje odredil tudi preiskovalni sodnik. Glede na vse povedano predlaga vrhovni državni tožilec, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila obdolženec V.B. in njegov zagovornik, zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po podatkih spisa je bila obdolženemu V.B. odvzeta prostost 28.9.1999 ob 9. uri, o čemer je bila izdana odločba o pridržanju Policijske uprave C. 30.9.1999, po preteku 48 ur, je bil obdolženi V.B. izročen preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Celju, kjer je izjavil, da si bo v 24 urah vzel zagovornika, vsled česar je preiskovalni sodnik obdolženca pridržal s sklepom o odreditvi pridržanja z dne 30.9.1999 z navedbo, da pridržanje traja od 30.9.1999 od 11. ure dalje in sme po tem sklepu trajati najdalj 48. ur. 1.10.1999 je preiskovalni sodnik s sklepom, med drugim zoper obdolženega V.B., odredil pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP z nadaljnjim izrekom, da traja za obdolženega V.B. od 28.9.1999 od 9. ure dalje. Zunajobravnavni senat je z zgoraj navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega B.V. kot neutemeljeno zavrnil. Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicujeta v zahtevi obdolženec in njegov zagovornik. Nobenega dvoma ni, da je Policijska uprava C. z izdajo odločbe o pridržanju ravnala v skladu s 1. in 5. odstavkom 157. člena ZKP. V 3. odstavku 202. člena ZKP je določeno, da se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša, takrat ko mu je odvzeta prostost, najpozneje pa v 48. urah, odkar mu je bila odvzeta prostost oziroma, ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku (1. in 5. odstavek 157. člena). V spisih morata biti navedena ura, ko mu je bila odvzeta prostost in ura, ko mu je bil izročen sklep. Obveznost preiskovalnega sodnika v zvezi z ravnanjem s tistim, ki mu je bila odvzeta prostost in mu je bil pripeljan, je navedena v 203. členu ZKP in sicer obveznost zaslišati obdolženca v 48 urah, odkar mu je bila oseba pripeljana - 2. odstavek - in ukrepati v zvezi z obvezno obrambo skladno s 3. odstavkom tega člena, pri čemer je v 4. odstavku določeno, da preiskovalni sodnik v primerih iz prejšnjih odstavkov tega člena s sklepom odredi pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za 48. ur od ure, ko mu je bila pripeljana oseba, ki ji je bila odvzeta prostost. Za pritožbo zoper ta sklep se smisleno uporablja določba 7. odstavka 157. člena tega zakona (ZKP). V navedenem zakonitem okviru in ob upoštevanju 19. in 20. členov ustave Republike Slovenije je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti obeh vložnikov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik, ko je s sklepom odredil pridržanje obdolženega V.B., ravnal ne samo v skladu z zgoraj naštetimi določbami ZKP o odreditvi pripora ter v zvezi s postopkom do določitve o priporu, ampak tudi s citiranima ustavnima določbama. Obdolženemu B.V. je bilo po odvzemu prostosti policijsko pridržanje obrazloženo v ustrezni odločbi z navedbo trajanja - ki ga policijski organi očitno niso prekoračili, saj so obdolženega V.B. preiskovalnemu sodniku izročili 30.9.1999 ob 9. uri. ZKP zaradi zagotavljanja pravice do obrambe pridržanega osumljenca določa odreditev pridržanja po preiskovalnem sodniku za nadaljnjih 48 ur, ko je osumljencu zagotovljenih 24 ur, da si izbere zagovornika po lastni odločitvi, če se zanj sam odloči. Osumljenec - obdolženec je to možnost z izjavo na zapisnik pred preiskovalnim sodnikom izkoristil, zato je bil preiskovalni sodnik upravičen izdati sklep o pridržanju, s čemer ni v ničemer kršil, kot že rečeno, niti določb ZKP niti ustave Republike Slovenije, ki pravico do obrambe z zagovornikom v obravnavani situaciji izrecno dopušča, za kar pa je potreben določen čas. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni nobenega nasprotja med vsebino ustavnih določb 19. in 20. člena z določbami ZKP, saj pridržanja samega ni enačiti glede na procesno situacijo osumljenca z odrejanjem pripora in vročanjem pisne obrazložitve sklepa o priporu (odpravka sklepa) priprtemu.

Glede na vse povedano očitanih kršitev določb ustave in kazenskega postopka v zvezi z odrejanjem pridržanja po preiskovalnem sodniku in odreditve pripora ni. Zato zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče ugoditi.

Skladno z 425. členom ZKP je Vrhovno sodišče zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.